Nereida ali Neptun II je Neptunova luna.

Odkritje in poimenovanje

Nereido je 1. maja 1949 našel Gerard Kuiper, ki je ime predlagal v poročilu o svojem odkritju. Ime je dobila po Nereidah, morskih nimfah iz grške mitologije. Odkritje je bilo pomembno, ker je šlo za eno redkih Neptunovih lun, znanih v prvi polovici 20. stoletja.

Orbita in gibanje

Dolgo časa je bila najbolj oddaljena med znanimi Neptunovimi lunami (od takrat sta to čast prevzeli Halimede in Neso) in je tretja največja s premerom 340 km. Njena tirnica ima v povprečju polmer 5 513 400 km, vendar je zelo ekscentrična in nihanja vodijo od približno 1 353 600 km (pericent) do 9 623 700 km (apocent). Ekscentričnost je torej zelo visoka (približno e ≈ 0,75), kar daje Nereidi dolgo in ovalno pot okoli Neptuna.

Orbitalno obdobje Nereide znaša približno eno neptunsko leto v dolžini — nekaj sto dni — zaradi velike pol-mojeve razdalje in visoke ekscentričnosti. Njena orbita je progradna in rahlo nagnjena glede na Neptunov ekvator (vrstni redni naklon je majhen, le nekaj stopinj), kar jo razlikuje od bližnjih, bolj krožnih notranjih lun.

Možen izvor

Nenavadna orbita nakazuje, da gre morda za ujeti asteroid ali objekt Kuiperjevega pasu, morda pa je bila motena med ujetjem Neptunove največje lune Tritona. Teorije vključujejo:

  • nekdanji član Neptunovega satelitskega sistema, katerega orbito je močno spremenila gravitacijska motnja ob ujetju Tritona,
  • uhlajen objekt iz zunanjega sistema (kuiperjevskega izvora), ki ga je Neptun ujel pozneje,
  • kombinacijo obeh mehanizmov, kjer so trki in gravitacijski vplivi pred in po ujetju Tritona povzročili današnjo konfiguracijo.

Fizikalne lastnosti in opazovanja

Nereida je relativno velika za nekatere oddaljene Neptunove lune: njen premer je ocenjen na približno 340 km. Njeno površje je verjetno ledeno z nekaj stiki temnejših materialov, toda podrobnosti so slabo znane. Gostota, sestava in geološka zgodovina ostajajo negotove, saj obstaja le malo neposrednih meritev.

Opazovanja iz Zemlje in iz vesoljskih teleskopov so pokazala, da Nereida občasno kaže velike fotometrične variacije (spremembe v sijaju). Te variacije so lahko posledica neenakomerne oblike (neredna, nesferična telesa), neenakomerno porazdeljenega odbojnega materiala ali zapletenega vrtenja (npr. nagneno ali kaotično vrtenje). Rotacijska perioda ni zanesljivo določena, prav tako pa niso znane izrazite površinske albedo-značilnosti.

Sonda Voyager 2 in sodobna opazovanja

Sonda Voyager 2, ki je leta 1989 obiskala Neptunov sistem, je bila preveč oddaljena, da bi jo lahko ustrezno posnela. Na fotografijah, ki so jih poslali nazaj, je vidna le njegova zelo nesferična oblika, pri razpoložljivi ločljivosti pa ni bilo mogoče videti nobenih značilnosti površja. Po letu 1989 so Nereido opazovali veliki zemeljski teleskopi in vesoljski observatoriji (npr. Hubble), vendar so še vedno omejitve zaradi majhnega navideznega premera in velike razdalje.

Prihodnja raziskovanja

Trenutno za Nereido ni načrtovanih neposrednih misij. Kljub temu nadaljnja opazovanja z velikimi teleskopi, adaptivno optiko, opazovanji astrometrijskih prehodov (okultacij) in opazovanji v infrardečem območju (npr. z JWST ali podobnimi instrumenti) obetajo boljše podatke o velikosti, albedu, barvi in morebitni sestavi. Boljše razumevanje Nereide lahko prispeva tudi k razjasnitvi zgodovine Neptunovega satelitskega sistema in dogodkov okoli ujetja Tritona.

O Nereidu je znanega zelo malo.