Les Sylphides (v slovenščini: Silfice) je balet, ki ga je na glasbo Frederica Chopina koreografiral Michel Fokine. Glasbo je med drugim orkestriral Stravinski. Scenografijo in kostume je oblikoval Alexandre Benois. Balet je nenarativen in temelji na vytvarjanju vzdušja — gre za niz intermezzejev in plesnih prizorov, ki izražajo romantično estetiko, sanjavost in rahlo skrivnostnost figure silf.

Zgodovina in nastanek

Balet je bil prvič uprizorjen 2. junija 1909 v Théâtre du Châtelet v Parizu v izvedbi Ballets Russes. V tej premišljeni produkciji so nastopili med drugim Nižinski, Tamara Karsavina, Anna Pavlova in Maria Baldina. Les Sylphides je nastal kot preoblikovanje in poenostavitev Fokinovega prejšnjega baleta Chopiniana, ki je bil uprizorjen 21. marca 1908 v Sankt Peterburgu.

Chopiniana je sprva predstavljala serijo namišljenih prizorov, povezanih s Chopinovim življenjem — vključevala je tudi prizore, kot so poljska poroka in poloneza — vendar je bila kmalu revidirana. Fokine je opustil dramatične like in zaplet ter preusmeril pozornost na čisto plesno in estetsko izkušnjo, ki evocira duh romantičnega baleta. Spremenjena različica (še vedno z imenom Chopiniana) je bila izvedena 6. aprila 1908 v Sankt Peterburgu; v tej fazi so plesalke nastopale v dolgih belih oblekah, podobnih tistim, s katerimi je zaslovela Marie Taglioni v baletu La Sylphide. Ko je balet prišel v Pariz, je prevzel ime Les Sylphides.

Glasba in orkestracija

Izvorno so bile v baletu uporabljene Chopinove klavirske skladbe, prirejene za orkester. Najpogosteje uporabljena orkestracija je delo ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova, vendar so nastale tudi druge priredbe in orkestracije — med njimi prispevek Stravinskega. Različne uprizoritve so zato vključevale nekoliko različne zvočne podobe, a temelj ostaja Chopinova intimna in lirična glasba, preoblikovana v orkestralno barvo.

Koreografija, scenografija in slog

Fokinova koreografija v Les Sylphides je pomembna zaradi svojega preloma s takrat prevladujočimi klasičnimi konvencijami: izpusti mimiko, linearno razvito zgodbo in poudari čisti ples, glasbeno interpretacijo ter enotno estetsko podobo. Skupinske scene silf so izrisane v lahkotnem, lebdečem gibu, s poudarkom na port de bras, poetičnih gestah in vzdušju bolj kot na tehničnih bravurah. Scenograf in kostumograf Alexandre Benois je ustvaril vizualno podobo, ki z belimi kostumi in stiliziranim prizoriščem poudarja sanjski, romantični značaj predstave.

Uprizoritve, izvajalci in zapuščina

Les Sylphides je postal stalnica repertoarja številnih baletnih ansamblov po svetu in velja za enega najvplivnejših kratkih baletov 20. stoletja. Zaradi svojega brezčasnega karakterja ga pogosto vključujejo kot samostojen prizor v programih ali kot del gala večerov. Balet je pritegnil številne znamenite plesalce in koreografe ter prispeval k oblikovanju sodobnega razumevanja abstraktnega, nenarativnega baleta. Obstajajo tudi različne filmske in televizijske adaptacije oziroma posnetki uprizoritev, ki so pomagali širši prepoznavnosti dela.

Tipičen izbor glasbenih številk

Balet Les Sylphides običajno vključuje izbor Chopinovih klavirskih skladb, prirejenih za orkester. Sestava in zaporedje se lahko razlikujeta glede na produkcijo, vendar pogosto najdemo:

  • nocturne (nočne skladbe),
  • mazurke (poljske plesne skladbe),
  • valčki (waltzi),
  • preludiji in krajše romantične skladbe,
  • poloneze ali breve plesne vložke, kadar jih izbere režija.

Ker je balet nenarativen, je izbor glasbe namenjen ustvarjanju močnih čustvenih in barvnih odtenkov brez pripovedne linije; posamezne produkcije lahko dodajo ali izpustijo določene Chopinove skladbe glede na estetsko vizijo.

Zaključek

Les Sylphides velja za eno od ključnih del v zgodovini baleta — primer, kako lahko koreografija in glasba skupaj ustvarita popolnoma samostojno, poezično gledališko izkušnjo brez tradicionalne zgodbe. Njegova preprostost, lepota in večna glasbena podlaga še naprej privabljajo ustvarjalce in občinstvo po vsem svetu.