Evangeliji z Lindisfarna — iluminirani otoški rokopis (ok. 700)
Lindisfarneški evangeliji – izjemen iluminirani otoški rokopis (ok. 700), združuje keltske, sredozemske in anglosaške motive; danes razstavljen v Britanski knjižnici.
Lindisfarneški evangeliji so izjemen iluminirana rokopisna knjiga evangelijev, nastala v samostanu Lindisfarne na obali Northumberlanda okoli leta 700 našega štetja. Rokopis vsebuje štiri evangelije v latinščini, bogato okrašene z motivi, ki so značilni za t. i. otoško umetnost — slog, ki združuje sredozemske, anglosaške in keltske elemente.
Videz in tehnika
Evangeliji so napisani na pergamentu in so polni barvitih iluminacij: celostranskih okrašenih strani (t. i. "carpet pages"), portretov evangelistov, kompleksnih početnih začetnic in prepletajočih se geometrijskih ter zoomorfnih vzorcev. Besedilo je zapisano v otoški pisavi oziroma insularnem rokopisu, ki je značilen za otoke Britanskega otočja. Okrasje vključuje natančne povezave med zapletenimi pletenicami, stiliziranimi živalmi in abstraktnimi vzorci, ki kažeta stik med lokalnimi oblikami in vplivi iz Sredozemlja.
Avtorstvo in dodatek
Lindisfarneške evangelije naj bi napisal Eadfrith, menih, ki je leta 698 postal škof v Lindisfarnu in umrl leta 721. V 10. stoletju je staroangleški prevod evangelijev dobesedno vpisal med vrstice latinskega besedila Aldred, prošt v Chester-le-Street. Ta vpis (interlinearni gloss) predstavlja najstarejši ohranjen prevod evangelijev v angleščino, ki ga imamo. V Aldredovem kolofonu so omenjena tudi imena mož, povezanih z nastankom knjige: Eadfrith kot pisec, Æthelwald kot vezalec in Billfrith kot tisti, ki je najverjetneje poskrbel za okrasitev vezave z metalurgijo.
Zgodovina in potovanje rokopisa
Rokopis je bil prvotno v bogati usnjeni vezavi, prekriti z dragulji in kovinskimi okraski. Ta ovitek je bil verjetno izgubljen v času vikinških napadov, ki so prizadeli samostan — sam napad na Lindisfarne leta 793 je eden od najbolj znanih dogodkov tega obdobja. V 10. stoletju so skupnosti menihov iz Lindisfarna začasno preselile zaklade, med njimi evangelije, najprej v Chester-le-Street in pozneje v durhamsko katedralo. Po razpadu samostanov, ki ga je ukazal Henrik VIII, so se rokopisi znašli v različnih zbirkah; v 18. stoletju je bila knjiga podarjena Britanskemu muzeju, od tam pa je pozneje prešla v Britansko knjižnico, kjer je danes na ogled (katalogska oznaka v zbirki Cotton: Cotton MS Nero D.IV).
Ohranitev in pomen
Lindisfarneški evangeliji veljajo za enega najlepših primerov otoške umetnosti in so pomemben vir za razumevanje verske, umetniške in jezikovne kulture zgodnjesrednjeveške Britanije. Rokopis je bil deležen restavratorskih posegov — leta 1852 so mu nadomestili izgubljeni ovitek z novo vezavo — in je danes skrbno konzerviran. Britanska knjižnica je rokopis digitalizirala, tako da je njegova vsebina dostopna tudi široki javnosti preko spleta.
Zaključek
Lindisfarneški evangeliji niso le dragocen verski tekst, temveč tudi umetniško in zgodovinsko dragocen dokument, ki priča o sintezi kulturnih vplivov na Britanskem otočju v zgodnjem srednjem veku. Njihove podrobne iluminacije, jezikovni dodatki in zapisana zgodovina premikov naredijo ta rokopis za ključen pri proučevanju razvoja srednjeveške umetnosti, pisave in angleškega jezika.
Iz evangelija svetega Mateja, ki ga je napisal "Mojster iz Lindisfarne".
Monogram "Chi Rho" iz evangelijev iz Lindisfarna
Evangelist Janez iz Lindisfarneških evangelijev
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so evangeliji iz Lindisfarna?
O: Lindisfarneški evangeliji so iluminirani rokopisni zvezek evangelijev, ki je nastal v samostanu ob obali Northumberlanda v Lindisfarnu okoli leta 700 našega štetja.
V: Kje jo lahko najdemo danes?
O: Rokopis je zdaj na ogled v Britanski knjižnici.
V: Kakšen slog združuje?
O: Lindisfarneški evangeliji združujejo sredozemske, anglosaške in keltske elemente.
V: Kdo naj bi ga ustvaril?
O: Lindisfarneške evangelije naj bi napisal Eadfrith, menih, ki je leta 698 postal škof v Lindisfarnu in umrl leta 721.
V: Katera vrsta pisave je bila uporabljena za besedilo?
O: Besedilo je napisano z roko, znano kot "otoška pisava".
V: Kdo je latinsko besedilo prevedel v staro angleščino?
O: V 10. stoletju je Aldred, prošt iz Chester-le-Streeta, med vrsticami latinskega besedila dobesedno napisal staroangleški prevod evangelijev.
V: Kako je prišel na sedanje mesto?
O: Evangeliji so bili morda odneseni iz durhamske katedrale med razpustom samostanov, ki ga je ukazal Henrik VIII. V 18. stoletju so bili podarjeni Britanskemu muzeju, nato pa so bili preneseni na sedanje mesto v Britanski knjižnici, ko se je ta odcepila od Britanskega muzeja.
Iskati