Siarnaq ali Saturn XXIX je Saturnova nesferična luna. Odkril jo je Brett J. Gladman z ekipami leta 2000 in je prvotno nosila začasno oznako S/2000 S 3.
Ime je bilo uradno dodeljeno avgusta 2003 po figuri iz inuitske mitologije, po kateri je poimenovana tudi skupina podobnih lun — inuitska skupina nesferičnih lun. Siarnaq je največji znani član te skupine in pogosto služi kot referenčna točka za primerjave zdrugimi predstavniki.
Orbita in gibanje
Siarnaq kroži okoli Saturna na povprečni oddaljenosti okoli 17.500.000 km in en obhod opravi v približno 895 dneh (približno 2,45 leta). Gre za progradno (v smeri Saturnove rotacije) nesferično luno z zmerno nagnjeno in rahlo ekscentrično orbito — učinek tega je, da se razdalja do Saturna skozi orbito spreminja med pericentrom in apocentrom. Naklon orbite je značilen za inuitsko skupino (približno okoli 45° glede na Saturnov ekvator).
Diagram, ki primerja orbite nesferičnih lun Saturna, prikazuje položaj Siarnaqa glede na druge člane, pri čemer so ekscentričnosti označene z rumenimi odseki, ki segajo od pericentra do apocentra.
Fizikalne značilnosti
Siarnaq naj bi imel premer približno 40 kilometrov. Površina je temna in prevladuje svetlo rdeča barva, kar je precej izrazita lastnost med Saturnovimi manjšimi lunami. Nizka odbojnost (albedo) in rdečkasta obarvanost nakazujeta prisotnost organskih spojin, kot so tholini, oziroma mešanice ledu in ogljikovih spojin na površju.
Fotometrične meritve so pokazale, da je Siarnaq med svetlejšimi člani nesferičnih lun Saturna z rdečkasto barvo. Podatki o vrtenju še niso popolnoma natančni, vendar opazovanja kažejo, da gre za telo z rotacijskim obdobjem v razredu nekaj ur — nadaljnje natančne meritve so še zmeraj predmet raziskav.
Izvor in povezave z drugimi lunami
Svetlo rdeča barva Siarnaqa je zelo podobna barvi Paaliaqa in Kiviuqa. Ta barvna sorodnost skupaj z podobnostmi v orbitalnih elementih podpira hipotezo, da so te lune nastale kot fragmenti večjega telesa, ki je bilo v preteklosti ujeto v Saturnov gravitacijski sistem in nato razpadlo pri trku ali tidálnem ločevanju. Zato se inuitska skupina pogosto razlaga kot družina nastala z razpadi enega ali več prednikov.
Opazovanja in odprta vprašanja
Siarnaq ostaja zanimiv cilj za opazovalne študije, ker njegova velikost, barvne lastnosti in položaj omogočajo vpogled v procese zajema, trkov in kemične sestave manjših teles v zunanjih delih planetarnih sistemov. Potrebne so natančnejše spektroskopske in fotometrične meritve, da bi potrdili sestavo površja, natančne parametre vrtenja in dokončno potrdili povezave med člani inuitske skupine.
Ker gre za oddaljen in relativno majhen objekt, bo takšna raziskava v veliki meri temeljila na naprednejših opazovalnih programih z velikimi teleskopi ali prihodnjih vesoljskih misijah, usmerjenih k preučevanju zunanjih lun velikih planetov.
