Kitara: definicija, deli, vrste in osnove igranja

Beseda kitara je bila v angleščino prevzeta iz španske besede guitarra v 16. stoletju. V srednjem veku so v Angliji uporabljali besedo gitter ali gittern. Tako guitarra kot gitter sta nastali iz latinske besede cithara. Beseda cithara je nastala iz starejše grške besede kithara. Kithara bi lahko izvirala iz perzijske besede sehtār^[]. seh pomeni "tri", tār pa "struna". Obstaja tudi podoben, vendar dvostrunski perzijski instrument z imenom dotār. do v perzijščini pomeni "dva". Indijski instrument sitar je dobil ime po perzijski besedi sehtār. Sam sihtar je povezan z indijskim instrumentom sitar.

Oseba, ki igra kitaro, se imenuje kitarist. Oseba, ki izdeluje ali popravlja kitare, je lutnjar, kar izhaja iz besede "lutnja". Beseda "lutnja" izvira iz arabske besede "Al-Uud", strunskega glasbila z Bližnjega vzhoda. Zdi se, da kitara izhaja iz prejšnjih instrumentov, ki so bili v stari osrednji Aziji znani kot sitara. Instrumenti, ki so zelo podobni kitari, se pojavljajo na starodavnih rezbarijah in kipih iz stare iranske prestolnice Suse. Sodobna beseda kitara je bila v angleščino prevzeta iz španske besede guitarra, ki izhaja iz starejše grške besede kithara. Možni viri za različna imena glasbil, iz katerih bi lahko izvirala kitara, so kombinacija dveh indoevropskih korenov^[]: guit-, podoben sanskrtskemu sangeet, ki pomeni "glasba", in -tar, široko razširjen koren, ki pomeni "vrvica" ali "struna". Beseda kitara je beseda, ki jo je ibersko-arabski jezik prevzel iz perzijskega jezika. Beseda qitara je arabsko ime za različne člane družine lutenj, ki so nastali pred zahodno kitaro. Beseda guitarra je bila v španščino uvedena, ko so Mavri po 10. stoletju na Iberski polotok prinesli takšna glasbila.

Instrumenti, kot je kitara, obstajajo že vsaj 5000 let. Kitara je morda nastala iz starejših instrumentov, znanih kot sitara, iz stare Indije in osrednje Azije. Najstarejša znana slika kitari podobnega instrumenta je 3300 let stara kamnita skulptura hetitskega barda. Najstarejše kitari podobno glasbilo, ki je še vedno popolno, je "Warwick Gittern" v Britanskem muzeju. Pripadal je Elizabeti I. Angleški in verjetno tudi njenemu očetu Henriku VIII., preden ji je bil podarjen. Stara je približno 500 let.

Sodobna kitara se je začela oblikovati z rimsko kitaro. Rimljani so kitaro prinesli v Hispanijo (Španija) okoli leta 40 našega štetja. V 8. stoletju so Mavri v Španijo prinesli štiristrunski oud. Zaradi uvedbe ouda se je spremenila zasnova cithare. V drugih delih Evrope je šeststrunska skandinavska lutnja postala priljubljena povsod, kjer so bili Vikingi. Do leta 1200 n. št. sta obstajali dve vrsti štiristrunske "kitare": guitarra morisca (mavrska kitara) iz Španije, ki je imela zaobljen hrbet, široko prstno ploščico in več zvočnih odprtin, ter guitarra latina (latinska kitara), ki je bila bolj podobna sodobni kitari z eno zvočno odprtino in ožjim vratom.

Španska vihuela iz 16. stoletja je bil še en instrument, podoben kitari. Imela je uglaševanje v slogu lutnje in telo, ki je bilo podobno kitari. Vihuela je bila priljubljena le kratek čas. Ni znano, ali je šlo zgolj za obliko, ki je združevala značilnosti ouda in lutnje, ali za prehod iz renesančnega instrumenta v sodobno kitaro.

Družina Vinaccia iz Neaplja v Italiji je bila znana izdelovalka mandolin. Domnevajo, da so izdelali tudi najstarejšo šeststrunsko kitaro, ki še vedno obstaja. Izdelana je bila kitara, ki jo je podpisal Gaetano Vinaccia (1759 - po 1831) in na nalepki navedel datum 1779. Čeprav obstaja veliko ponaredkov, na katerih so navedeni datumi iz tega obdobja, strokovnjaki menijo, da je ta kitara pristna (prava).

Zasnovo kitare sta izboljšala (izboljšala) slavni španski lutnjar Antonio Torres Jurado (1817-1892) in Louis Panormo iz Londona.

Električno kitaro je leta 1936 izdelal George Beauchamp. Beauchamp je bil soustanovitelj podjetja Rickenbacher, ki je izdelovalo kitare. Vendar je podjetje Danelectro prvo izdelalo električne kitare za javno uporabo.

Dr. Michael Kasha je kitaro opisal kot inštrument z "dolgim vratom, ravnim lesenim rezonatorjem, rebri in ravnim hrbtom, najpogosteje z vbočenimi stranicami".

Sodobne kitare so štirih glavnih vrst. Klasična kitara se uporablja za klasično glasbo. Izraz akustična kitara se na splošno uporablja za kitaro, ki se uporablja za popularno glasbo, čeprav je tudi klasična kitara akustični instrument. Obstaja še veliko drugih različnih vrst akustičnih kitar iz različnih delov sveta.

Električna kitara je lahko ravna, votla ali polvotla (masivna z votlimi žepi ob straneh), zvok pa proizvaja s tipali, ki so žično naviti magneti, priviti na kitaro. Nekatere kitare združujejo votlo akustično telo z ojačanim zvokom. Bas kitare so zasnovane za ustvarjanje nizkih basovskih ritmov.

Posebno električno zložljivo potovalno kitaro Foldaxe (leta 1977 jo je za kratek čas izdelal Hoyer) je za Cheta Atkinsa (v Atkinsovi knjigi "Me and My Guitars") izumil izumitelj in kitarist Roger Field, ki je imel vgrajen način za ohranjanje enake napetosti strun in uglasitve tudi v zloženem stanju in pripravljenost za igranje, ko je kitara zložena. Atkins je svojo kitaro večkrat pokazal na ameriški televiziji in tudi v oddaji The Today Show z Lesom Paulom, ki je bil z njim gost.

Kitare se uporabljajo v različnih glasbenih zvrsteh, od tradicionalnih, regionalnih in ljudskih do sodobnih punk, rock, metal ali pop. Kitare se uporabljajo kot ritmični in vodilni inštrumenti, včasih pa tudi kot oboje.

Kapo je naprava, ki se lahko namesti na katero koli pragovo kitare, ki ne leži na telesu. To uporabniku omogoča, da spremeni ton, ne da bi spremenil uglasitev kitarskih strun. Obstaja več vrst kapodastrov, nekateri se pritrdijo na celoten vrat kitare, drugi pa samo na hrbtno stran in pražnico.

• Kitarist
• Električna kitara