Tokata (toccata): definicija, zgodovina in znane skladbe

Definicija

Toccata je vrsta glasbene skladbe, ki se je od renesanse naprej pogosto pojavljala kot delo za solistične instrumente. Ime izvira iz italijanskega izraza za dotikanje — v praksi to pomeni hitro, tehnično zahtevno igranje na glasbilo. Toccate so običajno virtuozne, polne hitrih figur, lestvic in razgibanih akordičnih izmenjav, namenjene, da pokažejo spretnost izvajalca.

Zgodovina

Prve toccate so nastajale v severni Italiji. Skladatelji, kot sta Claudio Monteverdi in Giovanni Gabrieli, so jih pisali predvsem za klaviature in druge solistične instrumente. Zgodnje toccate so pogosto dojemali kot improvizacijski prikaz, v katerem se izmenjujejo prosto, improvizatorsko pisani odseki in bolj strukturirane, teatralne pasáže.

V Nemčiji so te oblike prevzeli in razvili skladatelji, ki so podedovali italijanski vpliv. Eden od prvih prenašalcev italijanske prakse je bil Hans Leo Hassler, ki je študiral v Benetkah pri Gabrieliju. Med pomembnejšimi nemškimi in severnimi baročnimi avtorji, ki so pisali tocate (predvsem za orgle), so Sweelinck, Pachelbel, Buxtehude in Johann Sebastian Bach. Bachova Toccata in fugo v d-molu, je ena najbolj znanih del baročne orgelske literature in verjetno najbolj prepoznavna toccata nasploh.

Po baroku je uporaba forme nekoliko upadla, a se je konec 19. stoletja ponovno obudila predvsem v francoski orgelski šoli. Orgelski virtuozni skladatelji, kot je Charles-Marie Widor, so v svojih delih uporabljali toccato podobne zaključke — še posebej znana je toccata iz njegove 5. simfonije, ki je postala priljubljena pri poročnih slovesnostih zaradi svojega veličastnega zaključka. Pomemben predstavnik francoske šole je tudi Louis Vierne, katerega finale Simfonije št. 1 je pogosto izveden kot toccata.

Značilnosti in oblika

• Tehnična bravura: Toccata običajno zahteva hitro in natančno igranje, z obsežnimi lestvicami, arpegi in figurami, ki preizkušajo spretnost prstov.
• Improvisacijski značaj: Zgodnje toccate vsebujejo proste, improvizacijske sekvence, prekinjene z bolj strukturiranimi pasusii ali kontrapunktnimi odseki.
• Kontrasti: Pogosto so prisotni ostri kontrasti med hitrimi, motorčnimi odseki in počasnejšimi, melodičnimi ali akordičnimi vložki.
• Povezava s fugo: Mnoge toccate se končajo s fugo ali vsebujejo fugalne dele — tipičen primer je Bachova toccata z nadaljevanjem v fugo.
• Instrumentacija: Najpogosteje so bile toccate napisane za klaviature (čembalo ali orgle), vendar se pojavljajo tudi za klavir, lutnjo, violino in druge instrumente.

Znane skladbe in avtorji

Med zgodnjimi avtorji so že omenjeni Monteverdi in Gabrieli. V severni Evropi so toccate razvijali Sweelinck, Pachelbel, Buxtehude in Johann Sebastian Bach. Bachova Toccata in fugo v d-molu, ostaja etalon baročne orgelske toccate.

V 19. stoletju in na začetku 20. stoletja je prišlo do preporoda: Charles-Marie Widor je napisal znamenito toccato kot zaključni stavek svoje 5. orgelske simfonije, kar je delo naredilo še posebej priljubljeno na slovesnostih. Louis Vierne je prispeval več virtuznih orgelskih zaključkov, katerih značilnost je širok dinamični razpon in bogata registracija.

V 20. stoletju so toccate za klavir skladali številni avtorji: med njimi sta Prokofjev in Hačaturjan; Ravel je vključil toccatne odseke v svoje Le Tombeau de Couperin, Claude Debussy pa v Suite: Pour le Piano. Ti primeri kažejo, kako se je oblika prilagodila sodobnim slogom, pri čemer je ostala tehnicistična in vitka v izraznih možnostih.

Vpliv in sodobna raba

Toccata je kot glasbeni pojem preživela skozi stoletja in se pogosto pojavlja v koncertnih programih kot virtuozen zaključek ali izvedbeni izziv. V sodobni glasbi se pojavlja v transkripcijah, aranžmajih in novonastalih delih za različna glasbila; njena energija in dramatičnost sta še vedno cenjeni lastnosti. Poleg tega so neke toccate postale del popularne kulture — Bachova Toccata in fuga v d-molu se pogosto uporablja v filmih in drugih medijih kot zvočni simbol veličastnosti ali dramatične napetosti.

Izvedbene opombe

• Pri orgelskih toccatah je pomembna registracija (izbira zvočnih barv na instrumentu) — izvedba pogosto zahteva kontrastne registre za poudarjanje motornih in melodičnih linij.
• Na klavirju je pri interpretaciji treba uravnotežiti briljantnost desne roke z jasnostjo in podporo leve roke ter paziti na legato in artikulacijo v hitrih pasážah.
• Ker ima toccata pogosto improvizacijski značaj, izvajalci včasih svobodno oblikujejo tempo in fraziranje, zlasti v zgodnejših delih.

Toccata ostaja izrazna in tehnično privlačna oblika, ki povezuje improvizacijsko svobodo z virtuozno disciplino in je prisotna v različnih zgodovinskih slogih ter instrumentacijah.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj pomeni beseda "Toccata"?

V: Kdo so bili prvi skladatelji, ki so napisali tocato?

V: Za katere instrumente so običajno napisane toccate?

V: Kdo je napisal eno najbolj znanih skladb baročne orgelske glasbe, tocato in fugo v d-molu?

V: Kdo je v poznem 19. stoletju ponovno populariziral pisanje tokat?

V: Kateri skladatelj 20. stoletja je napisal več klavirskih toccat?

Išči po črki