Madrigal: renesančna večglasna posvetna pesem (definicija in zgodovina)

Madrigal je večglasna posvetna pesem renesančnega izvora, običajno napisana za malo skupino glasov (najpogosteje 3–6), ki poudarja izraznost besedila in glasbeno upodobitev pomena posameznih besed. Madrigali so najpogosteje polifonični, skozikomponirani (brez ponavljajočih se kitic v obliki tradicionalnega refrena) in veliko pozornosti namenijo t. i. »slikanju besed« (word-painting), z namenom, da glasba odraža pomen ali čustvo besedila.

Izvor in zgodovinski razvoj

Madrigal se je razvil v Italiji v začetku 16. stoletja kot nova posvetna oblika, z influencami iz frottola, sakralnih motetov in francoskega šansona. Prvi madrigali so bili enostavnejši (dvoglasni ali triglasni), a so se postopoma razvili v bolj kompleksne zasedbe za štiri, pet ali več glasov. Oblika je zrasla v pomembnosti v drugi polovici 16. stoletja in je obvladovala italijansko posvetno glasbo do poznega 16. in zgodnjega 17. stoletja, kar predstavlja prehod iz renesančneglasbe in v obdobje baroka.

Pomembni mejniki so izdaje tiskov, ki so širile madrigalsko tradicijo: leta 1533 je Philippe Verdelot v Benetkah izdal knjigo Primo libro di Madrigali, ki je pripomogla k razširitvi oblike. Jacob Arcadelt je izdal več zvezkov madrigalov, značilnih za rani slog. Leta 1588 je v Angliji Nicholas Yonge izdal zbirko Musica Transalpina — italijanski madrigali s prevedenimi besedili — kar je povzročilo pravo eksplozijo zanimanja za madrigale v Angliji med letoma približno 1588 in 1620.

Glasbene značilnosti

• Polifonija in kontrapunkt: glasovi se pogosto prepletajo z imitativnimi vstopi in slojno gradnjo.
• Besedilna ekspresivnost: skladatelji so uporabljali ritmične spremembe, melodijske skoke, dinamiko in harmonijo za poudarjanje pomena posameznih besed (»slikanje besed«).
• Stilistične inovacije: pozni madrigali uvajajo močne kromatične dogajalske elemente (znan primer je Carlo Gesualdo), ter začetek »seconda pratica«, kjer je besedilo dobilo večjo glasbeno vlogo (pomemben v tem prehodu je Claudio Monteverdi).
• Oblika in tekstura: mnogi madrigali so skozikomponirani, bez ponavljajočega se standardnega refrena, vendar so v angleškem okolju pogosto vidne refrene ali »fa la la« vmesne kitice.

Izvedba in kontekst

Madrigale so izvajali v dvornih in zasebnih okoljih — na akademijah, v hišah plemstva in med prijateljskimi druženji. Izvajanje je bilo pogosto eno-glasno na part (po ena oseba na vsako glasovno linijo), čeprav so jih včasih peljali tudi večglasno s polifonijo v maniri manjših zborov. Instrumenti (lute, violi, basso continuo pozneje) so občasno dopolnjevali ali podvajali glasove, vendar je osnovni značaj madrigala ostal vokalen.

Posebnosti angleškega madrigala

Ko so se italijanski madrigali pojavili v Angliji po izidu Musica Transalpina, so angleški skladatelji razvili svoj slog, ki je pogosto bolj lahkoten in družaben. Angleški madrigali so pogosto vključili refrene z besedami kot »fa la la la« ter so bili namenjeni skupinskemu petju in zabavi. Hkrati so se v Angliji razvile tudi druge sorodne oblike, npr. lute song, ki je bolj solističen in spremljan z luto (John Dowland).

Prehod v barok in zapuščina

S prehodom v 17. stoletje so se stile spreminjali: madrigal kot dominantna posvetna oblika je izpustil svoje mesto v korist novih baročnih oblik, kot so opera, scena in koncertata. Nekateri skladatelji (Claudio Monteverdi) so v madrigalu razvili elemente, ki so vodili v novo »seconda pratica« in pospešili razvoj baročne dramske glasbe. Kljub temu so madrigali še naprej vplivali na vokalno pisavo in izraznost v naslednjih stoletjih; njihova pozornost do besedila in barvitost harmonij ostajata pomembna za zgodovino zahodne glasbe.

Teme in besedila

Besedila madrigalov so skoraj vedno posvetna, pogosto o ljubezni, naravi, pastirskih prizorih ali mitoloških zgodbah. V angleškem korpusu so pogoste tudi šaljive, pastoralne ali igrive teme, namenjene družabnemu petju.

Pomembni skladatelji

Med najpomembnejšimi avtorji madrigalov so (spodaj povzeto z nekaterimi opombami):

• Giovanni da Palestrina — znan predvsem po sakralni glasbi, vendar je vplival na polifonično pisavo obdobja.
• Luca Marenzio — mojster besedilne ekspresivnosti in nežnih melodičnih linij.
• Jacques Arcadelt — avtor popularnih zgodnjih italijanskih madrigalov; njegovi zvezki so bili zelo razširjeni.
• Adrian Willaert — vpliven severnoflamski skladatelj, povezan z beneško šolo.
• Cipriano de Rore — eksperimentalnejši pristop k izraznosti in obliki madrigala.
• Carlo Gesualdo — znan po drzni kromatiki in močni ekspresivnosti v poznih madrigalih.
• Giaches de Wert — pomemben za razvoj madrigala v smeri večje dramatike.
• Claudio Monteverdi — prehod iz renesanse v barok; v madrigalu je razvijal nove načine izražanja, ki so vplivali na opero.
• Orlando di Lasso — frankoflamski mojster, ki je prispeval k evropski polifoniji.
• Josquin des Prez — eden vodilnih renesančnih skladateljev, ki je oblikoval kontrapunktno izročilo.
• Tomás Luis de Victoria — španski skladatelj, pretežno sakralen, vendar vpliven za polifonijo.
• Mateo Flecha — španski avtor popularnih pesniških skladb in villancicos.
• William Byrd, Thomas Morley, John Wilbye, Thomas Weelkes, John Dowland, Orlando Gibbons in Thomas Tomkins — pomembni angleški avtorji, ki so oblikovali angleški madrigalni repertoar.

Madrigal ostaja pomemben predmet študija zaradi svoje vloge v razvoju besedilno usmerjene vokalne glasbe, izvirnih glasbenih tehnik in kot most med renesanso in barokom.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je madrigal?

V: Od kod izvirajo madrigali?

V: Koliko glasov so uporabljali pri pisanju madrigalov?

V: Kdaj so italijanski skladatelji začeli pisati madrigale?

V: Kdaj je bila priljubljenost madrigalov v Italiji največja?

V: Zaradi česa so imeli ljudje madrigale tako radi?

V: Kdo so nekateri pomembni skladatelji madrigalov iz različnih držav?

Išči po črki