Violončelo: zgradba, zvok, zgodovina in uporaba v glasbi
Violončelo je glasbilo, ki se uporablja za igranje glasbe. Njegovo ime izvira iz italijanskega jezika, zato se izgovarja kot "chello". Celotna beseda je violončelo, v pogovoru pa ga pogosto skrajšano imenujejo "čelo". Oseba, ki igra violončelo, se imenuje violončelist. Violončelo je zelo priljubljen instrument. Spada v družino godal. Uporablja se kot solistični instrument, v komorni glasbi in tudi v orkestrih. Občasno ga uporabljajo tudi pop glasbeniki, na primer The Beatles, Björk in Jamiroquai.
Zgradba in materiali
Violončelo ima značilno obliko, sestavljeno iz več glavnih delov. Glavni elementi so:
- Telo (rezonančna votlina) — sestavljeno iz sprednje deske (običajno smreka), zadnje deske in oblin (običajno javor). Telo okrepi in projicira zvok, ki ga ustvarja napeta sname.
- Vrat in prstišče — vrat (javor) podpira prste igralca in povezuje telo z menzuro; prstišče je črno obdelano območje, po katerem pritiskamo strune.
- Most — drži strune nad telesom in prenaša vibracije v rezonančno votlino.
- Strune — običajno štiri, uglašene v kvarti: C–G–D–A (od najnižje do najvišje). Strune so lahko iz čistega najlona, jekla ali sodobnih sintetičnih in kovinskih zlitin s premazom.
- Glatovi (čunje) — za nastavljanje navitja (uglaševanje) pri glavi instrumenta.
- Konec (tailpiece) in nastavitev konice (endpin) — tailpiece drži spodnje dele strun; endpin je kovinska palica, s katero violončelo počiva ob tleh in omogoča stabilnost med igranjem.
- Lok — običajno izdelan iz lesa (npr. pernambuk, danes tudi sintetični materiali) in krznom iz konjskih dlak; s premazom z rožnim smolo (rosin) lok ustvarja trenje s strunami.
Zvok in razpon
Violoncelo ima topel, poln in izrazit temen ton, ki se dobro umešča med basom viol in višjimi godali, zato pogosto prevzame vokalno, skoraj človeško vlogo v glasbenem izrazu. Zvočni razpon violončela običajno sega od C2 (najnižji ton na C-struni) do okoli A5 ali več v rokah izkušenega solista. Zvok nastaja z drgnjenjem loka po strunah (arco) ali s tehniko pizzicato (ploskanje po strunah).
Zgodovina
Violončelo se je razvilo v 16. stoletju v Italiji iz družine viol in zgodnejših godal. Klasični izdelovalci, kot so Amati, Stradivari in Guarneri, so v 17. in 18. stoletju izpopolnili obliko in akustiko instrumenta. V 19. stoletju je violončelo postalo osrednji solistični instrument — skladatelji, kot sta Dvořák in Elgar, so napisali pomembne koncerte, Bachovi samostojni Cello Suite pa so temelj repertoarja.
Uporaba v različnih zvrsteh
Violončelo ima široko uporabo:
- Orkestrska vloga: pogosto nosi basno linijo in hkrati nudi izrazite solo pasuse v simfonični glasbi.
- Komorna glasba: klasične zasedbe, kot so klavirski trio ali komorni ansambli, pogosto vključujejo violončelo zaradi njegove sposobnosti za harmonično in melodično izmenjavo.
- Solistična glasba: violončelo kot solistični instrument premore bogat katalog koncertov, sonat in samostojnih skladb.
- Popularna in sodobna glasba: v popu, rocku, jazz in elektronski glasbi ga uporabijo za barvne teksture, melodične linije ali celo kot elektrificiran instrument z efekti.
Tehnike igranja
Osnovne tehnike vključujejo arco (igra z lokom) in pizzicato. Naprednejše tehnike so:
- Vibrato — oscilacija višine za toplino in izraznost.
- Thumb position — uporaba palca na prstišču za igranje višjih pozicij.
- Harmonični toni — delni toni za tanke, zvonke zvenitve.
- Spiccato, staccato, sul ponticello/sul tasto — različni načini drgnjenja loka glede na ritem in barvo zvoka.
Znane skladbe in izvajalci
Bachove Samostojne violončelne suite (Cello Suites) so temelj repertoarja. Med slavnimi koncerti so Dvořákov Cello Concerto in Elgarjev Concert. Med najbolj znanimi violončelisti so bili Pablo Casals, Mstislav Rostropovich, Jacqueline du Pré in sodobno Yo-Yo Ma, ki so instrument popularizirali po vsem svetu.
Vzdrževanje in nakup
Za dobro stato violončela so pomembni pogoji shranjevanja (nadzor vlažnosti in temperature), redno napenjanje/nastavljanje strun, občasno zamenjanje strun, prevleka loka (rekanje) in obnavljanje čez nekaj let (npr. prekrznenje loka). Pred nakupom je priporočljivo preizkusiti več instrumentov pri izkušenem lutniku ali prodajalcu in po možnosti imeti instrument ocenjen s strani strokovnjaka. Velikosti se razlikujejo (4/4 je polna velikost, obstajajo tudi 3/4, 1/2 itd.), kar je pomembno predvsem za otroke in začetnike.
Nasveti za začetnike
- Igrajte s pravilno držo in pravim opažanjem učiteljev — tehnika, ki je pravilna od začetka, prepreči slabe navade.
- Uporabljajte primerno rosino; previsoka ali prastara rosina lahko poslabša zvok.
- Poskrbite za transport v zaščitenem kovčku ali torbi in uporabite endpin stop, da ne drsi med igranjem.
- Redna vaja in poslušanje dobrih izvedb hitro izboljšata glasbeni izraz in občutek za intonacijo.
Violoncelo ostaja eden najbolj vsestranskih in čustveno izrazitih inštrumentov v glasbenem svetu — primeren tako za solo nastope kot za bogatenje večjih ansamblov.
Violončelo od spredaj in od strani
Zgodovina
Violončelo se je začelo uporabljati v 16. stoletju. Takrat je obstajala družina glasbil, imenovana violine. Razvijala so se tudi glasbila iz družine violin, zato je bilo veliko poskusov z instrumenti različnih oblik in velikosti. Violončelo je bilo priljubljeno kot basovsko glasbilo. Bil je podoben sodobnemu kontrabasu. Ime violončelo pomeni "mala violona". Tudi violončelo ima štiri strune. Violončelo se je razvilo kot basovsko glasbilo v godalnih skupinah (kontrabas je bil dodan pozneje, s "podvojenim basom", tj. igranjem enako kot violončelo oktavo nižje). Uporabljalo se je za spremljavo v basso continuo, pri čemer je igralo enako kot leva roka čembalista. Ko so skladatelji začeli pisati concerti grossi (skladbe za orkester in manjšo skupino solistov), so začeli violončelu namenjati majhne solistične vložke. Tako se je violončelo začelo uporabljati tudi kot solistično glasbilo. Johann Sebastian Bach je napisal šest zelo znanih suit za solo violončelo (brez spremljave). So med najlepšimi skladbami, napisanimi za violončelo.
Tudi drugi skladatelji so začeli pisati dela za solo violončelo. Joseph Haydn je zanj napisal dva solistična koncerta. Pruski kralj Friedrich Wilhelm II. je oboževal violončelo, zato je Haydna, Mozarta in Beethovna spodbudil k pisanju glasbe z zanimivimi deli za violončelo. Violončelo je bilo zdaj enakovredno drugim godalom in ni več igralo le preproste basovske linije.
V 19. stoletju so glasbo za violončelo napisali številni znani skladatelji. Mnogi med njimi so bili tudi sami violončelisti, na primer Carl Davidov, David Popper in Julius Klengel. Nekateri zelo znani skladatelji, ki so napisali pomembno glasbo za violončelo, so bili: Mendelssohn, Chopin, Schumann, Brahms, Dvořák, Fauré, Saint-Saëns, Elgar, Sergej Rahmaninov. V zadnjem času sta za violončelo in orkester nastali dve znani skladbi: Simfonija za violončelo Benjamina Brittena in The Protecting Veil Johna Tavenerja.
Igranje violončela
Deli violončela so podobni delom violine. Strune so uglašene na C-G-D-A (od nizkih do visokih). Na violončelo se igra sede, instrument pa se drži med koleni. Na tleh stoji končni zatič. Ta je nastavljiv po višini, tako da ga lahko igralec postavi tako, da mu je udobno. Na violončelo se običajno igra z lokom.
Violončelo ima globok in bogat zvok. Začne se dve oktavi pod srednjim C, vendar lahko sega zelo visoko. Za najvišje tone lahko igralec uporabi "položaj palca" (violinist tega ne more storiti). To pomeni, da levi palec pritiska na eno ali dve struni visoko nad prstnico ("visoko" pomeni "bližje mostu", kjer so visoki toni. Dejansko je bližje tlom). Čeprav je violončelska glasba najpogosteje napisana v basovskem ključu, gre violončelska glasba pogosto precej visoko, zato se zlasti v solističnem repertoarju uporablja tenorski ključ.
Deli violončela
Nekateri znani violončelisti
Najslavnejši violončelist zgodnjega dela 20. stoletja je bil španski violončelist Pablo Casals. Zaradi njega je violončelo danes priljubljeno kot solistično glasbilo. Casals je odkril tudi znamenite suite za violončelo J. S. Bacha, ki so bile izgubljene.
Znani violončelisti prejšnjega stoletja so tudi Emanuel Feuermann, Gregor Piatigorski, Paul Tortelier, Jacqueline du Pré in Mstislav Rostropovič.
Med današnjimi violončelisti so Yo-Yo Ma, Julian Lloyd Webber, Octavia Philharmonica, Mischa Maisky, Kirill Rodin, Tim Hugh, Robert Cohen, Ruslan Birjukov, Pieter Wispelwey in Truls Mørk.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je violončelo?
O: Violončelo je instrument, ki se uporablja za igranje glasbe in spada v družino strunskih instrumentov.
V: Od kod izvira ime za violončelo?
O: Ime za violončelo izhaja iz italijanskega jezika in se izgovarja "chello". To je kratica za violončelo.
V: Kako ljudje običajno imenujejo violončelo?
O: Ljudje violončelo običajno imenujejo "violončelo".
V: Kako se imenuje oseba, ki igra violončelo?
O: Oseba, ki igra violončelo, se imenuje "violončelist".
V: Kako se violončelo uporablja v glasbi?
O: Violončelo se uporablja kot solistični instrument, v komorni glasbi in tudi v orkestrih.
V: Ali violončelo uporabljajo pop glasbeniki?
O: Da, The Beatles, Björk in Jamiroquai so nekateri primeri pop glasbenikov, ki so v svoji glasbi uporabljali violončelo.
V: Ali je violončelo priljubljeno glasbilo?
O: Da, violončelo je zelo priljubljen instrument.
