Orlande de Lassus — vodilni francosko‑flamski renesančni skladatelj (1532–1594)
Orlande de Lassus — vodilni francosko‑flamski renesančni skladatelj; mojster polifonije, ki je globoko vplival na cerkveno in svetno glasbo, živel 1532–1594.
Orlande de Lassus (njegovo ime se piše tudi Orlandus Lassus, Orlando di Lasso, Roland de Lassus ali Roland Delattre) (rojen v Monsu, Hainaut, verjetno leta 1532; umrl 14. junija 1594 v Münchnu) je bil francosko-flamski skladatelj, ki je deloval v zadnjem obdobju renesanse. Lassus in Palestrina sta med najbolj prepoznavnimi skladatelji tistega časa; oba sta znana po bogatem prispevku k cerkveni glasbi v polifonem slogu, vendar je Lassus obenem slovel tudi kot ustvarjalec izredno raznolike svetne glasbe.
Življenje in poklicna pot
Orlande de Lassus se je pojavil kot izjemno nadarjen pevski deček in je sprva petje izobraževal v katedralnem zboru. Mlajša leta je preživel na potovanjih po Evropi, zlasti v Italiji, kjer se je seznanil z italijanskim madrigalnim slogom in drugimi takratnimi glasbenimi novostmi. Večino svoje odrasle kariere je preživel na dvoru v Münchnu, kjer je bil dolgo časa dvorni kapelmeister in osrednja osebnost glasbenega življenja pri bavarskih gospodarjih. Tam je bil zelo spoštovan, imel je stalno zasedbo glasbenikov in je prejel častitljive nagrade in pokojnine.
Skladateljski opus
Lassus je bil izredno plodovit: njegov opus obsega okoli 2.000 del v različnih zvrsteh. Med njegovimi deli so številne maše, moteti, madrigali, chanson-i, nemške pesmi (Lieder) in drugi svetni ter liturgični cikli.
- Verska glasba: maše, moteti, liturgični skladbe v latinščini; med temi je veliko primerov izjemno dognane polifonije in čustvene izraznosti.
- Svetna glasba: madrigali in chansons v italijanščini, francoščini in drugih jezikih; Lassus je znal v svojih svetnih skladbah ujeti razliko v slogu in retoriki glede na jezik in namen besedila.
- Eksperimentiranje: v nekaterih delih, na primer v zbirki z naslovom Prophetiae Sibyllarum, je pokazal napredno rabo kromatike in nenavadnih harmonijskih premikih, kar je bilo za čas renesanse precej pogumno.
Slog in pomen
Lassus je združeval tradicijo franco‑flamske polifonije, znano po strogem pletenju glasov, z novimi italijanskimi izraznimi prijemi, ki so poudarjali čustveno vsebino besedil. Značilna je njegova občutljivost za besedilo, bogata melodika in sposobnost prilagoditi slog glede na jezik in žanr. Njegovo delo je bilo v 16. stoletju izjemno razširjeno in vplivno — tiskana izdajanja njegovih skladb so krožila po Evropi in vplivala na razvoj večglasne glasbe ob prehodu iz renesanse v zgodnji barok.
Zapustina in vpliv
Lassus ostaja eden najpomembnejših predstavnikov pozne renesančne polifonije. Njegove skladbe se še danes izvajajo v cerkvenih in koncertnih programih po svetu. Z velikim obsegom in slogovno raznolikostjo je prispeval k bogatenju evropske vokalne literature in navdihoval tako svoje sodobnike kot nadaljnje generacije skladateljev.
Izbor del (po zvrsteh)
- Maše in liturgične skladbe — številne maše in misna opravila za različno zasedbo glasov.
- Moteti — polifoni moteti za cerkvene priložnosti, pogosto z izjemno izrazno barvnostjo.
- Madrigali in chansons — svetne pesmi v italijanskem in francoskem idiomu, primerne za dvorne in salonske izvedbe.
- Prophetiae Sibyllarum — znana zbirka motetov, v katerih je Lassus demonstriral napredno rabo kromatike in simbolike.
Orlande de Lassus je tako ključen most med starim franco‑flamskim izročilom in novimi italijanskimi ter srednjeevropskimi vplivi, njegova glasba pa ostaja dragocen del repertoarja renesančne vokalne literature.
Orlande de Lassus.
Življenje
Rodil se je v mestu Mons v pokrajini Hainaut v Nizki deželi, ki je danes večinoma južni del Nizozemske in Belgije. O njegovem otroštvu vemo zelo malo. Obstaja zgodba, da ga je v času, ko je bil pevec, trikrat ugrabila druga cerkev, ki je želela, da bi pel v njihovem zboru, ker je imel lep glas. Ni dokazov, da je ta zgodba resnična. Pri dvanajstih letih je zapustil domovino in odšel v Mantovo na Siciliji, pozneje v Milano v Italiji in nato v Neapelj, kjer je deloval do začetka petdesetih let 15. stoletja. Nato se je preselil v Rim, kjer je delal za toskanskega nadvojvodo, ki je imel tam veliko gospodinjstvo. Leta 1553 je postal maestro di cappella v baziliki San Giovanni in Laterano v Rimu. To je bila odlična služba za človeka, ki je bil star komaj 21 let. Vendar je tam ostal le eno leto. Kasneje, leta 1555, je to delo prevzel Palestrina. Lassus je zapustil Rim in odšel domov v Nizko krajino k bolnim staršem, a ko je prišel domov, sta bila oba že mrtva.
Ne vemo, kaj je počel od takrat do leta 1554. Morda je odšel v Francijo in Anglijo. Leta 1555 se je vrnil v Nizko deželo in v Antwerpnu objavil nekaj svojih prvih del. Leta 1556 se je pridružil dvoru bavarskega vojvode Alberta V., ki je bil zelo navdušen nad glasbo in si je prizadeval, da bi bila glasba v njegovi državi tako dobra kot v Italiji. Lassus je bil eden od številnih Nizozemcev, ki so tam delali, in daleč najbolj znan. Zdi se, da je bil v Münchnu zadovoljen in je tam tudi ostal. Leta 1558 se je poročil s hčerko vojvodinjine družabnice; imela sta dva sinova, ki sta oba postala skladatelja. Leta 1563 je Lassus postal maestro di cappella. Tam je ostal do konca življenja, čeprav so mu številni drugi kralji in aristokrati ponujali službe v drugih krajih. Imel je veliko časti, med drugim ga je papež povišal v viteza.
Leta 1590 se je njegovo zdravje začelo slabšati. Leta 1594 se je njegov delodajalec odločil, da ga zaposlitev Lassusa preveč stane, zato mu je napisal pismo, da je odpuščen (da nima več službe). Lassus pisma ni nikoli videl, saj je še isti dan umrl.
Njegova glasba
Lassus je napisal veliko cerkvene glasbe. Sestavljati je moral maše za jutranje in večerne maše. Veliko teh maš je parodičnih, kar pomeni, da so temeljile na melodijah iz drugih skladb. Na druge so vplivali skladatelji iz Benetk.
Napisal je veliko motetov, ki so jih verjetno peli tudi pri bogoslužju. V nekaterih od teh motetov je pokazal smisel za humor. V enem od motetov se na primer norčuje iz slabih pevcev: glasba se ustavlja in začenja ter jeclja. To je bila nekakšna glasbena šala. Včasih je moral napisati glasbo za posebne priložnosti. Večkrat je obiskal Italijo in se naučil italijanskega načina pisanja večglasne glasbe.
Lassus je napisal tudi veliko pesmi v francoščini (chansons) in nemščini (Lieder). Pisal je tudi madrigale. Pisal je celo pesmi o pijači.
Nikoli ni napisal ničesar, kar bi bilo izključno instrumentalna glasba.
Orland di Lassus (Roland de Lattre). (Idealiziran portret).
Iskati