Concerto grosso: baročna oblika z concertinom in tuttijem

Concerto grosso: baročna forma z dialogom med concertinom in tutti — struktura, deli, zgodovina in največji skladatelji od Corellija do Bacha in Händla.

Concerto grosso je baročna instrumentalna oblika, v kateri se med seboj nasprotuje in izmenjuje dve skupini glasbenikov: manjša skupina solistov, imenovana concertino, in večja skupina, imenovana tutti, ripieno ali enako kot delo samo, concerto grosso. Ime prihaja iz italijanščine in pomeni "veliki koncert"; množina je "concerti grossi". V italijanščini ima beseda concerto dva znaka "c" — drugi "c" pred samoglasnikom "e" se izgovarja podobno kot angleški "ch".

Oblika in značilnosti

Concerto grosso je običajno sestavljen iz več stavkov, ki se razlikujejo po hitrosti in značaju. Najpogostejša oblika so trije stavki: hiter – počasen – hiter, vendar se pojavljajo tudi štiristavčne oblike ali variacije. Značilno je izmenjevanje tutti-odsekov, kjer igra celoten ansambel, in concertino-odsekov, kjer izstopajo solisti. Pogosto se uporablja tudi ritornellna struktura: tutti predvaja temo (ritornello), medtem ko solistični odseki razvijajo in kontrastirajo z njo.

Pomemben element baročne prakse pri concertu grosso je basanski continuo (basso continuo), ki ga običajno izvajajo čembalo ali orgle skupaj s basovskimi inštrumenti (npr. violone, violončelo). V orkestru ripieno prevladujejo strunski inštrumenti, pogosto brez napetih dinamičnih sprememb, zato kontrast med concertinom in tuttijem igra ključno vlogo pri oblikovanju teksture in dramatike.

Tipična zasedba

Tipični concertino v italijanskem in severnoevropskem baroku je pogosto sestavljen iz dveh violin in enega violončela, pri čemer ripieno sestavlja orkester viol, violin in basov. V nekaterih delih so concertinu dodani trobenta, flavta ali oboa; primer tega je eden od Brandenburških koncertov.

Pomembni skladatelji in zgodovina

Glavni utemeljitelj in popularizator forme je bil Arcangelo Corelli (1653–1713), katerega zbirka Concerti grossi, Op. 6 je postavila vzorec za pozni barok. V Corellijevih concertih grossih je concertino običajno sestavljalo dve violini in violončelo, spremljal pa jih je orkester z basnim continuom.

George Frideric Händel (1685–1759) je prav tako napisal koncerti grossi (npr. njegovi koncerti grossi Op. 6), kjer je pogosto uporabljal podobno zasedbo kot Corelli. Johann Sebastian Bach (1685–1750) je v svojih Brandenburških koncertih napisal šest koncertov za različne kombinacije instrumentov; večina teh del deluje kot concerti grossi. V drugem Brandenburškem koncertu je concertino sestavljeno iz štirih instrumentov: trobenta, violina, kljunasta flavta in oboa, kar predstavlja širši baročni pristop k barvnim kontrastom.

Razvoj in nadaljnji vplivi

Po obdobju baroka je zanimanje za concerto grosso upadlo, saj je v ospredje prišla oblika solističnega koncerta, ki je poudarjala enega ali več solo inštrumentov v dialogu z orkestrom (npr. Vivaldi). V klasičnem in romantičnem obdobju je zato concerti grossi skoraj izginili iz rednega repertoarja.

V 20. stoletju pa je prišlo do ponovnega zanimanja za baročne modele in za idejo kontrasta malih in velikih zasedb. Nekateri skladatelji so v svojih delih sprejeli načela concerti grossi ali jih prirejali v nove slogovne kontekste. Med temi so Igor Stravinski (1882–1971), ki je v delih, kot je "Dumbarton Oaks Concerto", črpal navdih iz Bachove baročne polifonije in kontrastov, ter Bela Bartok (1881–1945), ki je v nekaterih svojih orkestracijah uporabljal zasnove, kjer se manjše skupine in celotni orkester medsebojno razgrinjajo in prepletajo. Takšna moderna preobrazba baročnih idej pogosto združuje zgodovinsko inspiracijo z novimi harmonijskimi in ritmičnimi pristopi.

Igranje in sodobne izvedbe

Sodobne interpretacije concertov grossih segajo od izvajanja na zgodovinskih inštrumentih z upoštevanjem baročne izvajalske prakse (temperatura, ornamentika, artikulacija) do izvedb z modernimi inštrumenti. V zadnjih desetletjih gibanje za zgodovinsko izvajalsko prakso ponovno poudarja originalno instrumentacijo, igralske tehnike in ritem, kar poslušalcu približa prvotni zvočni svet concerti grossi.

Concerto grosso tako ostaja pomemben del baročne dediščine, cenjen zaradi svoje oblikovne jasnosti, kontrastnih barv in priložnosti za dialog med solisti in orkestrom. Njegove zamisli o kontrastu in sodelovanju še naprej navdihujejo skladatelje in izvajalce v različnih slogih in obdobjih.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Concerto Grosso?

V: Kako se imenuje mala skupina?

V: Kaj v italijanščini pomeni "Concerto grosso"?

V: Koliko delov ima concerto grosso?

V: Kdo je poskrbel za priljubljenost te vrste glasbe?

V: Kakšno kombinacijo instrumentov je Corelli uporabil za svoj Concerti grossi?

V: Ali so po obdobju baroka še kakšni skladatelji napisali skladbe, podobne Concerti Grossi?

Išči po črki