V fiziki je sila interakcija med predmeti ali polji, ki povzroči, da se predmet, na katerega deluje, potiska, vleče ali zasuka v določeni smeri. Posledica tega je sprememba hitrosti ali gibalnega stanja predmeta (pospešek ali upočasnitev) ali sprememba njegove oblike. Sile povzročijo, da predmeti pospešijo, povečajo skupni pritisk predmeta, spremenijo smer ali spremenijo obliko. Moč sile se meri v njutonih (N). V fiziki poznamo štiri temeljne sile.
Sila je vektorska količina: poleg velikosti ima tudi smer in točko delovanja. Če na telo deluje več sil, se kot vektorji seštevajo in njihov vektorski vsote (rezultanta ali neto sila) določijo končni gibavni odziv telesa. Matematično se to pogosto zapiše z Newtonovim drugim zakonom: F = m · a, kjer je F vsota sil (npr. rezultanta), m masa telesa in a pospešek. Ena njutona (1 N) je enaka sili, ki telesu z maso 1 kg daje pospešek 1 m/s² (1 N = 1 kg·m/s²). V sistemu CGS je enota sila din (dyne): 1 N = 10^5 dyne.
Sila je lahko kontaktna (npr. normalna sila, trenje, napetost v vrvi) ali poljska (delovanje na daljavo: gravitacijska, električna, magnetna). Pri analizi sil se pogosto uporabljajo proste (free-body) skice, kjer so sile narisane kot puščice, da bi izračunali ravnotežje ali pospešek.
Štiri temeljne sile
- Gravitacijska sila – privlačna sila med masnimi telesi. Odgovorna je za težo teles in gibanje planetov. Je najšibkejša od temeljnih sil na delčkih, vendar deluje na zelo velike razdalje in se ne "zasiti". Teoretični prenašalec je graviton (še neopažen eksperimentalno).
- Elektromagnetna sila – deluje med nabitimi delci in je bistvena za kemijske vezi, električne in magnetne pojave. Ima velik razpon in je mnogo močnejša od gravitacijske sile pri ravneh atomov in molekul. Prenaša jo foton.
- Močna jedrska sila (strong) – veže kvarke v protone in nevtrone ter drži jedra skupaj. Je zelo močna, a deluje na zelo kratke razdalje (velikosti jedra). Prenašalci so glouni (gluoni).
- Šibka jedrska sila (weak) – vpletena je pri radioaktivnem razpadu in nekaterih jedrskih reakcijah (npr. beta-razpad). Deluje na zelo kratke razdalje in jo prenašata W in Z bozona.
Praktični primeri in merjenje sile
- Teža predmeta na površju Zemlje je primer gravitacijske sile in se pogosto zapiše kot Fg = m · g, kjer je g približno 9,81 m/s².
- Trenje upočasnjuje gibanje in deluje nasprotno od smeri drsenja; normalna sila preprečuje prebijanje telesa skozi površino.
- Sile merimo s tehtnicami (prek teže) ali z rahelci/senzorji sile (dynamometer, sile merilnik), ki pogosto temeljijo na raztegovanju vzmeti ali elektronskem senzorju sile.
Pri reševanju pojavov s silami upoštevamo načelo superpozicije (sile se vektorjsko seštevajo), vrste sil (kontaktne/poljske) in zakonitosti, kot so Newtonovi zakoni gibanja. Razumevanje sil je temelj za razlago gibanja, ravnotežja, deformacij in mnogih naravnih ter tehnoloških pojavov.
Sila je vedno potiskanje, vlečenje ali zasuk in vpliva na predmete tako, da jih potiska navzgor, vleče navzdol, potiska na stran ali kako drugače spreminja njihovo gibanje ali obliko.