Hidra je najbolj oddaljena Plutonova luna. Skupaj z Nixom so jo junija 2005 odkrili člani skupine za iskanje Plutonovih spremljevalcev s Hubblovega vesoljskega teleskopa: Hal A. Weaver, Alan Stern, Max J. Mutchler, Andrew J. Steffl, Marc W. Buie, William J. Merline, John R. Spencer, Eliot F. Young in Leslie A. Young. Slike, na katerih so bili lunini odtisi prvič zaznani, so bile posnete 15. in 18. maja 2005; Max J. Mutchler je neodvisno prepoznal objekt 15. junija 2005, Andrew J. Steffl pa ponovno 15. avgusta 2005. Odkritji sta bili javno objavljeni 31. oktobra 2005, potem ko so bila potrjena tudi predhodna opazovanja iz leta 2002. Luni sta bili začasno označeni kot S/2005 P 1 (Hydra) in S/2005 P 2 (Nix).

Orbita

Hidra kroži okoli baricentra sistema Pluto–Charon v približno isti ravnini kot Charon in Nix, na razdalji približno 65.000 km od baricentra. Njena orbita je skoraj krožna: ekscentričnost znaša približno 0,0052, kar je majhno, a merljivo odstopanje od popolne krožnosti. Orbitalna perioda je približno 38,2 dni. Orbitalni elementi kažejo, da se Hidra premika v stabilni konfiguraciji z ostalimi manjšimi lunami sistema, vendar so podrobnejša dolgotrajna dinamika in morebitna manjša odstopanja predmet nadaljnjih študij.

Fizične lastnosti in svetlost

Hidrina velikost ni bila neposredno izmerjena v času odkritja; ocenjena je na podlagi njene vidne svetlosti in predpostavljenih vrednosti odbojnosti (albedo). Glede na te izračune znaša njen premer med približno 61 km (če je odbojnost sorodna Charonu, ~35 %) in približno 167 km (če ima zelo temno površino z odbojnostjo ~4 %, kot pri nekaterih objektih Kuiperjevega pasu). Ob prvih objavah je bila Hydra za okoli 25 % svetlejša od Nixa, zato so predvidevali, da je njen premer v povprečju za približno 10 % večji. Vendar so nadaljnje opazovalne kampanje pokazale, da se razmerje v svetlosti lahko spreminja glede na merilne okoliščine, fazni kot in usmerjenost površinskih struktur.

Spektralni podatki iz Hubblovih opazovanj kažejo, da je Hydra videti sivo, podobno Charonu in Nixu, kar kaže na prisotnost temnejših, nevtralno obarvanih površinskih snovi, medtem ko je Pluton bolj rdečkaste barve zaradi organske obdelave površine. Podrobnosti o sestavi (led, organski materiali, meteoritni prah) so bile in še ostajajo predmet analize z dopolnilnimi opazovanji.

Opazovanja in misija New Horizons

Misija New Horizons je Pluton in njegov sistem obiskala julija 2015. New Horizons je posredoval dragocene slike in podatke o manjših lunah, kar je pomagalo izboljšati ocene velikosti, oblike in refleksivnosti Hidre ter drugih drobnih spremljevalcev. Čeprav so bile slike Hidre šibkejše kot tiste za večje telesa (zaradi majhne velikosti in velike oddaljenosti), so opazovanja prispevala k razumevanju njenega neraziskovanega zunanjega videza in fizikalnih lastnosti.

Rotacija in površinske značilnosti

Podrobnosti o rotacijskem stanju Hidre so bile dolgo slabše poznane kot pri večjih lunah; svetlostni krivulji nakazujejo, da lahko majhne lune sistema imajo neenakomerno obliko in spreminjajočo se odbojnost zaradi kraterjev, lokalnih variacij v sestavi ali asimetrične geometrije. New Horizons je prispeval k boljši oceni teh lastnosti, vendar so natančna merjenja rotacije in topografije še predmet nadaljnjih analiz.

Imenovanje

Imeno Hydra je Mednarodna astronomska zveza (IAU) uradno objavila 21. junija 2006 v okrožnici 8723, skupaj z uradno oznako Pluton III. Ime izhaja iz Hydre, pošasti iz grško-rimske mitologije, in je bilo izbrano v skladu s temo mitoloških osebnosti in bitij, povezanih s podzemljem in Plutonom/Hadesom.

Hidra tako ostaja zanimiv in deloma skrivnosten član Plutonovega sistema — predmet nadaljnjih opazovanj, modeliranj in primerjav z drugimi majhnimi telesi v zunanjem Osončju.