Frottola (frottole): italijanska posvetna pesem 15.–16. stoletja

Frottola (množina: frottole) je bila najbolj priljubljena vrsta posvetne (nereligiozne) pesmi v Italiji v poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju. Po vsebini so bile frottole pogosto lahkotne, šaljive ali ljubezenske, besedila pa so bila zapisana v ljudskem ali dvornem italijanščini tedanjega časa.

Značilnosti in oblika

Frottole so bile zelo preproste in zabavne. Pogosto so jih prepevale majhne skupine pevcev. Niso bile kontrapunktične, ampak so imele melodijo v zgornjem delu, medtem ko so drugi pevci peli akorde, ki so spremljali melodijo. Včasih jih je morda pel solo glas s spremljavo lutnje.

Tipično so frottole napisane za štiri glasove (cantus ali superius z vrhnjo melodijo, ter altus, tenor in bassus), kjer je vodilna melodija postavljena v zgornji glas in ostali glasovi tvorijo preprosto homofono harmonijo. Ritem je običajno jasen in zgovoren, besedilo je večinoma slogovno zlogovno (syllabic) in enostavno za razumeti. Pogoste so bile strofe z refrénom in kratke pesniške oblike, kot so barzelletta, strambotto in druge priljubljene kratke verzne strukture.

Izvajanje in instrumentacija

Frottole so bile namenjene predvsem družabnemu petju — za zabave na dvorih in v mestnih meščanskih krogih — in so bile priljubljene med amaterskimi pevci. Pogosto so jih izvajali a cappella ali z enostavno instrumentalno spremljavo; najpogostejša spremljevalna spremljavna glasbila so bila lutnja ali drugi strunski inštrumenti. Zabeleženi so tudi primeri, kjer je vodilni glas prešel v instrumentalno izvedbo ali obratno.

Skladatelji in zvezdni primeri

Najbolj znan skladatelj frottole je bil Bartolomeo Tromboncino, poleg njega pa so pomembne prispevke dali tudi drugi italijanski glasbeniki, zlasti tisti, povezani z dvorno kulturo v severni Italiji. Veliki skladatelj Josquin je prav tako ustvarjal frottole, čeprav jih ni imenoval tako. Znana je na primer tista z imenom El Grillo (Cvrček), v kateri pevci poskušajo zveneti kot cvrčanje cvrčka v travi.

Drugi pomembni avtorji, pogosto omenjeni v povezavi s frottolo, so bili skladatelji, katerih delo je bilo namenjeno tako profesionalnim kot amaterskim izvajalcem. Mnogo frottol se je ohranilo predvsem zaradi zgodnjih tiskov, ki so omogočili široko razširitev tega repertoarja.

Tisk in razširitev

Frottole so bile med prvimi vrstami glasbe, ki so jih množično izdajali tiskarji, kar je pripomoglo k njihovi hitri razširitvi po Italiji. Natisnjene zbirke so omogočile, da so te pesmi prišle v trgovske, meščanske in dvorske kroge izven krajev njihovega nastanka. Zaradi tega je frottola pomemben zgodovinski vir za razumevanje popularne glasbe in družabnih praks ob koncu 15. in na začetku 16. stoletja.

Prehod v madrigal

Okoli leta 1530 se je frottola razvila v madrigal. Ta prehod je vključeval postopno zapletenejšo polifonijo, večjo izraznost v besedilu in harmoniji ter večjo pozornost k izraznim sredstvom, ki so izhajala iz humanističnih literarnih tokov. Madrigal je nato postal osrednja oblika sekularne italijanske vokalne glasbe v 16. stoletju.

Frottola ostaja pomembna kot most med srednjeveškimi plesnimi in pesniškimi tradicijami ter renesančno glasbeno umetnostjo, obenem pa nudi vpogled v vsakdanje okuse in zabave časa, ko je vzniknila.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je frottola?

V: Kako so se pele frottole?

V: Ali so bile frottole kontrapunktične?

V: Kdo je bil najslavnejši skladatelj frottole?

V: Ali je Josquin sestavil frottole?

V: Ali lahko navedete primer frottole?

V: V kaj se je razvila frottola?

Išči po črki