Oboa: leseno pihalo z dvojnim jezičkom — zgradba, zgodovina, uporaba

Oboa je lesen pihalni inštrument z dvojnim jezičkom. Na videz je sicer sorodna klarinetu, zato jo včasih zamenjamo na prvi pogled, vendar se že pri obliki in zvoku jasno loči: klarinet ima valjasto cev, telo oboe pa je stožčasto. Zvok oboe nastane tako, da pihamo zrak skozi dvojno jeziček na zgornjem koncu instrumenta, kar prisili oba jezička, da skupaj vibrirata in tako ustvarjata zvok. Oseba, ki igra oboo, se imenuje oboist.

Zgradba in delovanje

Oboa je sestavljena iz več glavnih delov. Oboa ima štiri dele: zvonec, spodnji sklep, zgornji sklep in jeziček. Moderni instrumenti imajo običajno 2 ali 3 lesene sekcije, ki se sestavijo z kovinskimi vtičnicami; to omogoča lažje hranjenje in uglaševanje. Notranja odprtina (bore) je stožčasta, kar daje oboi njen značilen, prodoren in nosilen zvok.

• Jeziček: dvojni jeziček je ločen kos iz trske (cane), ki ga izvajalec pogosto sam pripne ali oblikuje. Jezički so občutljivi in se zaradi vlage hitro spreminjajo, zato oboisti pogosto uporabljajo več rezanih jezičkov in jih redno prilagajajo.
• Tipke in luknje: klasična oboa je imela malo tipk, a so jih postopoma dodajali; sodobni sistemi tipk (npr. francoski konzervatorijski sistem) omogočajo natančnejše igranje intonacije in hitre prehode.
• Material: večina profesionalnih obo začrtana iz gostih tropskih lesov (npr. grenadilla), obstajajo pa tudi instrumenti iz sintetike za nižjo ceno ali večjo odpornost proti vlagi.

Tehnika igranja in vloga v orkestru

Oboist nadzira zvok z natančnim dihanjem (diaphragma), ustno oporo (embouchure) in artikulacijo z jezičkom. Občina dinamika se giblje od zelo tihe (pianissimo) do močne (forte), vendar je oboi v primerjavi z npr. trobento manj značilna za ekstremno glasnost — njena prednost je izraznost, čista intonacija in nosna, prodorna barva, ki sije v orkestralni teksturi.

V običajnem orkestru sta lahko dve oboi, včasih pa tudi tri; navadno obstaja glavni oboist (solo oboist) in drugi oboist. Običajno glavni oboist v orkestru zaigra noto A, na katero ostali člani orkestra uglasijo svoje instrumente.

Variante in sorodni inštrumenti

Poleg običajne sopranoboe obstajajo še drugi člani oboeve družine:

• cor anglais, ki zveni za kvinto nižje kot oboa (torej en kvint nižje) in ima nekoliko bolj melanholičen, širši zvok;
• zelo redka basovska oboa, ki zveni oktavo nižje od oboe;
• obstajajo tudi oboa d'amore (malenkost nižje, z drugačno zvočno barvo) in zgodovinski instrumenti, kot so oboe da caccia.

Zgodovina in repertoar

Oboa je nastala iz šalmaja, ki je bil srednjeveški in renesančni inštrument. V preoblikovani obliki je postala priljubljena v obdobju baroka. Že takrat so jo cenili zaradi jasnega, človeškemu glasu podobnega tona. Bach in Händel sta jo uporabljala v večini svojih orkestrskih skladb, številni italijanski skladatelji, kot je Antonio Vivaldi, so zanj napisali koncerte, uporablja pa se tudi v številnih komornih skladbah. V tem času skoraj ni imel tipk, sčasoma pa so mu dodali več tipk, kar je olajšalo igranje kratkih in dolgih tonov.

Poznejši skladatelji, ki so pisali za oboo kot solistično glasbilo, so Mozart, Weber, Richard Strauss, Vaughan Williams in Francis Poulenc. Sodobnejši skladatelji so oboi prav tako namenili pomembne solo dele in eksperimentalne zvočne tehnike.

Oboa se pogosto pojavlja v orkestralnih glasbenih delih za barvno solistiko; primer, kjer izstopa v orkestru, je delo Gustav Holst — njegova suita "Planeti" vključuje izrazite oboeve linije (npr. solo v "Venusu" ali drugih stavkih).

Vzdrževanje in praktične odprave

• Jezički so potrošni material: oboisti jih pogosto oblikujejo, prerežejo ali izmenjajo glede na vremenske razmere in stanje. Pravilno sušenje in shranjevanje preprečujeta deformacijo.
• Instrument je občutljiv na vlago in temperaturo; redno čiščenje notranjosti z brisalcem (swab) in občasno mazanje zamaškov ter nežen pregled tipk podaljšata življenjsko dobo.
• Za prevoz se uporablja trda škatla z oblazinjenjem; za jezičke so na voljo posebni etuiji, ki ohranjajo njihovo obliko.

Igralci in izobrazba

Oboist mora razviti natančen nadzor dihanja, finomotoriko prstov in občutljivost pri oblikovanju jezička. Profesionalni oboisti pogosto študirajo na konservatorijih in vodijo zahtevne rutine za ogrevanje in vzdrževanje jezičkov. V orkestru je glavni oboist ključna oseba za začetek uglaševanja, saj njegova nota A daje referenco ostalim glasbenikom.

Ime oboe izhaja iz francoskega hautbois, kar pomeni "visok les", torej leseno pihalno glasbilo z visokimi toni oziroma glas z izstopajočo, nosno barvo.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je oboa?

V: Kdo igra oboo?

V: Koliko oboe je običajno v orkestru?

V: Kateri skladatelji so napisali glasbo za solo izvajanje oboe?

V: Kaj v francoščini pomeni "hautbois"?

V: Od kod izvira hoboj?

V: Kaj je običajno, da glavni oboist naredi, preden začne igrati v orkestru?

Išči po črki