Immanuel Nobel mlajši (24. marec 1801 – 3. september 1872) je bil švedski inženir in izumitelj. Znamenit je predvsem kot avtor rotacijske stružnice, ki je omogočila učinkovitejšo proizvodnjo vezanega lesa (rotno rezano furnirje) in s tem pomembno prispevala k razvoju pohištvene in ladjedelniške industrije. Bil je oče Roberta, Ludviga in Alfreda Nobela; z njimi je pogosto eksperimentiral z nitroglicerinom.
Izumi in tehnični prispevki
Immanuelov izum rotacijske stružnice je omogočal hitro in enakomerno rezanje furnirja z debelih hlodov ter je bil tehnološko pomemben korak pri množični proizvodnji vezanega lesa. Poleg tega se je ukvarjal z različnimi mehanskimi rešitvami in inženirskimi izdelki, ki so bili zanimivi tako za civilno kot vojaško rabo.
Preselitev v Rusijo in podjetništvo
Leta 1838 se je Nobel preselil v Rusijo, kjer je v Sankt Peterburgu prodajal svoje izume in vodil delavnice. Tam je z družino živel dve desetletji ter ustanovil uspešno tovarno, ki je dobavljala vojaške potrebščine in druge inženirske izdelke. Podjetje je sprva dobro poslovalo in je Immanuelu prineslo ugled in zaslužek.
Krimska vojna in gospodarska nazadovanja
Konec krimske vojne (1856) je prinesel spremembe v ruski politiki; car Aleksander II. je ukazal močno zmanjšati vojaški proračun, kar je zmanjšalo povpraševanje po opremi in storitvah, ki jih je zagotavljalo Immanuelovo podjetje. Posledično je podjetje izgubilo denar in stabilnost. Immanuel se je leta 1859 vrnil na Švedsko in svojo tovarno prepustil sinu Ludvigu; leta 1862 so upniki dokončno prodali podjetje.
Eksperimenti z nitroglicerinom in vpliv na potomstvo
Immanuel in njegovi sinovi so eksperimentirali z eksplozivi, zlasti z nitroglicerinom. Ti poskusi so bili nevarni in so večkrat vodili do nesreč; hkrati pa so dali temelj znanju in izkušnjam, ki so kasneje vplivali na Alfredov razvoj varnejših in komercialno uporabnih oblik nitroglicerina (najbolj znan je Alfredov izum dinamita). Immanuel je kot oče in mentor pomembno vplival na tehnično usmeritev svojih sinov in na njihov kasnejši uspeh v industriji.
Zapustina
Kljub gospodarskim težavam je Immanuel Nobel pustil pomembno tehnično zapuščino: njegovi izumi in podjetniška dejavnost so spodbudili industrijski razvoj in omogočili sinovom nadaljnji uveljavljiv poslovni ter izumiteljski razvoj. Umrl je 3. septembra 1872; spomin nanj ostaja v povezavi z razvojem rotacijske obdelave lesa in začetki družinske industrijske tradicije, iz katere je izhajal tudi slavni Alfred Nobel.
