Les Noces Poroka balet Igora Stravinskega in Bronislave Nijinske
Les Noces (slovensko: Poroka) je balet v štirih prizorih, prvotno za Ballets Russes Sergeja Djagileva. Koreografinja baleta je bila Bronislava Nijinska, glasbo in besedilo pa je napisal Igor Stravinski. Glasba je napisana za glasove, štiri klavirje in tolkala.
Balet je bil prvič predstavljen 13. junija 1923 v pariškem gledališču Théâtre Gaîte-Lyrîqué. Balet včasih imenujejo "plesna kantata", glasbo pa včasih izvajajo kot koncertno delo.
Zgodovina in nastanek
Stravinski je delo začel sestavljati v času okoli prve svetovne vojne in ga dokončal šele po več letih (kompozicija poteka približno med letoma 1914 in 1923). Besedilo izhaja iz ruskih ljudskih pesmi in ritualov, povezanih s podeželsko poročno ceremonijo. Izvorno je delo nastalo v tesnem sodelovanju z Djagilevom in njegovim ansamblom Ballets Russes, ki je spodbujal modernistične pristope v plesu in gledališču.
Glasba in zvočna podoba
Stravinskijeva partitūra je presenetljiva po svoji perkusivnosti in ekonomiji zvenja. Kombinacija glasov, štirih klavirjev in tolkal ustvarja ostr in ritualen zvok, ki se razlikuje od običajnih orkestracij tistega časa. Besedilo je v ruščini in je pogosto izvedeno s pevskim zborom ter štirimi solisti; v uprizoritvah je poudarjena repetitivnost in ritmična natančnost.
Tipična dolžina delovanja je okoli 30–40 minut, odvisno od tempa in izvedbe. Zaradi posebne zvočne zasnove se delo pogosto izvaja tudi v koncertni obliki, brez uprizoritvene scene.
Koreografija in uprizoritve
Bronislava Nijinska je za Les Noces ustvarila strogo, geometrično koreografijo, ki poudarja skupinsko dinamiko in ritualnost dejanj. Scenske ter kostumske rešitve prvih uprizoritev so bile pogosto poenostavljene in stilizirane, včasih z oblikami, ki spominjajo na ljudske noše, drugič bolj modernistične. Za originalno produkcijo je bila sodelovala tudi vizualna umetnost, ki je podpirala arhitekturno in ritualno podobo predstave.
Delo je bilo z leti uprizorjeno v številnih različicah — tako v zvestih rekonstrukcijah Nijinskinega pristopa kot v sodobnih interpretacijah, kjer koreografi iščejo nove perspektive za ritualno in sociološko vsebino poročnega obreda.
Tematika in pomen
V središču Les Noces je podeželska poroka: prizori vključujejo priprave, obred, praznovanje in napetosti med družinami. Stravinskijev pristop k narodnemu gradivu ni bil sentimentalno rekonstrukcijski, temveč ga je obdelal s povsem moderno glasbeno logiko — ritmična ostrina, fragmentacija in poudarek na ritmu ustvarijo občutek kanonske ritualnosti.
Delo velja za eno ključnih del zgodnjega modernizma v baletu in glasbi 20. stoletja; močan vpliv je imelo tako na skladatelje kot na koreografe in pritiskalo meja med koncertno in scensko izvedbo.
Izvedbe, posnetki in kako si ga ogledati
Obstajajo številne snemalne in odrske izvedbe, tako zgodovinske kot sodobne. Zaradi neobičajne zasedbe je izvedba zahteva posebno sestavo instrumentalistov (štiri klavirje) in tolkal ter pevcev. Če si želite ogledati ali poslušati Les Noces, poiščite zapise v knjižnicah, na platformah za klasično glasbo ali v arhivih plesnih in opernih hiš. Uprizoritve občasno nastopajo na festivalih sodobnega plesa in glasbe.
Zaključek
Les Noces ostaja prepoznaven kot drzno, slogovno prečiščeno delo, ki združuje tradicionalno ljudsko gradivo z modernistično glasbeno in plesno govorico. Njegova kombinacija zvočne austerosti in vizualne strogoče naredi močan vtis še danes.
Ozadje
Leta 1915 je baletni producent Sergej Djagilev želel ustvariti balet z naslovom La Liturgie. V ozadju naj bi bila grška pravoslavna cerkev. Stravinski je bil močan kristjan in tega baleta ni želel napisati. Namesto tega se je za balet Les Noces poslužil ruskih ljudskih pesmi. O tem je začel razmišljati leta 1913. Koreografijo je začel pisati Michel Fokine, vendar jo je prevzel Vaslav Nižinski. Leonide Massine je nadomestil Nižinskega. Ko je Massine odšel, je ples oblikovala Bronislava Nižinska.
Oblikovanje baleta (scenografija in oblačila) je opravila Natalija Gončarova. Gončarova, izjemna umetnica, je naredila dva popolna osnutka, preden je bil sprejet njen tretji. Prva dva predloga sta bila zavrnjena, ker nista ustrezala ne plesu ne glasbi. Čeprav je balet temeljil na ljudski pravljici, je bil modernističnega sloga: Stravinski in Nižinska sta menila, da je pomembno, da je njegova zasnova v skladu s tem.
Zgodba
Nevesta Nastasia ima urejene lase. Pritožuje se, da jo bolijo, ko jih vleče. Zbor ji poje o tem, kako lepo bo njeno življenje z možem Fétisom. Na vrtu jima bodo zapeli slavčki. Zbor poje Devici Mariji. Pojejo o bodočem možu in njegovih svetlih laseh. Prosijo za blagoslov za mladi par. Pravega poročnega obreda ni videti. V zadnjem od štirih prizorov vidimo poročno slavje. Ljudje so veseli in se začnejo opijati. Moža in ženo odpeljejo v spalnico.
Obnovitve
Balet je še vedno na repertoarju nekaterih velikih baletnih hiš, kot je Kraljevi balet. Leta 1936 ga je izvedel Ballets Russes polkovnika de Basila, eden od naslednikov Djagilevovega baleta. Njegovo oživitev po drugi svetovni vojni v Londonu (1966) je osebno nadzorovala Nijinska. Zaradi tega se balet še vedno pleše po izvirni koreografiji. Balet je bil uprizorjen tudi v Stuttgartu (1974) in Parizu (1976). Jerome Robbins ga je koreografiral v različici Ameriškega baletnega gledališča iz leta 1965.
