Violončelo

Zgodovina

Violončelo se je začelo uporabljati v 16. stoletju. Takrat je obstajala družina glasbil, imenovana violine. Razvijala so se tudi glasbila iz družine violin, zato je bilo veliko poskusov z instrumenti različnih oblik in velikosti. Violončelo je bilo priljubljeno kot basovsko glasbilo. Bil je podoben sodobnemu kontrabasu. Ime violončelo pomeni "mala violona". Tudi violončelo ima štiri strune. Violončelo se je razvilo kot basovsko glasbilo v godalnih skupinah (kontrabas je bil dodan pozneje, s "podvojenim basom", tj. igranjem enako kot violončelo oktavo nižje). Uporabljalo se je za spremljavo v basso continuo, pri čemer je igralo enako kot leva roka čembalista. Ko so skladatelji začeli pisati concerti grossi (skladbe za orkester in manjšo skupino solistov), so začeli violončelu namenjati majhne solistične vložke. Tako se je violončelo začelo uporabljati tudi kot solistično glasbilo. Johann Sebastian Bach je napisal šest zelo znanih suit za solo violončelo (brez spremljave). So med najlepšimi skladbami, napisanimi za violončelo.

Tudi drugi skladatelji so začeli pisati dela za solo violončelo. Joseph Haydn je zanj napisal dva solistična koncerta. Pruski kralj Friedrich Wilhelm II. je oboževal violončelo, zato je Haydna, Mozarta in Beethovna spodbudil k pisanju glasbe z zanimivimi deli za violončelo. Violončelo je bilo zdaj enakovredno drugim godalom in ni več igralo le preproste basovske linije.

V 19. stoletju so glasbo za violončelo napisali številni znani skladatelji. Mnogi med njimi so bili tudi sami violončelisti, na primer Carl Davidov, David Popper in Julius Klengel. Nekateri zelo znani skladatelji, ki so napisali pomembno glasbo za violončelo, so bili: Mendelssohn, Chopin, Schumann, Brahms, Dvořák, Fauré, Saint-Saëns, Elgar, Sergej Rahmaninov. V zadnjem času sta za violončelo in orkester nastali dve znani skladbi: Simfonija za violončelo Benjamina Brittena in The Protecting Veil Johna Tavenerja.

Igranje violončela

Deli violončela so podobni delom violine. Strune so uglašene na C-G-D-A (od nizkih do visokih). Na violončelo se igra sede, instrument pa se drži med koleni. Na tleh stoji končni zatič. Ta je nastavljiv po višini, tako da ga lahko igralec postavi tako, da mu je udobno. Na violončelo se običajno igra z lokom.

Violončelo ima globok in bogat zvok. Začne se dve oktavi pod srednjim C, vendar lahko sega zelo visoko. Za najvišje tone lahko igralec uporabi "položaj palca" (violinist tega ne more storiti). To pomeni, da levi palec pritiska na eno ali dve struni visoko nad prstnico ("visoko" pomeni "bližje mostu", kjer so visoki toni. Dejansko je bližje tlom). Čeprav je violončelska glasba najpogosteje napisana v basovskem ključu, gre violončelska glasba pogosto precej visoko, zato se zlasti v solističnem repertoarju uporablja tenorski ključ.

Nekateri znani violončelisti

Najslavnejši violončelist zgodnjega dela 20. stoletja je bil španski violončelist Pablo Casals. Zaradi njega je violončelo danes priljubljeno kot solistično glasbilo. Casals je odkril tudi znamenite suite za violončelo J. S. Bacha, ki so bile izgubljene.

Znani violončelisti prejšnjega stoletja so tudi Emanuel Feuermann, Gregor Piatigorski, Paul Tortelier, Jacqueline du Pré in Mstislav Rostropovič.

Med današnjimi violončelisti so Yo-Yo Ma, Julian Lloyd Webber, Octavia Philharmonica, Mischa Maisky, Kirill Rodin, Tim Hugh, Robert Cohen, Ruslan Birjukov, Pieter Wispelwey in Truls Mørk.