Claudio Monteverdi - italijanski skladatelj zgodnjega baroka (1567-1643)

Zgodnje življenje v Cremoni

Monteverdi je bil sin apotekarja in zdravnika. Kot mladenič je bil zelo nadarjen in je šele pri 15 letih objavil svoje prve glasbene skladbe. V uvodu k tej glasbi pravi, da je bil njegov glasbeni učitelj Marc' Antonio Ingegneri, maestro di cappella v katedrali v Cremoni. Ničesar, kar bi dokazovalo, da je pel v katedralnem zboru, nismo našli. Verjetno je imel zasebne ure glasbe. Učil se je kompozicije, petja in igranja na strunska glasbila, kot sta violina in viola da braccio. V Benetkah je objavil več skladb. Ko je dobil prvo službo, je že objavil dve knjigi madrigalov.

Mantua

Njegova prva zaposlitev je bila na dvoru vojvode mantovskega. V Mantovi je bila majhna skupina odličnih glasbenikov. Glasbeni vodja je bil slavni Giaches de Wert. Monteverdi je spoznal številne slavne pesnike, v Ferrari, ki je bila nedaleč stran, pa so bili slavni pevci.

Sprva je imel Monteverdi slabo plačano delo. Poročil se je s hčerko enega od dvornih glasbenikov v godalnem orkestru. Monteverdi je kmalu postal znan. Več svojih skladb je poslal v izvedbo v Ferraro in odšel z vojvodo, ko se je njegova vojska borila proti Turkom.

Mladi Monteverdi je razvijal nov glasbeni slog. Stari slog je bil znan kot prima pratica ("prva vaja"), novi slog pa kot seconda pratica ("druga vaja"). Prima pratica se je še naprej uporabljala za cerkveno glasbo. V tem slogu je glasba veljala za pomembnejšo od besed. To je pomenilo, da je bila glasba lahko zelo kontrapunktična, saj se je v njej dogajalo več stvari hkrati, tako da besed ni bilo mogoče jasno slišati. V slogu seconda pratica pa so bile besede pomembnejše od glasbe, kar pomeni, da je bilo treba jasno slišati vse besede, glasba pa je morala biti dovolj preprosta, da je bilo to mogoče. To je bilo še posebej pomembno v operi in madrigalih.

Med glasbeniki je bilo veliko sporov o teh dveh slogih skladanja in morda je to razlog, da je med Monteverdijevo tretjo in četrto knjigo madrigalov kar 11 let dolg razkorak. Njegova opera Orfej (1608) je bila vsaj dvakrat izvedena na dvoru in večkrat v Salzburgu. Monteverdi je postal slaven po vsej Evropi.

Monteverdi se je vrnil v Cremono. Žena mu je umrla in ga zapustila s tremi majhnimi otroki. To je bila za Monteverdija strašna tragedija in ni se hotel vrniti v Mantovo, vendar mu je vojvoda pisal, da se mora vrniti in poskrbeti za glasbo na poroki princa Francesca Gonzage in Margharite Savojske.

Monteverdi se je vrnil v Mantovo, kjer je napisal opero Arianna. Predstava je bila zelo uspešna, občinstvo pa je Ariannino žalovanje ganilo do solz. Ta pesem je edini del opere, ki ni bil izgubljen.

Čeprav je Monteverdijev sloves naraščal, se je veliko prepiral z delodajalcem. Nazadnje je našel novo službo, tokrat kot cerkveni glasbenik v največji cerkvi v Benetkah. Monteverdija je čakalo težko potovanje iz Mantove v Benetke. Na poti so potnike oropali razbojniki. V Benetke je prispel oktobra 1613.

Benetke

Delo maestra (glasbenega vodje) v cerkvi svetega Marka v Benetkah je bilo morda najpomembnejše delo za cerkvenega glasbenika v vsej Evropi. Vendar je bila glasba v slabem stanju, saj prejšnji glasbeni direktorji niso bili preveč dobri. Monteverdi je začel reorganizirati tamkajšnjo glasbo: kupil je novo glasbo za knjižnico in dobil nekaj novih glasbenikov. Med letom je moral napisati glasbo za številne posebne praznike. Delo je opravljal dobro in leta 1616 so mu plačo povečali na 400 dukatov (približno 44,28 unče zlata, kar je danes vredno približno 73.500 ameriških dolarjev). Mantovski vojvoda je bil verjetno skrušen, ker je izgubil tako dobrega glasbenika. Kljub temu je Monteverdija prosil, naj zanj piše glasbo. Monteverdi je verjetno moral ubogati, saj je bil še vedno mantovski državljan (Italija je postala enotna država šele več kot dve stoletji pozneje). Pisal je glasbo za pomembne dogodke, kot so poroke in karnevali v Mantovi.

Leta 1619 je Monteverdi objavil svojo sedmo knjigo madrigalov. Vendar je nato začel objavljati manj glasbe. Morda zato, ker je bil tako zaposlen, morda pa zato, ker mu ni bilo več treba iskati slave. Verjetno je napisal veliko cerkvene glasbe, ki je zdaj izgubljena.

V dvajsetih letih 16. stoletja je nadaljeval delo v Benetkah, čeprav je morda poskušal dobiti tudi druga dela. Med njegove hobije sodi alkimija. Sprejel je skladatelja Heinricha Schütza, ki je drugič obiskal Benetke. Po smrti vojvode mantovskega leta 1626 je Monteverdi napisal manj glasbe za Mantovo. Od njih naj bi prejemal letno plačo, vendar je pogosto ni dobil. V Mantovi je bila vojna, veliko stavb je bilo uničenih, napadajoče vojske pa so prinesle kugo. Monteverdi je leta 1632 postal duhovnik. Ni jasno, ali je to storil zato, ker je bil res veren, ali pa je mislil, da bo to pomagalo njegovi karieri.

Leta 1637 se je v Benetkah začela javna opera. Monteverdi, ki je bil star že 70 let, je pisal opere za Benetke. Il ritorno d'Ulisse in patria (1640) in L'incoronazione di Poppea (1642) sta bleščeč zaključek njegove kariere. Po uprizoritvi te opere se je odpravil na šestmesečno potovanje v Lombardijo in Mantovo, kjer se je moral na dvoru znova prepirati, ker mu niso izplačevali pokojnine. Po vrnitvi v Benetke je bil devet dni bolan, nato pa je umrl.