Coppélia – komični balet Léo Delibes po pravljici E. T. A. Hoffmanna

Dejanje I. Coppélia je postavljeno v majhno vas na Poljskem ob koncu 18. stoletja. Swanhilda in Frantz sta mlada kmeta. Sta zaljubljenca. Frantz pa flirta s Coppélijo, nenavadnim dekletom v temačni hiši izdelovalca lutk doktorja Coppélija. Swanhilda je razburjena zaradi obnašanja svojega srčnega izbranca.

Nekega večera doktor Coppélius odide od doma. Na ulici mu pade ključ. Swanhilda ga najde. Odpre mu vrata in gre s prijateljicami v hišo. Frantz tiho stopi na ulico. Na okno hiše postavi lestev. Coppelius se vrne in odžene Frantza.

Drugo dejanje. Swanhilda in njena dekleta raziskujejo delovno sobo doktorja Coppélija. Ta je polna lutk v naravni velikosti. Swanhilda odkrije, da je tudi Coppélia lutka. Coppélius vstopi in dekleta odžene. Swanhilda se skrije. Frantz spleza skozi okno. Coppélius ga pozdravi. Za oživitev Coppélie potrebuje človeško žrtev.

Coppélius da Francu kozarec vina. Deček zaspi. Izdelovalec lutk izvede čarobni urok. S Frantzovo življenjsko močjo poskuša oživiti Coppélijo. Swanhilda se pretvarja, da je Coppélia. Uniči delavnico in Francu reši življenje. Coppélia omedli, ko zaljubljenca pobegneta.

Tretje dejanje. Blagoslovijo nov cerkveni zvon. Swanhilda in Frantz (in drugi pari) se bosta poročila. Gospod dvorca jim je dal doto. Vstopi doktor Coppélius. Je jezen. Želi, da se mu plača škoda, ki je nastala v njegovi delovni sobi. Swanhilda ponudi svojo doto.

Gospodar dvorca dovoli Swanhildi, da obdrži svojo doto. Strinja se, da bo plačal škodo. Pari vstopijo v kapelo. Praznovanje se začne s "plesom ur". Plesajo se zora, dan, ura molitve in drugi plesi. Poročeni pari se vrnejo. Vsi se veselijo.

Hoffmannova temačna pravljica je bila pri adaptaciji za svetlo in veselo Coppélio spremenjena. V Hoffmannovi pravljici na primer lutka oživi z junakovo življenjsko močjo. V baletu pa lutka ostane lutka. Coppélijev poskus, da bi jo oživil, prepreči Swanhilda.

V drugem primeru Hoffmannov junak vidi lutko v viziji. Nato pade s stolpa in umre. Coppéliinega junaka pa reši njegova ljubica. Srečen konec zamenja tragičen konec.

Oblikovalci baleta so za adaptacijo izbrali le Dr. Coppéliusa, lutko v naravni velikosti, in mladeniča, ki je razpet med privlačnostjo do lutke in ljubeznijo do človeške srčne izbranke. Zgodbo so postavili v preprosto podeželsko vas. Hoffmann je svojo zgodbo postavil v "filozofsko usmerjeno meščansko družbo" zgodnjega 19. stoletja.

Duh Coppélie je lahkoten in veseljaški. Zgodba baleta je preprosta. Zaradi fantastičnih potez, kot sta izdelovalec lutk in njegova delavnica, je Coppélia po besedah Lincolna Kirsteina "malenkost, za katero se domneva, da je še posebej privlačna za otroke".

Coppélia je eden od mnogih (če ne prvi) baletov o oživljanju lutke. Charles Nuitter je začel pripravljati libreto konec leta 1866 ali v začetku leta 1867. Za vlogo Swanhilde je imel v mislih mlado plesalko Léontine Beaugrand. Delibes se je lotil pisanja glasbe.

Začele so se vaje. Direktor opere je želel, da bi baletno junakinjo Swanhildo upodobila zvezda z znanim imenom. Beaugrandova je bila lepa mlada plesalka, vendar se je njena kariera šele začenjala. Še ni imela takšnega imena, ki bi privabilo obiskovalce baleta v gledališče.

Za vlogo Swanhilde so najeli Adèle Grantzow, nemško balerino, ki je plesala v Velikem gledališču v Moskvi. Saint-Léon je v tem času delal med Francijo in Rusijo. Coppélii se ni mogel popolnoma posvetiti. Zato so balet preizkušali tri leta.

Coppélia je izgubila svojo zvezdo, ko se je poškodoval Grantzow. Vrnila se je v Rusijo. Za vlogo Swanhilde je bil Beaugrand ponovno zavrnjen. Giuseppina Bozzacchi je bila šestnajstletna plesalka v skupini. Prav ona je bila izbrana za vlogo Swanhilde.

Coppélia je bila prvič izvedena 25. maja 1870 v Théâtre Impérial de l'Opéra. Giuseppina Bozzacchi je igrala Swanhildo. Eugénie Fiocre je igrala Frantza. Francois-Édouard Dauty je upodobil doktorja Coppéliusa. Za vlogo Coppélia je bila uporabljena prava mehanska lutka. Ker je Frantza igrala ženska, pas de deux za Swanhildo in Frantza ni bil mogoč. Kljub temu je bil balet zelo uspešen.

Bozzacchi je zaplesal osemnajst predstav baleta, preden je bilo gledališče zaradi francosko-pruske vojne zaprto. Umrla je zaradi vročine med obleganjem Pariza na svoj sedemnajsti rojstni dan, 23. novembra 1870.

Ko so leta 1871 ponovno odprli gledališče, je Beaugrand z velikim uspehom igral Swanhildo. V vlogi Frantza je ponovno nastopila ženska v moški obleki. Frantz je bil travestitska vloga v pariški operi vse do petdesetih let 20. stoletja.

Coppélia je bila prva baletna partitura, ki jo je v celoti napisal Delibes. Študiral je pri Adolfu Adamu. Adam je bil skladatelj trajnega romantičnega baleta Giselle in prvi, ki je v baletu uporabil leitmotive. Delibes je tako kot njegov učitelj tudi v Coppeliji uporabil leitmotive za prepoznavanje oseb in krajev. Swanhilda ima valček, Frantz pa dva leitmotiva. Coppélius ima suho zveneči motiv, lutka pa ima nenavadno zveneči mali motiv. Živahna, živahna glasba opredeljuje vaški trg. Zlovešča glasba označuje Coppéliusovo delavnico.

Delibes je cenil ljudsko glasbo vzhodne Evrope. Za balet je napisal poljski ples mazurka in madžarski ples čardaš. Delibesov čardas je bil prvi, ki je bil napisan za balet. Med drugimi etničnimi skladbami v baletu sta tudi španski bolero in škotski džig. Frantz v izvirnem baletu nima solo plesa, ker je to vlogo odigrala ženska. Pas de deux za Franca in Swanhildo iz istega razloga ni bil mogoč. Pas de deux, ki je zdaj v baletu, je dodal Marius Petipa. Ta je pas de deux vključil v balet, ko je leta 1884 preuredil glasbo za svojo sanktpeterburško produkcijo.

Lincoln Kirstein je glasbo opisal kot "živahno" in "najbolj vzdržljivo po Adamovi Giselle". Plesna glasba je do Delibesove barvite, ritmično raznolike in bogato orkestrirane Coppélie postala "uboga služabnica" plesa, poudarja Kirstein. Piše, da je glasba sicer le malo spremenila samo plesno zasnovo, je pa zagotovila merila za prihodnjo baletno glasbo.

Kritik časopisa Le Figaro je 28. maja 1870 zapisal: "M. Léo Delibes je za tri prizore Coppélie napisal imenitno, pikantno in barvito glasbo, odlično orkestrirano ... Zelo težko je pisati za noge z malo umetniškega znanja, okusa in sloga. Baletov, kot je Giselle, na primer ne improviziramo na ducate. M. Delibes se je izognil vsakdanjosti v delu, kjer ima vso pravico do uspeha."

Kritik časopisa Le Ménestrel je 29. maja 1870 o Bozzacchi napisal: "Za njo bi si morali izmisliti naziv čudežnega otroka, če ga ne bi zlorabili v toliko drugih primerih; čeprav je stara komaj petnajst let, je že zelo spretna plesalka, kar je po našem mnenju še bolje, je graciozna in duhovita igralka; dodajte ji dobro odmerjeno, drobno telo in lahko rečemo, da ima najlepše lastnosti na svetu. Če bo izpolnila vse svoje prve obljube, bo v svojem poklicu postala velesila."

Francija

Coppelia je bila in je še vedno zelo priljubljena. Balet pariške opere je v 90 letih Coppelijo uprizoril 711-krat. Leta 1996 je Patrice Bart ustvaril novo različico baleta. Vrnil se je k Hoffmannovi pravljici. Pri tem je baletnim likom dodal nekaj psihološke globine. V svojo novo različico je vključil celo enega od Hoffmannovih prvotnih likov, profesorja Spalanzanija. Bart je uporabil tudi glasbo iz Delibesovih oper Le Roi l'a dit in Lakmé.

Anglija

Coppélia je bila v Angliji prvič uprizorjena 14. maja 1906 v gledališču Empire v Londonu. Adeline Genée je plesala Swanhildo. Kraljevi balet je Coppélio prvič uprizoril leta 1933. Ta uprizoritev je bila različica Nikolaja Sergejeva, ki je temeljila na reviziji Leva Ivanova in Enrica Cecchettija iz 19. stoletja. V Sergeyevovi različici iz leta 1933 je Swanildo plesala dama Ninette de Valois. Leta 1954 je de Valoisova ustvarila svojo lastno različico, ki je temeljila na ruskih različicah Coppélie.

Rusija

Coppélia je bila prvič uprizorjena v Rusiji leta 1884. Marius Petipa je za to uprizoritev prilagodil izvirno koreografijo. Leta 2009 je Sergej Vikharev za Bolšoj balet Coppélio rekonstruiral po posnetkih Marijinega gledališča iz leta 1894. V tej različici so bili uporabljeni novi načrti in 24 plesalcev v "plesu ur". Vikharevova različica je bila leta 2010 uprizorjena v Londonu v okviru poletne turneje Bolšoj baleta.

Združene države Amerike

Coppélia je bila v Združenih državah Amerike prvič izvedena 11. marca 1887 v Metropolitanski operi v New Yorku. Marie Giuri je plesala Swanhildo, Felicita Carossa pa Frantza. Anna Pavlova je v vlogi Swanhilde debitirala 28. februarja 1910 v Metropolitanski operi. George Balanchine in Alexandra Danilova sta leta 1974 koreografirala različico Coppélie. Njuna uprizoritev je v prvih dveh prizorih uporabljala tradicionalno zgodbo, v tretjem prizoru pa sta opustila "Ples ur" in se posvetila splošnemu praznovanju baleta.

Avstralija

Coppelia je bila v Avstraliji prvič uprizorjena leta 1913 v Melbournu. Adeline Gennée in člani Ruskega cesarskega baleta so balet izvedli na otvoritvenem večeru svoje avstralske turneje. To različico je pripravil Alexandre Volonine, dopolnil pa jo je z glasbo C. J. M. Glaserja.

Prva avstralska uprizoritev je bila premierno uprizorjena leta 1931 v Sydneyju v Avstraliji. Priredbo je zasnovala in postavila Louise Lightfoot, izvedel pa jo je Prvi avstralski balet. Avstralski ljubitelji baleta so nato v naslednjih desetletjih videli izbrane dele baleta ter celotne, celovečerne uprizoritve avstralskih in tujih skupin.

Kitajska

Kitajski nacionalni balet je leta 2002 v Pekingu uprizoril različico opere Coppélia. Plese za to predstavo je oblikoval Par Isberg. Uprizoritev je bila odprta v gledališču Tianqiao 1. maja 2002. V vlogi Coppélie je nastopil Wang Qiming. Uprizoritev je ostala blizu izvirniku, vendar je bila zgodba poenostavljena in posodobljena. Kostumi so vključevali kavbojke za moške in kratka, oprijeta krila za ženske. Nekatere ženske so plesale na rolerjih.