Carlo Gesualdo

Življenje

Gesualdo je izhajal iz aristokratske družine. Verjetno se je rodil v Venosi, vendar o njegovem zgodnjem življenju ne vemo skoraj ničesar. Vemo, da ga je že v otroštvu izredno zanimala glasba in da se je zelo malo zanimal za kaj drugega. Igral je lutnjo, čembalo in kitaro.

Umori

Leta 1586 se je Gesualdo poročil s svojo prvo sestrično Donno Marijo d'Avalos, hčerko markiza iz Pescare. Dve leti pozneje je začela ljubezensko razmerje s Fabriziem Carafo, vojvodo Andrijskim. Njen mož dve leti ni vedel ničesar o njeni ljubezenski zvezi. Nekega dne se je nepričakovano vrnil v svojo palačo (morda je sumil, da se nekaj dogaja) in ju našel, kako se ljubita. Oba je umoril v njuni postelji. Nato je njuni trupli pustil pred palačo, da so ju vsi videli. V tistih časih v Italiji plemiča ni bilo mogoče aretirati in kaznovati. Morda pa ga je kdo želel iz maščevanja ubiti, zato je pobegnil v mesto Gesualdo, kjer je imel grad.

Za umore je izvedelo veliko ljudi. Znani pesniki, kot je Tasso, so o tem pisali pesmi. Vendar Gesualda niso ničesar aretirali. Nekateri ljudje so takrat govorili, da je umoril tudi enega od Marijinih otrok, ker je mislil, da morda ni oče. Drugi ljudje so celo govorili, da je umoril svojega tasta, ko ga je ta v želji po maščevanju prišel ubiti, vendar ne vemo, ali je bilo to res.

Leta Ferrara

Leta 1594 je Gesualdo odšel v mesto Ferrara, ki je bilo znano po glasbi, ki so jo ustvarjali sodobni skladatelji, ki so eksperimentirali z novimi idejami. Tam je preživel dve leti in napisal svojo prvo knjigo madrigalov. Tam se je poročil z drugo žensko, nečakinjo vojvode Alfonza II. d'Este. Leta 1597 sta se preselila nazaj v Gesualdo.

Vrnitev k Gesualdu in zadnja leta

Ko se je leta 1597 iz Ferrare vrnil na svoj grad Gesualdo, je skušal mesto proslaviti z glasbo. Povabil je nekaj najbolj znanih italijanskih glasbenikov, naj pridejo k njemu in delajo zanj. Ker je bil zelo bogat, si je to lahko privoščil. Vendar je glasba nastajala le na njegovem gradu (tiskanje z Giovannijem Giacomom Carlinom). Gesualdo je zadnja leta svojega življenja preživel tako, da se ni ukvarjal z ničemer drugim kot z glasbo. Skoraj nikoli ni zapustil svojega gradu.

Gesualdov novi zakon ni bil srečen. Njegova žena je rekla, da je krut, in se je poskušala ločiti od njega. Veliko časa je preživela zunaj gradu in mu pisala jezna pisma.

Na koncu življenja je trpel za depresijo in norostjo. Ne vemo, ali je bilo to zato, ker se je počutil slabo, ker je bil morilec, vendar se je verjetno počutil krivega. Pogosto je prisilil svoje služabnike, da so ga udarili. Pisal je tudi zelo nenavadna pisma kardinalu, v katerih ga je prosil, naj mu pošlje nekaj okostja njegovega mrtvega strica, saj je menil, da ga bodo ti ostanki izboljšali.

Gesualdo je umrl sam na svojem gradu. Kapelo, v kateri je bil pokopan, je leta 1688 porušil potres. V obnovljeni cerkvi je še vedno nagrobna plošča.

Njegova glasba

Menimo, da je Gesualdo verjetno vse življenje čutil strašno krivdo zaradi umorov, ki jih je zagrešil, in ti občutki krivde se slišijo v njegovi glasbi. Besede njegovih madrigalov so pogosto zelo čustvene: govorijo o "ljubezni", "bolečini", "smrti", "ekstazi", "agoniji". Seveda so takšne besede uporabljali tudi drugi skladatelji madrigalov, vendar je Gesualdova glasba res ekstremna. Pogosto je divje kromatična. Drugi skladatelji niso posnemali njegovega sloga.

Pisal je sakralne (verske) in posvetne (neverske) pesmi ter nekaj glasbe za instrumente. Njegove najbolj znane skladbe so šest objavljenih knjig madrigalov (med letoma 1594 in 1611) ter Responsories Tenebrae, ki so zelo podobne madrigalom, le da uporabljajo besedila iz pasijonske zgodbe o Kristusovi smrti na križu.