Madrigal
Madrigal je posebna vrsta pesmi, ki jo poje majhna skupina ljudi. Madrigali so bili priljubljeni v 16. in 17. stoletju. To je bil konec renesančneglasbe in začetek obdobja baroka. Začeli so se v Italiji in za kratek čas postali zelo priljubljeni v Angliji in Franciji. Besede madrigalov vedno govorijo o posvetnih (nereligioznih) stvareh, na primer o ljubezni.
Ko so italijanski skladatelji začeli pisati madrigale, so poznali predvsem pesmi frottola, motet in francoski šanson. Prvi madrigali so bili dvoglasni ali triglasni, pozneje pa je bilo veliko madrigalov napisanih za štiri ali pet glasov. Ti glasovi so bili lahko enoglasni (po ena oseba za vsak part) ali večglasni. Včasih je posamezne linije igral tudi instrument, vendar se madrigal običajno poje brez spremljave.
Madrigal je bil najpomembnejša posvetna glasbena oblika svojega časa. V Italiji je bil zelo priljubljen med letoma 1550 in 1630. V Angliji je bilo obdobje madrigalov približno od leta 1588 do leta 1620.
Leta 1533 je Philippe Verdelot v Benetkah zbral in izdal knjigo Primo libro di Madrigali (Prva knjiga madrigalov). Z njo so madrigali postali zelo priljubljeni. Jacob Arcadelt je izdal več zvezkov madrigalov, ki so bili zelo pomembni za njihov razvoj. Leta 1588 je Nicholas Yonge v Angliji izdal zbirko z naslovom Musica Transalpina (Glasba čez Alpe). To so bili italijanski madrigali s prevedenimi besedili. Madrigal je v Angliji nenadoma postal izredno priljubljen in takšen ostal vse do leta 1620, ko je postopoma izgubil na pomenu.
Ljudje so imeli radi madrigale, ker so bili zabavni. Skladatelj je poskrbel, da je glasba zvenela tako kot beseda, ki se je pela, kadar koli je bilo to mogoče. Beseda, kot je "nasmeh", bi imela hitro glasbo, "vzdih" bi imela noto, ki bi ji sledil kratek počitek, kot da bi pevec vzdihoval, "dvigni se tako visoko" pa bi se pela z glasbo, ki bi se dvignila zelo visoko. Temu se je reklo "slikanje besed". Najdemo jo tudi v verski glasbi, vendar je bil način njene uporabe v madrigalih nov in vznemirljiv. Zelo pogosto sta bila verz in refren, ki se je pogosto pel samo na besede, kot je "fa la la la la la". Pesmi so pogosto govorile o pastirjih in pastirkah, ki se zaljubijo.
Najpomembnejši skladatelji madrigalov v Italiji so bili Giovanni da Palestrina, Luca Marenzio, Jacques Arcadelt, Adrian Willaert, Cipriano de Rore, Carlo Gesualdo, Giaches de Wert in Claudio Monteverdi. V Angliji so to bili William Byrd, Thomas Morley, John Wilbye, Thomas Weelkes, John Dowland, Orlando Gibbons in Thomas Tomkins. O frankoflamskih skladateljih: Orlando di Lasso, Josquin des Prez. O španskih: Tomás Luis de Victoria, Mateo Flecha.
Izvedba madrigalov
V renesansi so se madrigali izvajali kot zabava na pomembnih praznovanjih ali za sproščeno uživanje skupin amaterjev na njihovih domovih, saj so bili madrigali posvetni slog pesmi.
Danes madrigale pogosto pojejo srednješolski ali univerzitetni zbori, pogosto kot zabavo po večerji. Včasih pevci nosijo renesančne kostume.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je madrigal?
O: Madrigal je posebna vrsta pesmi, ki jo poje majhna skupina ljudi. Priljubljen je bil v 16. in 17. stoletju v času renesančne glasbe in na začetku baroka. Besede vedno govorijo o posvetnih (nereligioznih) stvareh, kot je ljubezen.
V: Od kod izvirajo madrigali?
O: Madrigali so nastali v Italiji in za kratek čas postali zelo priljubljeni v Angliji in Franciji.
V: Koliko glasov so uporabljali pri pisanju madrigalov?
O: Sprva so bili madrigali napisani za dva ali tri glasove, pozneje pa za štiri ali pet glasov. Ti glasovi so bili lahko enoglasni (ena oseba za vsak del) ali več oseb, ki so pele skupaj. Včasih so na verze igrali tudi inštrumenti, običajno pa so jih peli brez spremljave.
V: Kdaj so italijanski skladatelji začeli pisati madrigale?
O: Leta 1533 je Philippe Verdelot zbral in objavil Primo libro di Madrigali (Prva knjiga madrigalov), zaradi česar so postali zelo priljubljeni. Jacob Arcadelt je nato objavil več zvezkov, ki so pripomogli k nadaljnjemu razvoju te glasbene oblike.
V: Kdaj je bila priljubljenost madrigalov v Italiji največja?
O: Največja priljubljenost madrigalov v Italiji je bila med letoma 1550 in 1630. V Angliji je bilo to obdobje med letoma 1588 in 1620.
V: Zaradi česa so imeli ljudje madrigale tako radi?
O: Ljudje so jih imeli radi, ker so bili zabavni; skladatelji so pogosto uporabljali tehnike slikanja besed, pri katerih je glasba zvenela tako, kot se poje, na primer hitri toni z "nasmehom" ali dolgi toni z "vzdihom". Imele so tudi verze in refrene, ki so se pogosto končali z "fa la la la la la la". Poleg tega so običajno vsebovale zgodbe o zaljubljenih pastirjih in pastirkah, kar je še povečalo njihov čar.
V: Kdo so nekateri pomembni skladatelji madrigalov iz različnih držav?
O: Nekateri pomembni skladatelji iz Italije so Giovanni da Palestrina, Luca Marenzio, Jacques Arcadelt, Adrian Willaert, Cipriano de Rore, Carlo Gesualdo, Giaches de Wert in Claudio Monteverdi; William Byrd, Thomas Morley John Wilbye, Thomas Weelkes, John Dowland, Orlando Gibbons in Thomas Tomkins iz Anglije; Orlando di Lasso, Josquin des Prez iz Francije in Flandrije; Tomás Luis de Victoria, Mateo Flecha iz Španije
