Les noces
Les Noces (slovensko: Poroka) je balet v štirih prizorih, prvotno za Ballets Russes Sergeja Djagileva. Koreografinja baleta je bila Bronislava Nijinska, glasbo in besedilo pa je napisal Igor Stravinski. Glasba je napisana za glasove, štiri klavirje in tolkala.
Balet je bil prvič predstavljen 13. junija 1923 v pariškem gledališču Théâtre Gaîte-Lyrîqué. Balet včasih imenujejo "plesna kantata", glasbo pa včasih izvajajo kot koncertno delo.
Ozadje
Leta 1915 je baletni producent Sergej Djagilev želel ustvariti balet z naslovom La Liturgie. V ozadju naj bi bila grška pravoslavna cerkev. Stravinski je bil močan kristjan in tega baleta ni želel napisati. Namesto tega se je za balet Les Noces poslužil ruskih ljudskih pesmi. O tem je začel razmišljati leta 1913. Koreografijo je začel pisati Michel Fokine, vendar jo je prevzel Vaslav Nižinski. Leonide Massine je nadomestil Nižinskega. Ko je Massine odšel, je ples oblikovala Bronislava Nižinska.
Oblikovanje baleta (scenografija in oblačila) je opravila Natalija Gončarova. Gončarova, izjemna umetnica, je naredila dva popolna osnutka, preden je bil sprejet njen tretji. Prva dva predloga sta bila zavrnjena, ker nista ustrezala ne plesu ne glasbi. Čeprav je balet temeljil na ljudski pravljici, je bil modernističnega sloga: Stravinski in Nižinska sta menila, da je pomembno, da je njegova zasnova v skladu s tem.
Zgodba
Nevesta Nastasia ima urejene lase. Pritožuje se, da jo bolijo, ko jih vleče. Zbor ji poje o tem, kako lepo bo njeno življenje z možem Fétisom. Na vrtu jima bodo zapeli slavčki. Zbor poje Devici Mariji. Pojejo o bodočem možu in njegovih svetlih laseh. Prosijo za blagoslov za mladi par. Pravega poročnega obreda ni videti. V zadnjem od štirih prizorov vidimo poročno slavje. Ljudje so veseli in se začnejo opijati. Moža in ženo odpeljejo v spalnico.
Obnovitve
Balet je še vedno na repertoarju nekaterih velikih baletnih hiš, kot je Kraljevi balet. Leta 1936 ga je izvedel Ballets Russes polkovnika de Basila, eden od naslednikov Djagilevovega baleta. Njegovo oživitev po drugi svetovni vojni v Londonu (1966) je osebno nadzorovala Nijinska. Zaradi tega se balet še vedno pleše po izvirni koreografiji. Balet je bil uprizorjen tudi v Stuttgartu (1974) in Parizu (1976). Jerome Robbins ga je koreografiral v različici Ameriškega baletnega gledališča iz leta 1965.
