Pravljica
Pravljica je angleški izraz za vrsto kratke zgodbe. Ima enak pomen kot francoski izraz conte de fée ali Conte merveilleux, nemška beseda Märchen, italijanska fiaba, poljska baśń, ruska сказка ali švedska saga. Vse te zgodbe niso neposredno o vilah, vendar se razlikujejo od legend in izročil (ki običajno pravijo, da so zgodbe resnične) in neposredno moralnih zgodb. V pravljicah običajno nastopajo vile, škrati, škratje, troli, velikani ali škrati, običajno pa tudi čarovnije.
Pravljice lahko pomenijo tudi nenavadno srečo (na primer izraz "fairy tale ending", ki pomeni srečen konec, čeprav se vse pravljice ne končajo srečno). Prav tako lahko "pravljica" preprosto pomeni vsako neverjetno zgodbo.
Če so demoni in čarovnice resnični, so lahko pravljice včasih podobne legendam, za katere se trdi, da so zgodovinsko resnične. Vendar pa v nasprotju z legendami in epi, običajno ne omenjajo posebej religije in dejanskih krajev, ljudi in dogodkov. Prav tako ne navajajo, kdaj natančno se je to zgodilo. Namesto tega pravijo, da se je zgodba zgodila "nekoč".
Pravljice so ustne (prenašajo se iz ust v usta) in literarne (zapisane). Zgodovino pravljic je težko najti. To je zato, ker se lahko dolgo časa prenašajo le zapisane pravljice. Kljub temu pa literarna dela dokazujejo, da so pravljice obstajale že več tisoč let. Številne današnje pravljice temeljijo na zelo starih zgodbah, ki so se, čeprav na različne načine, pojavljale v različnih kulturah po vsem svetu. Pravljice in dela, ki temeljijo na pravljicah, se pišejo še danes.
Sprva so bile pravljice namenjene tako odraslim kot otrokom, zdaj pa so s pravljicami povezani predvsem otroci. Primeri tradicionalnih starih pravljic so Speča lepotica, Rdeča kapica in Trije prašički. Obstajajo lahko tudi nove pravljice, ki jih je napisal avtor, na primer Mala morska deklica ali Pinocchio. Nove pravljice so na primer napisali Hans Christian Andersen, James Thurber in Oscar Wilde.
Slika iz leta 1865 o Tomu Palčku in velikanu
Pomen
Ljudje se ne strinjajo, kaj točno je pravljica. Nekateri trdijo, da je pravljica zgodba z vilami ali drugimi čarobnimi bitji. Drugi pa menijo, da je izraz nastal ob prevajanju francoskega izraza conte de fées (prvič ga je leta 1697 uporabila Madame D'Aulnoy). Vladimir Propp je v svoji knjigi Morfologija ljudske pravljice kritiziral razliko med "pravljicami" in "živalskimi pravljicami". Dejal je, da imajo številne zgodbe tako fantastične lastnosti kot tudi živali. Predlagal je, da bi pravljice lahko prepoznali po zgodbi, vendar je bilo to kritizirano, saj lahko iste zgodbe najdemo tudi v zgodbah, ki niso pravljice.
Stith Thompson poudarja, da je v pravljicah pogosto več govorečih živali in čarovnij kot vil. Vendar pa to, da je v zgodbi govoreča žival, še ne pomeni, da je zgodba pravljica.
Steven Swann Jones je dejal, da se pravljice razlikujejo od drugih vrst ljudskih pravljic zaradi magije. Davidson in Chaudri pravita, da je "transformacija (spreminjanje)" najpomembnejši del pravljice.
Nekateri namesto pravljice radi uporabljajo nemški izraz Märchen ali "čudežna pravljica". Thompson je na primer v svoji izdaji The Folktale iz leta 1977 zapisal, da so pravljice "nekoliko daljša pripoved, ki vključuje zaporedje motivov ali epizod. Giblje se v nerealnem svetu brez določenega kraja ali določenih bitij in je polna čudes. V tej deželi, ki je nikoli ni, skromni junaki ubijejo nasprotnike (sovražnike), osvojijo kraljestva in se poročijo s princesami." Liki in motivi pravljic so preprosti: princeske in deklice, ki skrbijo za goske; najmlajši sinovi in pogumni princi; ogri, velikani, zmaji in troli; zlobne mačehe in lažni junaki; vile botre in drugi čarobni pomočniki, pogosto govoreči konji, lisice ali ptice; pravila in ljudje, ki kršijo pravila.
Slika Ivana Bilibina o ruski pravljici o Vasilisi Lepi
Zgodovina
Pravljice so se prenašale z govorjenjem od osebe do osebe, preden se je razvilo pisanje. Zgodbe so se pripovedovale ali uprizarjale dramatično. Zaradi tega zgodovina pravljic ni povsem jasna. Najstarejše zapisane pravljice, ki jih poznamo, izvirajo iz starega Egipta, okoli leta 1300 pred našim štetjem. V pisani literaturi različnih kultur se včasih pojavljajo pravljice, na primer Zlati osel, ki vključuje Kupida in Psiho (rimska, 100-200 n. št.). Iz njih je razvidno, da so se pravljice pripovedovale že zelo davno.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je pravljica?
O: Pravljica je angleški izraz za vrsto kratke zgodbe. Ima enak pomen kot francoski izraz conte de fée ali Conte merveilleux, nemška beseda Märchen, italijanska fiaba, poljska baśń, ruska сказка ali švedska saga. Te zgodbe običajno vključujejo vile, škratke, elfe, trole, velikane ali škrate in pogosto vsebujejo elemente magije. Uporabljajo se lahko tudi za opis nenavadne sreče in neverjetnih zgodb.
V: V čem se pravljice razlikujejo od legend in izročil?
O: Pravljice se razlikujejo od legend in izročil, ker ne trdijo, da so njihove zgodbe resnične, kot to počnejo legende in izročila. Poleg tega običajno ne omenjajo posebej vere ali dejanskih krajev, ljudi in dogodkov, kot to počnejo legende in epi.
V: Kje lahko najdemo pravljice?
O: Pravljice lahko najdemo v ustni obliki (prenašajo se iz ust v usta) in v knjižni obliki (zapisane). Literarna dela dokazujejo, da so pravljice obstajale že tisočletja.
V: Kdo je napisal nekaj novih pravljic?
O: Nove pravljice so napisali avtorji, kot so Hans Christian Andersen, James Thurber in Oscar Wilde. Primera sta Mala morska deklica in Pinocchio.
V: Ali se vse pravljice končajo srečno?
O: Ne, vsi pravljični konci niso srečni, čeprav se izraz "pravljični konec" včasih uporablja za opis srečnega konca, čeprav ni nujno, da se nanaša na določeno zgodbo.
V: Ali so demoni in čarovnice v pravljicah resnični?
O: Da - v nekaterih kulturah po svetu so demoni in čarovnice resnični, zato se ti liki lahko pojavijo v nekaterih različicah tradicionalnih starih pravljic, kot sta Speča lepotica ali Rdeča kapica.
