Parodična maša: definicija in zgodovina renesančne glasbene prakse

Parodija maše je glasbena priredba maše, pri kateri skladatelj uporabi večje količine melodij ali polifone teksture iz drugega glasbenega dela kot temelj za novo mašno kompozicijo. V renesančnem kontekstu izraz "parodija" ne pomeni "parodije" v sodobnem, satiričnem pomenu, temveč nakazuje na tehniko izposoje in preoblikovanja glasbenega gradiva. Ne gre za norčevanje, ampak za spoštljivo citiranje in preoblikovanje: glasba je lahko izposojena iz šansona, moteta ali druge polifone skladbe, pogosto tiste, ki jo je napisal drug skladatelj. V tistem času uporaba tujih melodij ni bila obravnavana kot sramotna; današnja beseda plagiatorstvo ne ustreza zgodovinskemu kontekstu.

Zgodovinski razvoj in razširjenost

Parodična maša se je uveljavila v 16. stoletju in postala ena od prevladujočih tehnik renesančne mašne kompozicije. Povezana je bila z razvojem polifonije in razširjenim tiskanjem glasbe (npr. delo tiskarjev, kot je bil Ottaviano Petrucci), kar je omogočilo hitrejše širjenje modelnih skladb. V renesansi je bila zelo priljubljena parodična maša: Palestrina je napisal okoli 50 parodičnih maš. Med zgodnje, vplivne primere sodijo Missa Malheur me bat, Missa Mater Patris in Missa Fortuna desperata Josquina Despreza. Poleg Josquina in Palestrine so to tehniko pogosto uporabljali tudi franco-flamanski in italijanski skladatelji ter avtorji v Španiji in Nemčiji, na primer Nicolas Gombert, Orlande de Lassus, Cristóbal de Morales in Cipriano de Rore.

Tehnika in vrste izposoje

Pri parodični maši skladatelj običajno ne vzame zgolj enega glasbenega motiva (kot pri cantus firmus maši), temveč preoblikuje več glasov iz izvorne polifonije — to pomeni uporabo harmonij, ritmičnih figur, fraznih potekov in hierarhije glasov. Obstajajo sorodne tehnike, ki jih je koristno ločiti:

• Cantus firmus maša: temelji na eni neomajni melodiji (npr. gregorijanski toni), ki je vstavljena v en sam glas.
• Parodija (missa parodia): uporablja večglasne odlomke iz druge skladbe kot izhodišče za celotno mašo; pogosto so v novi maši prepisani ali prirejeni vsi glasovi iz modela.
• Parafraza (paraphrase mass): izhaja iz ene melodije, ki je okrašena in razpršena v več glasovih — bolj postopna in bolj "izpeljana" iz osnovne melodije kot parodija.

Zakaj so skladatelji uporabljali to tehniko?

Uporaba tujih modelov je imela več razlogov:

• ekonomski in praktični — znani motivi so olajšali ustvarjanje novih del za hitro rabo v bogoslužju;
• estetski — prepoznaven model je dajal novi maši občutek zrelosti in povezanosti z obstoječo polifono tradicijo;
• čast in hommage — zaužitje glasbene snovi uglednega avtorja je pogosto pomenilo obliko spoštovanja;
• pedagoški — tehnika je bila način za učenje kontrapunktnih postopkov in preizkušanje kreativnosti pri preoblikovanju materiala.

Odnos cerkvenih oblasti in sprejem v praks

Ker so mnoge parodične maše temeljile na sekularnih šansonih, je to vzbudilo tudi razprave o primernosti takega gradiva za bogoslužje. Čeprav je na primer v okviru Tridentskega koncila (sredina 16. stoletja) prihajalo do kritik vpeljevanja preveč sekularnih elementov v mašo, ni prišlo do popolne prepovedi parodičnih tehnik. Palestrina in drugi so pokazali, kako je mogoče ohraniti jasno liturgično besedilo in primerno odsotnost prepoznavnega poznavalskega "zabavnega" značaja tudi, kadar je izvorno gradivo sekularno.

Kako prepoznati parodično mašo

Pri identifikaciji parodične maše glasbeni zgodovinarji in analitiki iščejo:

• uste, ritmične ali harmonične vzorce v vseh delih maše, ki se ujemajo z modelom;
• podobno razporeditev glasov in pogoste prenose fraseologije ali motivov iz izvorne skladbe;
• prilagoditve besedila (text-setting), kjer je liturgični tekst nameščen na melodije, ki so v modelu nosile drug pomen;
• notacijsko ali izvorno dokumentarno sledi (manuskripti, tiskani izvirniki), ki povezujejo mašo z določenim modelem.

Kasnejši razvoj in primeri adaptacij

V 17. stoletju in dalje se je praksa spreminjala z novimi slogovnimi zahtevami in z razvojem monodije ter baročnih tehnik, zato je parodična maša kot prevladujoča oblika postopoma izgubila na pomenu. Kljub temu se ideja ponovno pojavlja v drugih oblikah: v baroku in predvsem v bernskih praksah je znana tehnika “parody” kot preoblikovanje obstoječega materiala (npr. pri J. S. Bachu, ki je začnele ali prilagajal glasbo za nove liturgične namene — v nekaterih primerih se govori o "parody" cantatas ali mass settings). V sodobni muzikologiji se za renesančne parodije pogosto uporablja izraz "imitation mass" (missa imitatio), da se izogne nesporazumu z današnjim pomenom besede "parodija".

Značilni primeri

Med najbolj znanimi renesančnimi parodijami so že omenjene maše Missa Malheur me bat, Missa Mater Patris in Missa Fortuna desperata Josquina Despreza, ter številne parodične maše Palestrine. Te skladbe dobro ponazarjajo, kako so skladatelji iz modelov prevzeli celoten polifonično-govorjeni značaj in ga preoblikovali v skladno in liturgično primerno mašno celoto.

Parodija maše predstavlja pomemben del renesančne glasbene prakse: razkriva način, kako so se ustvarjalnost, tradicija in materialna izposoja prepletali v času, ko so bila avtorska pravila in ideje o avtentičnosti drugačna kot danes.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je parodična maša?

V: Ali je bila tehnika parodije priljubljena v času renesanse?

V: Ali izraz "parodija" danes pomeni isto kot v času renesanse?

V: Zakaj se parodične maše imenujejo "parodija"?

V: Kaj je tako posebnega pri Palestrinovih parodičnih mašah?

V: Ali danes uporaba melodij drugih skladateljev velja za plagiat?

V: Ali lahko naštejete nekaj primerov zgodnjih parodičnih maš?

Išči po črki