Björk se je rodila kot Björk Guðmundsdóttir 21. novembra 1965 v Reykjaviku na Islandiji. Je islandska pevka, tekstopiska, skladateljica, igralka, glasbena producentka in didžejka. Pesmi večinoma piše sama. Najbolj znana je po tem, da ljudem s čustvi pove, kaj čuti, in po svojem edinstvenem glasu. Večinoma poje v angleščini, včasih pa tudi v islandščini. Njena glasba pogosto združuje elemente elektronike, eksperimentalne umetnosti, orkestralnih aranžmajev in tradicionalnih islandski vplivov.
Začetki in vzpon
Njen glasbeni nastop je prvič pritegnil pozornost, ko je na šolskem recitalu zapela uspešnico "I Love to Love" pevke Tine Charles (1976) — posnetek so poslali radijski postaji RÚV, predvajan je bil na nacionalni ravni in ji kmalu po tem ponudili snemalno pogodbo. Njen otroški samostojni debitantski album Björk je bil posnet in izdan na Islandiji decembra 1977. Po nekajletnem sodelovanju v različnih islandskih punk in alternativnih skupinah (med njimi Tappi Tíkarrass in Kukl) je postala leta 1986 glavna pevka alternativne rock skupine The Sugarcubes, ki so jih pogosto označevali za "največjo islandsko rock skupino". Skupina je dosegla mednarodni uspeh, pred razpadom godine 1992.
Solistična kariera in preboji
Po razpadu The Sugarcubes je Björk začela samostojno mednarodno kariero. Njen prvi svetovni solo album Debut (1993) je bil kritiško in komercialno uspešen; sledi sta mu album Post (1995) in paradigma menjave zvoka z albumom Homogenic (1997). V naslednjih desetletjih je izdala še vrsto izvirnih studijskih in projektnh del, med katerimi izstopajo Vespertine (2001), Medúlla (2004), Volta (2007), Biophilia (2011) — ki je bil predstavljen tudi kot multimedijski projekt z aplikacijami in izobraževalnimi vsebinami — ter kasnejša dela Vulnicura (2015) in Utopia (2017). Njena glasba pogosto eksperimentira z nenavadnimi strukturami, vokalnimi tehnikami in naprednimi elektronskimi ter orkestracijskimi pristopi.
Umetniška sodelovanja, videospoti in odrski projekti
Björk je znana tudi po vizualnih elementih svojih izdaj in nastopov: sodelovala je z vidnimi režiserji in oblikovalci (med drugim z Michelom Gondryjem, Chrisom Cunninghamom in drugimi) ter ustvarila nepozabne videospote, kot je "All Is Full of Love". Razvila je interaktivne in multimedijske projekte (npr. Biophilia) ter predstavila VR-razstavo Björk Digital. V zadnjih letih je ustvarila tudi obsežnejše odrske produkcije, ki združujejo tehnologijo, koreografijo in vizualno umetnost.
Nagrade in priznanja
Björk je prejela pet nagrad BRIT, štiri nagrade MTV Video Music Awards, eno nagrado MOJO, tri nagrade UK Music Video Awards, 21 islandskih glasbenih nagrad in leta 2010 nagrado Polar Music Prize, ki jo podeljuje Švedska kraljeva akademija za glasbo kot priznanje za "globoko osebno glasbo in besedila, natančne aranžmaje in edinstven glas". Nominirana je bila tudi za 14 nagrad grammy, enega oskarja (za pesem "I've Seen It All" iz filma Plesalka v temi) in dva zlata globusa. Revija Time jo je uvrstila na seznam 100 najvplivnejših ljudi na svetu. Leta 2000 je na filmskem festivalu v Cannesu prejela nagrado za najboljšo igralko za vlogo v filmu Plesalka v temi. Njeni albumi so se na lestvici Billboard 200 uvrstili na prvih 20 mest, kar potrjuje tudi komercialni vpliv ob hkratnem eksperimentalnem profesionalnem udejstvovanju.
Glasbeni slog in vpliv
Björk velja za eno najbolj inovativnih in vplivnih glasbenic svoje generacije. Njena dela pogosto združujejo čustveno iskrene besedila s kompleksnimi aranžmaji — od minimalističnih kompozicij in zvočnih kolažev do polnih orkestracij. V svojih projektih sodeluje z različnimi producenti in glasbeniki (med njimi Nellee Hooper, Mark Bell, Matmos in Arca) in pogosto eksperimentira z novimi tehnologijami, zvočnimi napravami ter interdisciplinarnimi umetniškimi formami. Tematsko se ukvarja z ljubeznijo, maternico, identiteto, naravo, tehnologijo in ekologijo.
Film, gledališče in izobraževanje
Poleg glasbene kariere se je Björk preizkusila v igranju; najbolj odmevna je vloga v filmu Plesalka v temi (2000), režiserja Larsa von Trierja, za katero je prejela nagrado na festivalu v Cannesu. Njen filmski presežek je glasbeni prispevek k filmu, za kar je bila tudi nagovorjena na številna prestižna priznanja. Z izobraževalnimi projekti, kot je bila serija delavnic in programov ob izidu Biophilia, je prispevala tudi k širjenju glasbene izobrazbe za mlade.
Osebno življenje
Ima sina in hčer, Sindrija in Ísadóro. Živi v New Yorku, ima pa tudi hišo v Reykjaviku. V osebnih izjavah pogosto govori o povezanosti z naravo, materinstvu in ustvarjalnim procesu ter o pomenu zasebnosti in avtonomije v javnem življenju.
Dodatno
Björk je leta 2013 sodelovala v televizijskem dokumentarcu When Björk Met Attenborough s britanskim naravoslovcem Sir Davidom Attenboroughem, kar je bil primer njenega zanimanja za naravo in znanstveno komunikacijo. Njeno delo še naprej navdihuje glasbenike, filmske ustvarjalce, oblikovalce in publiko po vsem svetu; ostaja priznana kot glasbena pionirka, ki neprestano raziskuje nove smeri v zvoku in vizualni umetnosti.