AlegsaOnline.com

Viola da gamba (viol): definicija, zgodovina in tehnika igranja

Viola da gamba: definicija, zgodovina in tehnika igranja — odkrijte izvor, značilnosti in baročne igralske tehnike tega edinstvenega strunskega inštrumenta.

Avtor: Leandro Alegsa

17-09-2025

Viola da gamba (pogosto imenovana skrajšano viol) je zgodovinski strunski instrument iz družine viol, na katerega se igra z lokom. Ime "da gamba" izhaja iz italijanščine in pomeni "na nogi" — instrument se namreč večje velikosti drži med koleni oziroma med nogami, manjše pa pogosto v naročju. Violi so znane po nežnem, toplem in nekoliko bolj intimnem zvenenju v primerjavi z modernimi člani violinistične družine.

Definicija in gradnja

Violi imajo običajno ravno hrbtno ploščo, poševna ramena in vrat z stopničastimi pragovi (trdimi ali iz živalskih najlonskih trakov), kar omogoča natančnejše višinske položaje. Najpogostejše so violo s pet ali šest strunami (najpogosteje šest), uglašene v kvartah z eno tercično med njima (npr. d–g–c–e–a–d). Zaradi pragov je viola primerna za polifonično igranje (hkratno izvajanje več glasov). Telo pogosto nosi okrasne detajle, razpon velikosti pa vključuje sopran, alt, tenor in bas.

Zgodovina

Violska družina je bila razširjena predvsem v obdobju renesanse in baroka; uporabljali so jo od 15. do 18. stoletja. V času 16. in 17. stoletja so bile violsne konsorte (skupine viol različnih registrih) priljubljena oblika zabavne in dvorne glasbe po vsej Evropi. Ko je v 17. stoletju družina violin (violina, viola, violončelo itd.) postala vedno bolj priljubljena in so ljudje začeli obiskovati velike koncertne dvorane ter opere, je uporaba viol postopoma upadala. Violske instrumente so zaradi značilnosti zvena in projektivnosti redkeje vključevali v večje simfonične orkestre, ki so v baroku in klasicizmu izoblikovali današnji orkestrski ansambel.

Tehnika igranja

Ena izmed najbolj prepoznavnih posebnosti viol je način držanja loka: lok se drži z dlanjo obrnjeno navzgor (podvrstica ali underhand prijem), kar razlikuje violo od moderne violine in violončela, kjer je lok običajno držen z dlanjo obrnjeno navzdol. Ta prijem omogoča drugačen nadzor tona in nežnejšo artikulacijo.

Leva roka: zaradi pragov so položaji fiksnejši kot na modernih brezpragnih instrumentih; to olajša natančnost, zlasti pri polifoniji.
Desna roka: uporablja podvrstični lokovni prijem z različnimi pritiski in koti loka za spreminjanje barve tona — pogosti so krajši, artikulirani udarci in nežnejši legati.
Praksa in repertoar: veliko tehnik izhaja iz baročne interpretacije (ornamentika, agogika), pri čemer solo literatura pogosto zahteva glasbeno izražanje bližje človeškemu glasu.

Repertoar in pomembni izvajalci

Repertoar za violo vključuje tako solo skladbe kot ensemble literaturo (konsorti) in glasbo za continuo. Med znanimi baročnimi skladatelji in violisti so Marin Marais, Sainte-Colombe, Tobias Hume in Christopher Simpson. V 20. stoletju je zgodovinski inštrumentarni zaključek doživel preporod z gibanji za zgodovinsko izvajanje; pomemben sodoben promotor viol in zgodovinske glasbe je npr. Jordi Savall.

Sodobna raba

Danes se viola da gamba najpogosteje pojavlja v zasedbah zgodovinske glasbe, na posnetkih zgodnjega repertoarja, v pedagoških ustanovah, pa tudi v sodobnih kompozicijah, ki iščejo poseben barvni spekter. Obstajajo tako obnovitvene delavnice kot tudi sodobni proizvajalci, ki gradijo replike zgodovinskih instrumentov in prilagojene izvedbe.

Zaključek: Viola da gamba je izrazito raznolik in glasbeno bogat instrument z značilno zvenečo barvo ter specifično tehniko igranja. Čeprav je njena vloga v velikih orkestrih upadla z vzponom violinistične družine, ostaja pomemben del evropske glasbene tradicije in sodobnega interesa za zgodovinsko izvajanje.

Risba, ki prikazuje violine različnih velikosti, iz knjige Syntagma musicum Michaela Praetoriusa (1618)

Opis

Viole so izdelane iz lesa in so podobne družini violin. Večina violin ima šest strun, čeprav se je to število skozi stoletja spreminjalo. Strune so bile narejene iz črevesja in niso tako napete kot pri violini. Prstna plošča ima pragovi kot kitara, le da so tudi ti narejeni iz črevesja. Povezane so bile okoli prstne ploščice in jih je bilo mogoče premikati zaradi uglaševanja. Te pragovi pomagajo igralcu najti točno določeno mesto, kam naj položi prste. Včasih je bil vrh zvitkov na prstni plošči lepo okrašen. Instrumenti imajo nagnjena ramena in raven hrbet. Tako kot vihuela, iz katere se je razvila, ima tudi violina mostiček, ki je položnejši od mostička sodobne violine. Tako je lažje igrati akorde. Lok je bil konveksne oblike, medtem ko je lok violine konkavne oblike.

Velikosti

Viole so bile izdelane v različnih velikostih. V skrinji (veliki škatli) so včasih skupaj hranili komplet violin različnih velikosti - morda štiri ali pet instrumentov, zato so jih imenovali "skrinja violin". Ko so igrali skupaj, so govorili o "konzorciju viol". V konzorciju je bilo običajno vsaj po eno visokotonsko, tenorsko in basovsko glasbilo. "Razdrobljeni konzorcij" je pomenil mešanico različnih instrumentov: viol, godal itd. Lutnja in basovska violina sta pogosto igrali skupaj. Uglašeni sta bili v četrtinkah z veliko terco na sredini.

Strune basovske violine (ekvivalent violončela v družini sodobnih violin) so uglašene (od najnižjega tona, skoraj dve oktavi pod srednjim C, navzgor) na D - G - C - E - A - D. Tenorsko violino so pogosto imenovali viola da gamba (dobesedno: "violina noge"). Bila je najbolj priljubljena velikost za solistično glasbo in številni skladatelji so napisali sonate za violo da gamba. Največja violina se imenuje violone. Iz nje se je razvil sodobni kontrabas. Zato se kontrabas po obliki nekoliko razlikuje od violine, viole in violončela. Nekateri kontrabasisti danes držijo lok z dlanjo (notranjo stranjo) roke obrnjeno navzgor, tako kot violinisti.

Zgodovina

Captaine Tobias Hume (1569-1645) - Tobak, št. 3 iz prvega dela zbirke Ayres or the Musicall Humours (1605)

Izvaja Phillip W. Serna

Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije.

Marin Marais (1656-1728) - Pièces a Une Viole du Premier Livre (1686) - Preludij - Fantazija - Allemanda - Dvojno - Courante - Dvojno - Sarabanda - Gigue - Dvojno

Izvedel New Comma Baroque

Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije.

Marin Marais (1656-1728) - Sonnerie de Sainte-Geneviève du Mont de Paris "Zvonovi svete Ženeve" iz zbirke La Gamme et Autres Morceaux de Symphonie (1723)

Izvaja New Comma Baroque

Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije.

Carl Friedrich Abel (1723-1787) - Allegro, WKO 205 iz 27 skladb za violo da gamba brez spremljave

Izvaja Phillip W. Serna

Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije.

Violina je bila priljubljena v hišah bogatih ljudi in na kraljevem dvoru. V času vladavine Elizabete I. in pozneje kralja Karla I. so skladatelji, kot so William Byrd, John Dowland, Orlando Gibbons, John Jenkins in William Lawes, pisali violinsko glasbo. Solistične sonate so napisali številni skladatelji, med njimi Marin Marais, Johann Sebastian Bach in Karl Friedrich Abel. Ene zadnjih in največjih fantazij za violinski konzorcij je napisal Henry Purcell.

Po sredini 18. stoletja so ljudje pozabili na violino, dokler ni v 20. stoletju prišlo do novega zanimanja za staro glasbo in ljudje, kot je bil Arnold Dolmetsch, so jih ponovno začeli izdelovati, da bi lahko igrali renesančno in baročno glasbo. Danes obstajajo številna društva, ki se ukvarjajo z igranjem viol.

Danes obstajajo številna društva za ljudi, ki se zanimajo za violino. Eno izmed njih, The Viola da Gamba Society, ima članstvo po vsem svetu. Za violino so pisali tudi nekateri sodobni skladatelji, na primer John Tavener, Sally Beamish, Thea Musgrave, Tan Dun in Poul Ruders. Obstaja skupina Fretwork, ki izvaja violinsko glasbo.

Violona ali velika basovska violina. Slika sira Petra Lelyja, ok. 1640, angleškega baročnega slikarja nizozemskega rodu. Instrument je zelo velik, precej italijanske oblike, ima kvadratna ramena in sodobne luknje F.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je viol?

O: Violina je strunski inštrument, na katerega se igra z lokom.

V: Kdaj je bila violina priljubljena?

O: Violo so uporabljali od 15. do 18. stoletja.

V: Kako se držijo majhne violine?

O: Male violine se držijo v naročju.

V: Kako se držijo večje violine?

O: Večje viole se držijo med koleni, zaradi česar so dobile ime "viol da gamba".

V: Kako se drži lok pri igranju viol?

O: Lok se drži z dlanjo, obrnjeno navzgor, kar je obratno od današnjega načina držanja loka pri violinah, violah in violončelih.

V: Kaj pomeni "viol da gamba"?

O: "Viol da gamba" pomeni violino na nogah.

V: Zakaj so violine postale manj pomembne?

O: Viole so postale manj pomembne, ko je v 17. stoletju postala priljubljena družina violin in so ljudje začeli obiskovati koncerte v velikih koncertnih dvoranah ter opere.