Igor Stravinski: življenje in delo ruskega modernističnega skladatelja

Igor je bil tretji od štirih otrok, vsi fantje. Kot otrok je zimske mesece preživljal v Sankt Peterburgu, poletja pa na podeželju, kjer je imelo več sorodnikov po materini strani velika posestva.

Igor ni bil posebno dober v šoli, vendar je pogosto obiskoval opere, v katerih je nastopal njegov oče Fjodor. Fjodor je bil operni pevec z lepim basovskim glasom. Pel je v operni hiši v Kijevu in pozneje v gledališču Mariinski v Sankt Peterburgu. Igor je obiskoval tudi balete in leta 1893, ob koncu svojega življenja, celo slišal dirigirati Čajkovskega.

Stravinski je nekaj časa študiral pravo na univerzi v Sankt Peterburgu, vendar je leta 1906 študij opustil. Nato se je poročil z eno od svojih sestričen. Kmalu sta se jima rodila sin in hči.

Medtem je Igor že od šolskih let igral klavir ter obiskoval ure harmonije in kontrapunkta. Rad je improviziral in začel se je zanimati za skladanje. Napisal je nekaj kratkih klavirskih skladb in jih pokazal prijateljevemu očetu, skladatelju Nikolaju Rimskemu-Korsakovu. Rimski-Korsakov mu je rekel, da bi moral še naprej obiskovati zasebne ure glasbe, namesto da gre na konservatorij. Kmalu zatem je umrl Stravinskega oče. Igor je odšel k Rimskemu-Korsakovu. Tam je spoznal veliko glasbenih ljudi, Rimski-Korsakov pa ga je naučil, kako pisati za različne instrumente. Leta 1905 je začel dvakrat tedensko obiskovati zasebne ure pri Rimskem-Korsakovu, ki ga je imel za drugega očeta. Te ure so trajale do Rimskega-Korsakova smrti leta 1908.

Leta 1908 je Rimski-Korsakov umrl. Stravinski je spoznal Sergeja Djagileva, baletnega impresarija. Djagilev je želel pripraviti predstave novih oper in baletov. Potreboval je skladatelja, ki bi napisal glasbo, in videl, da bi bil Stravinski idealna oseba. Prosil ga je, naj napiše glasbo za balet Ognjena ptica, ki je bil ruska pravljica. Stravinski je balet napisal v podeželski hiši Rimskega-Korsakova in ga dokončal v Sankt Peterburgu. Balet je bil prvič uprizorjen 25. junija 1910 v pariški Operi v izvedbi baleta Ballets Russes, ki je bil zelo znan v Evropi. Koreograf je bil Mihail Fokin. Balet je ostal ena najbolj znanih skladb Stravinskega. Nekatere dele glasbe pogosto izvajajo v koncertni dvorani brez plesa. Ta različica se imenuje "suita" (dobesedno "zbirka plesov"). V njej se kaže njegova ljubezen do ruske ljudske melodike.

Uspeh Ognjene ptice je Stravinskemu prinesel svetovno slavo. Njegova glasba je bila še posebej znana v Evropi in v Parizu, kjer je bil sedež Ballets Russes. Naslednje delo, ki ga je Stravinski napisal zanje, je bilo Petručka. To je bila zgodba o lutki, ki oživi. Igrali so jo 13. junija 1911 v Parizu in postala je enako znana kot Ognjena ptica. Tudi ta glasba se pogosto izvaja kot koncertno delo. Stravinski je naredil tudi priredbo treh plesov za solo klavir. Je zelo težka za igranje in zahteva virtuoznega pianista.

Stravinski je postal znan med glasbeniki. Med njegovimi prijatelji sta bila tudi Debussy in Ravel. V Berlinu je spoznal Schoenberga in bil navdušen nad njegovo skladbo Pierrot Lunaire. Veliko časa je preživel z družino v Švici, kjer je imel mir in tišino za komponiranje.

29. maja 1913 so v pariškem Théâtre des Champs-Elysées uprizorili nov balet Stravinskega z naslovom Pomladno obredje. Bil je popolna senzacija. Nekateri so ga oboževali, drugi pa sovražili. V gledališču je prišlo do velikega pretepa, zato so poklicali policijo. Ljudje so tako kričali, da nihče ni mogel slišati glasbe. Stravinski je po predstavi zbolel in nekaj tednov okreval. Ko je bil balet ponovno uprizorjen, so bili ljudje mirnejši in so poslušali glasbo. V glasbi je bilo veliko novih idej: ostri akordi in zelo zapleteni ritmi. Glasba baleta Pomladno obredje je imela velik vpliv na razvoj glasbe v 20. stoletju.

Naslednja zamisel Stravinskega za balet je bila Les noces, kar v francoščini pomeni "Poroka". Stravinski se je vrnil v Rusijo, da bi zbral nekaj stvari, ki bi mu pomagale pri komponiranju. Ko se je vrnil v Švico, se je začela prva svetovna vojna.

Družina Stravinskega je med vojno večino časa preživela v Švici. Ker mu je primanjkovalo denarja, saj ni bilo več prihodkov od ruskih posestev. Ballets Russes niso mogli več nastopati v Parizu. Stravinski je veliko časa preživel v gledališču Les Noces. Leta 1917 jo je dokončal in jo zaigral Djagilevu. Trajalo je še šest let, preden je bila uprizorjena. Stravinski se je nazadnje odločil, da jo priredi za štiri klavirje, tolkala, zbor in vokalne soliste. Izvedena je bila 13. junija 1923 v Théâtre de la Gaîté Lyrique.

Ker je bila Švica v vojni nevtralna, je Stravinski lahko potoval. Odšel je v Italijo, kjer je spoznal Geralda Tyrwhitta (ki je pozneje postal lord Berners) in Prokofjeva. Napisal je pesmi Reynard in Rag-Time. V Ameriki je nastopal z Ballets Russes.

Ko je februarja 1917 izbruhnila ruska revolucija, je Stravinski menil, da bo to dobro, toda ko je sledila boljševiška revolucija, je postalo jasno, da se ne bo mogel vrniti v Rusijo. Napisal je L'histoire du soldat (Zgodba o vojaku). Igra je bila izvedena v Lozani pod taktirko Ernesta Ansermeta. Predstav bi bilo več, vendar je veliko ljudi zbolelo za gripo. Po koncu vojne se je Stravinski odločil, da se preseli v Francijo. Napisal je balet Pulcinella, ki je temeljil na glasbi skladatelja Pergolesija iz 18. stoletja. Balet je bil uprizorjen 15. maja 1920 v pariški Operi. Nekaj let se je Igor zanimal za glasbo poznega 18. stoletja, slog njegovih del po letu 1920 pa pogosto označujejo kot neoklasicistični.

Leta 1920 se je družina Stravinskega preselila iz Stravinskega v Bretanjo, naslednje leto pa v Biarritz. Stravinski je napisal skladbo Simfonije za pihala. Kmalu so jo izvedli v Londonu na koncertu, ki je vključeval tudi Pomladno obredje, in sicer pod vodstvom Eugena Goossensa v Queen's Hall. Spoznal je gledališkega oblikovalca Sergea Soudeikina in se noro zaljubil v Vero, ki je pozneje postala njegova druga žena. Medtem je bila njegova prva žena Katerina v sanatoriju zaradi tuberkuloze. Vera in Stravinski sta se naslednjih 18 let videvala, kolikor je bilo mogoče. Medtem je Stravinskega materi uspelo priti iz Rusije in se je pridružila Stravinskega družini v Biarritzu. Stravinski je moral preživljati veliko družino, zato se je odločil, da mora več delati kot dirigent in pianist, namesto da bi komponiral velika dela. Ustvaril je manjša dela, med drugim klavirsko različico treh plesov iz Petručke. Kasneje, ko je sin odrasel, je napisal Koncert za dva solistična klavirja, ki ga je igral s sinom. Za Ballets Russes ni več komponiral, je pa kot poseben poklon baletnikom napisal skladbo Oedipus rex. To delo je bilo mešanica opere in oratorija. Besede so bile v latinščini, napisal pa jih je Jean Cocteau. Izvedena je bila kot koncertna predstava. Čeprav ni več pisal za Djagileva, je sprejel povabilo Ide Rubinstein, da napiše balet Le baiser de la fée (Poljub vile), ki je temeljil na glasbi Čajkovskega. Djagileva je to razjezilo, vendar je leta 1929 umrl in skupina Ballets Russes ni več delovala.

Leta 1926 je Stravinski, ki je pripadal ruski pravoslavni cerkvi, doživel globoko versko izkušnjo, ki je vplivala na njegovo glasbo. Najboljša od teh verskih skladb je Simfonija psalmov, napisana za praznovanje 50. rojstnega dne Bostonskega simfoničnega orkestra.

Stravinski je spoznal violinista Duškina in napisal violinski koncert ter Duo concertante za violino in klavir, ki sta ju glasbenika skupaj igrala na številnih koncertih. V Združenih državah Amerike je postajal vse bolj iskan in je napisal več del za Američane. Ponudili so mu mesto profesorja na univerzi Harvard. V tem času je zbolelo veliko članov njegove družine. Umrla mu je hčerka, žena in mati. Tudi sam je bil bolan. Septembra 1939, ravno ko se je začela druga svetovna vojna, je bil dovolj zdrav, da je lahko odpotoval v Severno Ameriko.

Stravinskega so takoj povabili, da bi vodil številne koncerte v Ameriki. Vera je prispela v Ameriko štiri mesece pozneje in s Stravinskim sta se poročila v Bedfordu v Massachusettsu. Zaprosila sta za ameriško državljanstvo in se naselila v Hollywoodu. Ker mu je primanjkovalo denarja, je sprejel vsako povabilo za skladanje glasbe. Sprejel je celo zasebnega učenca.

Stravinski je napisal mašo. Ni je naročil, preprosto jo je želel napisati. Izvedena je bila v milanski La Scali leta 1948 pod vodstvom Ansermeta. Nato se je odločil, da bo napisal celovečerno opero v angleščini. To je bila opera The Rake's Progress. Prvič je bila izvedena leta 1951 v Benetkah. Gre za njegovo najboljše delo v neoklasicističnem slogu. Drugo delo iz tega obdobja je Simfonija v C. Prikazuje drugačen način komponiranja tonalne glasbe od tonalnih del klasičnih skladateljev.

Spoznal je glasbenika Roberta Crafta, ki je prišel živet k družini in Stravinskemu pomagal urediti njegove skladbe in dokumente. Presenečen je bil, ko je ugotovil, da Stravinski ni nikoli obiskal Schoenberga, ki je živel le nekaj ulic stran. Po Schoenbergovi smrti leta 1951 je Craft spodbujal Stravinskega, naj posluša Schoenbergovo serijsko glasbo. Kmalu je Stravinski začel uporabljati serializem v svojih skladbah. Craft je potoval s Stravinskim in mu veliko pomagal, na primer tako, da je dirigiral na nekaterih koncertih ali vadil orkestre, preden je Stravinski prišel.

Leta 1962 ga je predsednik Kennedy povabil v Belo hišo. Istega leta se je vrnil na obisk v Rusijo. Tam ni bil že skoraj pol stoletja. Obisk je bil zelo uspešen in ljudje v ZSSR so se začeli bolj zanimati za glasbo Stravinskega. Stravinskega je zelo razveselilo spoznanje, da se Rusi spet zanimajo zanj.

V zadnjih letih življenja je precej zbolel. Threni je ena njegovih zadnjih skladb. Gre za priredbo delov Jeremijevih žalostink za glasove in orkester. Ustvaril je tudi druga verska dela, med drugim Requiem Canticles. Leta 1969 se je z družino preselil v New York, kjer je dve leti pozneje umrl.

Stravinskega so pokopali v Benetkah, blizu Djagilevovega groba.