Petruška

Ruske lutke

Petruška je lutka. Je lik, ki je v Evropi znan pod različnimi imeni: V Angliji se imenuje Punch, v Franciji Polichinelle, v Italiji Pulcinella, v Nemčiji Kasperle, v Rusiji pa Petruška. Ne glede na ime je prevarant, upornik in pretepač žena. Moralno pravičnost uveljavlja s palico, govori z visokim, pisklavim glasom in se prepira s hudičem. Njegove igre so bile formulaične in subverzivne. V njih so se ponavljali ključni prizori iz ene igre v drugo. Igre so se običajno končale tako, da so ga odnesli pes, policist ali hudič.

Cesarica Ana Ivanovna je v 18. stoletju v Rusijo prinesla marionete. Te lutke so bile zabava za aristokracijo. Lutke na palicah so bile uvožene iz Azije. Z njimi so uprizarjali verske igre, večinoma ob božiču. Petruška pa je bila ročna lutka. Navdušeni so bili nad njim preprosti ljudje. Nastopal je v uličnih gledališčih in drugih prizoriščih na prostem v majhnih prenosnih kabinah ali za zasloni, ki jih je bilo mogoče enostavno sestaviti in prav tako enostavno razstaviti. Po ruski revoluciji so sovjetske oblasti Petruško prisilile, da se je zaprl. Želele so bolje nadzorovati njegovo subverzivnost.

Predstava Petruška v ruski vasi, 1908

Zgodba

Prvi prizor. Prizorišče je peterburški pustni sejem leta 1830. Množica kmetov, policistov, ciganov in drugih se sprehaja po Admiralitetnem trgu in išče zabavo. Dva plesalca zabavata obiskovalce sejma. Na zadnji strani odra je velika lutkovna kabina. Dva vojaka z igračami se poženeta iz stojnice in udarjata po bobnih, da bi pritegnila pozornost množice. Šarlatan se pojavi pred stojnico. Odpre se zavesa v kabini. Prikažejo se tri lutke, vsaka v majhni celici. Ena lutka je temnopolti Mavrič, druga je lepa balerina, tretja pa Petruška. Vsi trije zapustijo svoje celice in na sredini odra odigrajo pantomimo. Mavrič in Petruška imata rada balerino, vendar ima ona rada Mavriča. Petruška je ljubosumen. Začne se prepirati z Mavrom. Šarlatan nenadoma ustavi pantomimo. Zavesa se spusti.

Drugi prizor. Glasbenega uvoda ni, razen bobnov, ki napovedujejo začetek prizora. Zavesa se dvigne in odprejo se vrata. Skozi vrata je videti Petruško, ki ga brcnejo z nogami. Pade. Ob spremljavi arpeggiranih akordov C-dur in F-dur ("akord Petruška") se pobere.

Negotovo stoji in s pestjo strese portret Šarlatana na steni. Glasba je nasilna izvedba "akorda Petruške", zdaj za trobente. Petruška pade na kolena. Glasba postane lirična, ko posnema svojo samopomilovanje, ljubezen do Balerine in sovraštvo do Šarlatana.

Balerina vstopi en pointe. Ko jo Petruška zagleda, začne prikazovati besne geste in atletske skoke. Balerina se ustraši in hiti stran. Petruška obupano pade na tla. Klarineti se mu posmehujejo. Ob spremljavi "Petruškinega akorda" za celoten orkester preklinja Šarlatana. Petruška za trenutek pogleda iz svoje sobe na množico na Admiralitetnem trgu ob "glasbi množice" iz prvega prizora. Ko ga klarineti zasmehujejo s "Petruškovim akordom", se zgrudi. Trobenta naznani konec prizora.

Tretji prizor. Ko se dvigne zavesa, se zaslišijo bobni. Medtem ko je bila Petruševa soba temna in hladna, Mavrova soba prekipeva od barv. Stene krasijo palme, eksotične rože, beli zajci, ki skačejo naokoli, in puščavski pesek.

Mavrič lenobno leži na ležalniku in se igra s kokosom. Trese ga. V njem je nekaj! Poskuša ga razrezati s svojim scimitarjem, vendar mu to ne uspe. Verjame, da je to bog, in se mu pokloni.

Vrata se odprejo. Šarlatan pripelje balerino v sobo. Balerino pritegne Mavrov lep videz. Zaigra drzno melodijo na trobento, ki jo v izvirni orkestraciji iz leta 1911 predstavlja kornet. Moški poskuša plesati z njo, vendar mu to ne uspe.

Mavrica sedi na ležalniku. Balerina sedi na njegovih kolenih. Stisneta se k sebi. Za vrati zaslišita zvoke. Petruška se je osvobodil iz svoje celice in priteče v sobo, da bi balerino rešil pred zapeljevanjem. Petruška napade Mavra, vendar hitro ugotovi, da je premajhen in šibak. Mavrič Petruško premaga. Lutka zbeži, da bi si rešila življenje, Mavrič pa jo zasleduje. Zavesa se spusti.

Četrti prizor. Prizorišče je spet pustni sejem. Prihaja večer. Množica se zelo zabava. Množico zabavajo plešoči medved in brusilci orgel. Mokre medicinske sestre plešejo. Nenadoma Petruška steče iz lutkovne kabine. Mavrič ga zasleduje in ga ubije z udarcem svojega šibja. Množica je prestrašena. Vstopi Šarlatan. Množini pokaže, da je Petruška le lutka, napolnjena s slamo. Množica počasi odide, še vedno osupla nad tem, kar je pravkar videla. Šarlatan ostane sam. Petruškov duh se pojavi na strehi lutkovne kabine. Stisne pest proti Šarlatanu. Ta se ustraši in pohiti stran. Petruška se zruši čez streho lutkovne kabine, njegove roke pa v noči nihajo sem in tja.

Pustni sejem, ki ga je pripravil Benois


Petruškina soba, ki jo je izdelal Benois


Mavrova soba, Benois

Djagilev in Ballets Russes

Sergej Diagilev, impresarij, ki je združil tri moške, ki so ustvarili Petruško, je bil sin plemiča. Izobraževal se je doma, leta 1890 pa se je preselil v Sankt Peterburg, kjer je študiral pravo. Rimski-Korsakov ga je učil glasbo in se močno zanimal za umetnost.

Djagilev je svojo zapuščino porabil za potovanja po največjih evropskih umetnostnih muzejih. Med letoma 1899 in 1905 je izdajal revijo Svet umetnosti, ki je imela velik vpliv na ruski svet umetnosti. Zaradi njenega uspeha si je Djagilev zastavil še večje umetniške cilje.

Uspelo mu je dobiti službo v cesarskem baletu, vendar so ga po prekoračitvi pooblastil odpustili. Za pariško opero je organiziral koncerte ruske glasbe ter promoviral ruske opere in kratke balete. Pariško občinstvo je bilo nad temi baletnimi predstavami navdušeno.

Leta 1910 se je Djagilev osredotočil na balet in organiziral Ballets Russes. Ptica ognjenica Stravinskega je bila eden od vrhuncev sezone 1910. Kljub uspehu skupine Ballets Russes ni imel stalnega sedeža. Plesalci so se po koncu pariške sezone vrnili na svoja delovna mesta v Cesarskem baletu.

Ko so Nižinskega odpustili iz Cesarskega baleta zaradi incidenta, ki ga je verjetno zakrivil Djagilev, ga je impresarij zaposlil. Nižinski je bil vrhunski umetnik, ki je lahko Ballets Russes popeljal do nezaslišanega uspeha in mednarodnega slovesa.

Ballets Russes so se pridružili še drugi umetniki, vendar skupina še vedno ni imela stalnega sedeža. Živelo je nomadsko. Petruška in Le Spectre de la rose sta bila vrhunca sezone 1911, Dafnis in Chloe ter Faunovo popoldne v sezoni 1912, Pomladno obredje pa v sezoni 1913. Nižinski se je leta 1913 poročil in se razšel z Djagilevom.

V naslednjih letih je Djagilev prepričal nezadovoljne umetnike, ki so zapustili podjetje, da so se vrnili - zlasti Fokina in Benoisa. Leta 1921 je družba našla stalni sedež v Monte Carlu. Še naprej je ustvarjalo barvite balete, po katerih je slovelo. Mednarodni sloves družbe se je še povečal, vendar je bilo navdušenja iz prvih pariških dni konec.

Portret Sergeja Djagileva in njegove varuške, Léon Bakst (1906)


Nižinski, John Singer Sargent (1911)

Koncept in libreto

Petruško so ustvarili štirje ljudje: skladatelj Igor Stravinski, scenograf in kostumograf Alexandre Benois, koreograf Mikhail Fokine in impresarij Ballets Russes Serge Diaghilev. Pri ustvarjanju Petruške so vsi štirje tesno sodelovali.

Stravinski in Benois sta v dneh po uspešni premieri baleta drug drugemu pripisala ustvarjanje libreta. Zamisel o baletu, ki temelji na lutki, je bila Stravinskega, libreto pa je skoraj zagotovo delo Benoisa. Tema mu je bila blizu, poleg tega pa je bil izkušen libretist.

Alexandre Benois se je rodil 3. maja 1870 v Sankt Peterburgu. Njegov oče je bil arhitekt. Benois ni načrtoval umetniške kariere, ampak je leta 1894 diplomiral iz prava na cesarski univerzi v Sankt Peterburgu. Leta 1897 sta njegove akvarele razstavljala in opazila Djagilev in Bakst. Ti trije so ustanovili revijo za umetnost, ki je imela v Rusiji velik vpliv. Leta 1901 je bil Benois imenovan za scenografa gledališča Mariinski, leta 1905 pa se je preselil v Pariz in začel delati za Ballets Russes.

Ko je Stravinski leta 1910 Diagilevu ponudil svojo nerazvito zamisel o baletu za lutko, Benois ni bil dosegljiv za komentarje. Od Ballets Russes se je ločil, potem ko je bil njegov libreto za Schéhérazade v gledaliških programih baleta pripisan Léonu Bakstu. Djagilev in Stravinski sta poskušala Benoisa prepričati, naj se vrne, vendar je zavrnil. Čas je mineval in Benoisova jeza se je umirila. Ko je izvedel, da je tema novega baleta Petruška, se je ponovno pridružil kolegom.

Djagilev je bil vesel, da se je Benois vrnil, in je predlagal, da bi balet postavili na pustni sejem (praznovanje pred postom, podobno Mardi Grasu) v Sankt Peterburgu okoli leta 1830. To obdobje je bilo eno od Benoisovih najljubših. Benois je Petruški dal telo v celotni dolžini in dva spremljevalca, Balerino in Mavra. Benois je med nastajanjem libreta oblikoval kostume in scenografijo, da bi svojim sodelavcem omogočil vizualno predstavo o končni podobi baleta.

Benois, Stravinski in Djagilev so se leta 1911 srečali v Rimu. Vaje za Petruško so potekale v kleti gledališča, kjer je nastopal Ballets Russes, čeprav glasba in libreto še nista bila dokončana. Balet je dobil bolj dokončno obliko, ko je Fokine začel vaditi glavne plesalce in čim pogosteje tudi plesalce, ki so igrali različne obiskovalce sejma v množici.

Benoisov avtoportret leta 1893

Glasba Igorja Fjodoroviča Stravinskega

Igor Stravinski se je rodil 17. junija 1882 v bližini Sankt Peterburga. Njegov oče, operni pevec v gledališču Mariinski, je bil iz plemiške poljske družine. Kot deček je študiral klavir in glasbeno teorijo. Kasneje je študiral pravo, vendar se je večino časa ukvarjal z glasbo. Leta 1905 je začel študirati glasbo pri Rimskem-Korsakovu. Leta 1909 sta bila v Sankt Peterburgu izvedena Stravinskega Fantastični scherzo in ognjemet. Djagilev je slišal obe deli in bil pod velikim vtisom.

Leta 1910 je bila Ognjena ptica pripravljena za Ballets Russes. Za pisanje glasbe so najeli Čerepnina, vendar je izgubil zanimanje. Delo je prevzel Ljadov. Djagilev je bil nad Ljadovom razočaran. Začel je počasi. Impresarij se je spomnil svojih vtisov s Stravinskim in se odločil, da je mladi skladatelj tisti pravi, ki bo napisal glasbo za Ognjeno ptico. Stravinskega je najel.

Stravinski je bil mlad in neizkušen. Skrbelo ga je, ali bo lahko upošteval rok za izdajo partiture, vendar je delo sprejel. Počaščen je bil, da je bil med številnimi velikimi glasbeniki tistega časa izbran za pisanje partiture, in prav tako počaščen, da je sodeloval z moškimi, ki so bili geniji na svojih področjih.

Stravinski je tesno sodeloval s Fokinom pri ustvarjanju Ptice ognjenic. Nastalo je delo, v katerem so bili gib, glasba ter scenografija in kostumografija združeni v eno umetniško celoto. Izognil se je epizodičnemu značaju klasičnega baleta, ki se je ustavljal in premikal, v korist tekoče kontinuitete od začetka do konca. Ognjena ptica je bila premierno uprizorjena leta 1910 in doživela velik uspeh.

Zaradi tega uspeha je Diagilev najel Stravinskega, da je napisal glasbo za drug balet, Pomladno obredje. Zamisel za ta balet je bila Stravinskega in je temeljila na sanjah, ki jih je imel o devici, ki je bila prisiljena plesati do smrti, da bi ustoličila boga pomladi. Stravinski se je zavedal, da bo pisanje te partiture trajalo dolgo. Utrudil se je in začel delati koncertno skladbo za klavir in orkester, da bi se osvežil. Stravinski si je to novo skladbo zamislil kot tekmovanje med orkestrom in klavirjem. Orkester na koncu premaga klavir in postane zmagovalec.

Ko je Stravinski napisal koncertno skladbo, je mislil na rusko ročno lutko Petruško: "Ko sem skladal glasbo, sem imel v mislih jasno sliko lutke, ki je nenadoma obdarjena z življenjem in s hudičevimi kaskadami arpeggijev draži potrpežljivost orkestra. Orkester pa odgovarja z grozečimi trobentami."

Glasba je sodobna. Uporablja glasbo iz preteklosti (ljudske melodije in popularne pesmi), vendar se odmika od preprostosti teh melodij. Najsodobnejša glasba v partituri je glasba za drugi prizor. To je glasba, ki jo je Stravinski napisal kot koncertno skladbo za klavir in orkester. Prizor se začne s trkom akordov C-dur in F-dur. Ta bitonalnost predstavlja dvojno naravo Petruške kot živega bitja in s slamo napolnjene lutke.

Stravinski je v partituro vključil nekaj priljubljenih ruskih ljudskih melodij, pa tudi manj etnično glasbo, kot je valček dunajskega skladatelja Josefa Lannerja z začetka 19. stoletja. Ta valček je bil vstavljen v tretji prizor za Balerino in Mavra. Stravinski je v prvi prizor umestil priljubljeno francosko melodijo ("Imela je leseno nogo") in je bil prisiljen avtorju melodije plačevati avtorske honorarje vse do petdesetih let 20. stoletja.

Stravinski je partituro Petruške večkrat popravil in priredil. Leta 1914 je 42-minutno delo skrajšal na 20-minutno suito za koncertno izvedbo. Leta 1919 je Stravinski dovolil londonski družbi Aeolian Company, da pripravi transkripcije za klavirske valje. Sam Stravinski je leta 1921 napisal virtuozno klavirsko transkripcijo za Arturja Rubinsteina. Načrti za zvočni film Petruške leta 1929 so bili opuščeni, ko se Benois ni strinjal s projektom. Leta 1956 je Stravinski dirigiral 15-minutno priredbo partiture za animirani film.

Bitonalni "akord Petruška"

Scenografija in kostumi

Balet se dogaja na pustnem sejmu v Sankt Peterburgu leta 1830. Benois je imel na te sejme veliko spominov iz otroštva. Te spomine - šove, mala gledališča, kolodvore in druge sejemske atrakcije - je prenesel v prvi in četrti prizor baleta Petruška.

Benois je v preteklih letih oblikoval enajst uprizoritev Petruške. Njegovi načrti so vedno temeljili na načrtih prve uprizoritve iz leta 1911. Balet je vedno postavil na Admiralitetni trg, čeprav se je dejanski prostor sejma preselil na trg Zimske palače in nazadnje na Marsovo polje. Sejem (zloglasen zaradi hudega popivanja, ki se je dogajalo med njegovim trajanjem) sta na koncu zaprla princ Oldenburg in Društvo za zmernost.

Vsem uprizoritvam Petruške, ki jih je zasnoval Benois, je bilo skupnih več stvari. Vse so imele proscenij v ruskem ljudskem slogu in kuliso, ki je prikazovala katedralo svetega Izaka. Kostumi so bili natančne upodobitve oblačil, ki so jih nosili v tridesetih letih 19. stoletja. Zavesa, ki se je spuščala med prizori, je prikazovala Šarlatana, obdanega z oblaki. To zaveso je nadomestil nočni prizor demonov in pošasti, ki letajo nad Sankt Peterburgom.

Drugi prizor baleta prikazuje Petruškino osamljeno sobico. Na eni steni je slika Šarlatana. Originalna slika je bila poškodovana, ko so predstavo iz Sankt Peterburga preselili v Pariz. Nadomestil jo je drug oblikovalec s sliko Šarlatana v profilu. Benoisu ta slika ni bila všeč. Dolgo časa ni hotel govoriti z Djagilevom.

Tretji prizor v baletu je Mavrova soba. Ta prizor je Benoisu povzročil veliko težav. Na stenskih oblogah sobe je preizkusil številne živali iz džungle - slone, leve, krokodile -, vendar ni bil zadovoljen. Nazadnje se je odločil za vzorec palm. Ta eksotični vzorec je ostal enak v vseh Benoisovih poznejših produkcijah. Ustvarila je presenetljivo nasprotje golemu videzu Petruškine sobe.

Kapljična zavesa Petruška, ki jo je oblikoval A. Benois


Oblikovanje Benois za First Street Dancer

Koreografija

Fokine se je rodil leta 1880 meščanskim staršem in se leta 1889 vpisal v cesarsko baletno šolo. Diplomiral je leta 1898 in takoj dobil mesto plesalca v cesarskem baletu. Bil je radoveden, inteligenten in ambiciozen. Leta 1902 je začel koreografirati kratke balete za učence cesarske baletne šole.

Nasprotoval je večini tradicij cesarskega baleta, kot so krožni položaj plesalčevih rok, pirueta, s katero se konča solo moškega plesalca, in dolgi pozivi za zaveso. Njegov namen je bil, da bi vsak gib imel pomen, da bi ustvaril tekoče delo od začetka do konca, ki ga ne bi oviralo tradicionalno ustavljanje in premikanje klasičnega baleta, in da bi se izognil gimnastičnemu slogu plesa. Želel je, da bi njegovi plesalci glasbene fraze, poudarke in odtenke interpretirali s smiselnim gibanjem. Svoje misli o plesu je strnil v pet načel.

Svoje zamisli je v naslednjih nekaj letih uspešno uresničil. Spoštoval je koreografske dosežke preteklosti in ni želel ponovno koreografirati starejših del. Raje je delal z novim gradivom. Leta 1907 je postavil koreografijo Le Pavilion d'Armide. Pri tem baletu je prvič sodeloval z Benoisom. Paviljon si je prislužil naklonjenost kritikov cesarskega baleta. Sčasoma je bil uprizorjen v Marijinskem gledališču.

Benois je bil tisti, ki je Fokina predstavil Djagilevu. Za Diagilejevo prvo pariško sezono je koreografiral Les Sylphides in nekaj drugih baletov, za sezono 1910 pa Ognjeno ptico in Šeherezado. Leta 1911 je poleg Petruške koreografiral še Petruško.

Fokine je partituro Petruške Stravinskega opisal kot "zvoke, ki mučijo uho, a hkrati spodbujajo domišljijo in vznemirjajo dušo". Plesalci so se pritoževali nad partituro in menili, da je težko slediti štetju. To je priznal tudi Fokine, vendar mu je uspelo napredovati s plesalci in pri sami koreografiji. Fokine je s tem delom na novo opredelil balet.

Lincoln Kirstein v knjigi Štiri stoletja baleta piše o Petruški in njenih ustvarjalcih. Kirstein ugotavlja, da je Fokine balerini dal "pizzicato točke", medtem ko so Mavrovi prsti obrnjeni navzven (en dehors), Petruškini pa navznoter (en dedans). Mehanični, ploski gibi lutk so v nasprotju z naravnimi gibi množice, pantomima pa poudarja Balerinino nečimrnost, Mavrov brezumni ponos in Petruškino nemoč. balet

Na Fokina so morda vplivali drugi baletni predstavi o animiranih lutkah v naravni velikosti, kot so Coppelia (1870), Arlekinada (Les Millions d'Arlequin) in Fairy Doll (1903). Nekateri trenutki in prizori v Arlekinadi napovedujejo podobne prizore v Petruški. Fokine je v Petruški najbolj revolucionarno potezo storil z degradiranjem virtuoznih zvezdniških vlog v vloge likov ter z odpravo klasičnega baletnega pripovednega uvoda, "belega" dejanja, obveznih virtuoznih plesov za zvezde in divertissementa. Solistični trenutki Mavra in Petruške so v bistvu pantomima, balerina pa brez lastnega prizora nima solističnega nastopa.

Fokine je za različne like v množici fragmentarno uporabil ruske nacionalne plesne oblike. Fokine se je pritoževal, da množica ni bila dovolj narejena, Nižinski se je pritoževal, da gibi za množico niso bili nikoli zares koreografirani, ampak so bili prepuščeni improvizaciji plesalcev, Benois pa se je pritoževal, da Djagilev ni porabil denarja, potrebnega za izvedbo določenih učinkov. Kirstein piše: "Metafora manipuliranih avtomatov ostaja poetično močna, zdaj pa jo spremlja nostalgija številnih spominov na to obdobje. Ali je Benois v Diaghelevu videl šarlatana Showmana? Ali je bil Nižinski tipiziran kot Petručka?"

Mikhail Fokine leta 1909, Valentin Serov


Stran iz spominskega programa iz leta 1911, ki prikazuje glavne junake

Vaslav Nižinski

Vaslav Nižinski se je rodil v Kijevu v Rusiji leta 1889 ali 1890. Njegovi starši so bili poljski plesalci. Leta 1900 se je vpisal v cesarsko baletno šolo. Učil se je pri Cecchettiju. V plesni šoli je napredoval. Bil je partner Anne Pavlov, Mathilde Kschessinske in Tamare Karsavine. Spoznal je impresarija Sergeja Djagileva in postala sta ljubimca. Nižinski je zapustil Cesarski balet in se pridružil Djagilevovemu Ballets Russes.

Nižinski je bil znan po tem, da se je izgubil v liku. Svoje slovanske značilnosti, atletsko postavo, virtuozno tehniko in klasično disciplino je spremenil v enega najbolj ganljivih portretov v baletnem repertoarju - v žalostno lutko s poskočnimi, nerodnimi gibi.

Na vajah je imel težave z razumevanjem lika, zato je Benoisa prosil za napotke. Na večer predstave pa je Nižinski s svojim nadčloveškim razumevanjem lika postal lutka. Benois je zapisal: "Metamorfoza se je zgodila, ko si je oblekel kostum in si obraz pokril z ličili - presenečen sem bil nad pogumom, ki ga je Vaslav po vseh svojih mladostnih premierskih uspehih pokazal, ko se je pojavil kot grozljiva napol lutka, napol človekova groteska. Velika težava Petruškove vloge je izraziti njegovo žalostno utesnjenost in brezupna prizadevanja, da bi dosegel osebno dostojanstvo, ne da bi prenehal biti lutka. Tako glasbo kot libreto krčevito prekinjajo izbruhi navideznega veselja in besnega obupa. Umetnik ne dobi niti enega pas ali fioriture, ki bi mu omogočila, da bi bil privlačen za javnost, pri čemer ne smemo pozabiti, da je bil Nižinski takrat še precej mlad in da ga je skušnjava, da bi bil "privlačen za javnost", morala pritegniti veliko močneje kot starejšega umetnika."

Ameriški plesni kritik Carl Van Vechten opisuje Petruško Nižinskega takole: "Je lutka in - kar je izjemen dotik - lutka z dušo. Njegova igra v tem baletu je morda njegov najlepši dosežek. V akciji je le lutka, njegov izraz na obrazu se nikoli ne spremeni, a patos je večji, bolj živo se prenaša čez luči, kot bi si predstavljali, da je to mogoče v kakršnih koli razmerah. Videl sem Fokina v isti vlogi, in čeprav vam poda vse geste, rezultat ni enak. Nižinski je v svojo interpretacijo vloge vložil genialnost. Kdo bi lahko pozabil Nižinskega kot Petruško, ko ga gospodar vrže v svojo čudno črno škatlo, ko je nor od ljubezni do plesalke, ki pa ima raje lutko Mavra, ko se požene naokoli in maha s patetično togimi rokami v zraku, nazadnje pa si s stisnjenimi pestmi utira pot skozi papirnato okno in preklinja zvezde? To je bolj pronicljiv izraz žalosti, kot nam ga lahko ponudi večina Romeov."

Nižinski kot Petruška

Zgodovina delovanja

Petruško so Ballets Russes prvič uprizorili 13. junija 1911 v pariškem gledališču Théâtre du Châtelet. Petruško je upodobil Nižinski, balerino Tamara Karsavina, Mavra Aleksandr Orlov in Šarlatana Enrico Cecchetti. Dirigiral je Pierre Monteux.

Fokine je balet oživil leta 1925 za Danski kraljevi balet, oktobra 1942 pa še za Baletno gledališče. Kraljevi balet je delo oživil 26. marca 1957 z Alexandrom Grantom, Margot Fonteyn in Petrom Cleggom. Rudolf Nurejev je leta 1963 plesal Petruško s Kraljevim baletom.

Balet je bil v Združenih državah Amerike prvič uprizorjen 25. januarja 1916 v Century Theatre v New Yorku z Leonidom Massinom v naslovni vlogi. Balet Joffrey je delo oživil 13. marca 1970 v New Yorku, American Ballet Theater pa 19. junija 1970 v New York State Theater.

Théâtre du Châtelet okoli leta 1900

Struktura

Tabela I: Sejem v času pustnega rajanja

• [Uvod]
• Mimo gre skupina pijanih zabavljačev, ki plešejo
• Slavnostni govornik zabava množico s svoje stojnice nad njim
• V množici se pojavi orgličar s plesalko
• Organ-Grinder začne igrati
• Plesalec pleše, ubira čas na trikotniku
• Na drugem koncu odra igra glasbena skrinjica, okoli katere pleše še ena [ženska] plesalka.
• Prvi plesalec ponovno igra trikotnik
• Orgle in glasbila prenehajo igrati; slavnostni govornik nadaljuje svoj nastop.
• Skupina The Merry Group se vrača
• Dva bobnarja, ki stopita pred malo gledališče, s svojim bobnanjem pritegneta pozornost množice.
• Spredaj [tj. od znotraj] Malega gledališča se pojavi Stari čarovnik.
• Čarobni trik
• Čarovnik igra na flavto
• Odpre se zavesa Malega gledališča in množica zagleda tri lutke: Petruško, Mavra in Balerino.
• Čarovnik jih oživi, ko se jih rahlo dotakne s flavto.
• Ruski ples
• Petruška, Mavrič in Balerina na veliko začudenje množice nenadoma začnejo plesati.
• Tema, zavesa pade

Tabela II: Petruškina soba

• Ko se zavesa dvigne, se vrata Petruškine sobe nenadoma odprejo; noga ga brcne na oder; Petruška pade in vrata se za njim spet zaprejo.
• Petruškine kletvice
• Vstopi balerina
• Balerina odide
• Petruškin obup
• Temačnost. Zavesa.

Slika III: Mavrova soba

• [Uvod]
• Mavrični plesi
• Videz balerine
• Ples balerine (kornet v roki)
• Valček (Balerina in mavrič)
• Mavrič in balerina zastrižeta z ušesi
• Nastop Petrushka
• Boj med Mavrom in Petruško. Balerina omedli.
• Mavrič vrže Petruško ven. Tema. Zavesa.

Slika IV: Pustni sejem (proti večeru)

• [Uvod]
• Ples mokrih medicinskih sester
• Vstopi kmet z medvedom. Vsi se razbežijo.
• Kmet igra na piščal. Medved hodi na zadnjih nogah.
• Kmet in medved odideta.
• Veseli trgovec in ciganska dekleta
• Vstopita razposajeni trgovec in dve ciganki. Neodgovorno se zabava z metanjem bankovcev v množico.
• Ciganke plešejo. Trgovec igra na harmoniko.
• Trgovec in Cigani odidejo
• Ples kočijažev in ženinov
• Mokre medicinske sestre plešejo s kočijaži in ženini
• Maškaradi
• Hudič (Mummer) nagovarja množico, da se z njim zabava
• Bizonerija maskerjev
• Ples maškar in maskerjev
• Preostala množica se pridruži plesu maškar.
• Pretep
• Množica še naprej pleše, ne da bi opazila krike, ki prihajajo iz Malega gledališča.
• Plesi se prekinejo. Petruška pobegne iz Malega gledališča, zasleduje ga Mavrič, ki ga balerina poskuša zadržati.
• Razjarjeni Mavri ga zagrabijo in ga udarijo s sabljo.
• Petruška pade, razbije si glavo
• Petruškova smrt
• Okoli Petruške se ustvari množica ljudi
• Umre in še vedno steni.
• Policist je poslan, da poišče čarovnika.
• Čarovnik pride
• Dvigne Petruškino truplo in ga strese.
• Množica se razprši.
• Čarovnik ostane sam na odru. Petruškino truplo vleče proti Malemu gledališču.
• Nad Malim gledališčem se pojavi Petruškin duh, ki grozeče zre v čarovnika.
• Prestrašeni čarovnik izpusti lutko-Petruško iz rok in hitro odide ter se prestrašeno ozre čez ramo.
• Zavese