Elf (škrati): izvor, mitologija in značilnosti v ljudskem izročilu

Elf (pogosto v slovenščini tudi škrat ali škratinja) je bitje iz evropskega ljudskega izročila in mitologije, ki ima različne oblike in vloge, od blago naklonjenih varuhov narave do nevarnih zapeljalcev ali povzročiteljev bolezni. V sodobni pogovorni rabi se pojem pogosto povezuje s poganstvom in magičnimi tradicijami — mnoge sodobne čarovnice danes verjamejo, da so škrati resnična bitja.

Izvor in etimologija

Beseda elf se pojavlja v vseh germanskih jezikih in etimološko najverjetneje izhaja iz pomena "belo bitje" ali "sijoče bitje". Rekonstrukcija zgodnjega pojmovanja elfov temelji predvsem na zapisih kristjanov v stari in srednji angleščini, srednjeveški nemščini ter stari norveščini. V teh virih so škrati povezani z različnimi fenomeni: bogovi nordijske mitologije, povzročanjem bolezni, magičnimi močmi ter z lepoto in zapeljevanjem.

Videz in značilnosti

Opis elfov se močno razlikuje glede na kraj in čas. Pogosto se pojavljajo naslednje lastnosti:

• Videz: v ljudskih opisih so lahko visoki ali manjši od ljudi; v sodobni fantaziji pa so pogosto prikazani kot vitki, elegantni in skoraj nadčloveško lepi.
• Ušesa: v nekaterih predstavah imajo dolga, koničasta ušesa, čeprav to ni osnovna lastnost v vseh izročilih.
• Starost: niso nujno vedno mladi — v ljudskih pravljicah se pojavljajo tudi starejši škrati ali škratke, ki imajo drugačno izkušnjo in vloge.
• Moči: pogosto obvladujejo magijo, vplivajo na rast rastlin, zdravljenje ali povzročanje bolezni, spreminjanje časa in prostora.

Elfi v nordijski in skandinavski tradiciji

V nordijski mitologiji so škrati pogosto igrali pomembno vlogo in so se kasneje obdržali v ljudskem izročilu kot bitja, povezana z naravo. Škrati iz severne Evrope se pogosto pojavljajo kot skupnosti žensk ali moških, ki živijo v hribih, kamnitih gomilah ali globoko v gozdu. Skandinavske älvor (škratinje) so bile v ljudskem izročilu pogosto opisane kot izjemno lepe deklice, ki živijo pod vodstvom kralja elfov.

V ljudskem izročilu: plesi, krogi in časovne izmene

Ena najbolj trdnih narodnih predstav so škratji krogi (v švedščini älvringar) ali škratji plesi (älvdanser). Ti okrogli ali zrahljani predeli trave in gob na travnikih so bili po verovanju kraji, kjer so škrati plesali, še posebej ponoči ali ob meglenih jutrih. V ljudskem razumevanju:

• so ti krogi pogosto pravljični in jih sestavljajo obroči malih gob;
• če je človek stopil v tak krog ali ga poškodoval (npr. z uriniranjem), naj bi to prineslo nesrečo ali celo bolezni, vključno z veneričnimi obolenji;
• če je kdo opazoval ples elfov, se je čas v resničnem svetu lahko zelo razlikoval — tisti, ki so se udeležili plesa, so se vrnili po več letih, čeprav so menili, da je minilo le nekaj ur.

...na obalah jezera, kjer se gozd stika z jezerom, je bilo mogoče najti škratje kroge. To so bili okrogli kraji, kjer je bila trava zravnana kot tla. Na njih so plesali škrati. Ob jezeru Tisnaren sem videl enega od njih. Lahko je bilo nevarno in človek bi lahko zbolel, če bi teptal tak prostor ali če bi kaj uničil.

Različne vloge v pravljicah in pesništvu

Elfi niso bili vedno prikazani le kot mladi in lepi. V mnogih pravljicah lahko nastopijo kot reševalci, učitelji ali celo kot strogi varuhi neke meje. Na primer v švedski ljudski pravljici Mala Roza in dolga Leda na koncu prispe škratka (älvakvinna) in reši junakinjo Malo Rozo, pod pogojem, da kraljeva živina ne bo več pasla na njenem hribu. Opisana je kot lepa starka in po njenem videzu so ljudje razpoznali, da pripada podzemeljskim ljudem.

Elfi v sodobni fantaziji

Sodobna fantazija je močno preoblikovala podobo elfov. V delih, kot je Gospodarju prstanov, so elfi opisani kot višji, prefinjeni ljudje z dolgo življenjsko dobo in izjemnimi sposobnostmi — ta upodobitev je vplivala na sodobne predstave o elfih v igrah, knjigah in filmih. V fantazijskih svetovih so škrati pogosto ena od ras ob ljudstvu, pritlikavci in drugimi bitji; v raznolikih mitih in igrah se njihovo mesto in zavezništva spreminjajo (včasih so del skupine "dobrih" ras, drugič so v nasprotju z orki, škrati, troli ali velikani).

Kako so jih dojemali ljudje in kako ravnati z njimi

Folkorn kaže, da so odnosi med ljudmi in elfi ranljivi in odvisni od spoštovanja meja ter pravil. Pogoste priporočne prakse v izročilih vključujejo:

• izogibanje vstopanju v očitne škratje kroge;
• pazljivo ravnanje z rastlinjem, kamni in drugimi "mejnimi" kraji (hribi, gomile, obale);
• večina pripovedi opozarja na nevarnost, če človek zavarha ali izrablja njihove kraje — lahko pride do bolezni, izgube časa ali celo zamenjave otrok (motivi o "changelingih" se pojavljajo v številnih evropskih izročilih).

Zaključek

Elfovska podoba je v stoletjih spreminjala svojo obliko: od skrivnostnih bitij povezanih z bogovi in boleznimi v srednjeveških zapisih do romantičnih in nadnaravno nadarjenih prebivalcev fantazijskih svetov. Kljub temu je v ljudskem izročilu še vedno prisoten motiv močne povezanosti z naravo, mejnimi kraji in časovnimi izmenami — elementih, ki elfe ohranjajo kot privlačen, a tudi opozorilen del evropske folklore.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je škrat?

V: Kako so škrati prikazani v Gospodarju prstanov?

V: Ali v sodobnih fantazijskih scenarijih poleg elfov, pritlikavcev in ljudi obstajajo še kakšne druge rase?

V: Od kod izvira beseda "elf"?

V: Kaj o škratih pravijo besedila, ki so jih napisali kristjani?

V: Kako so se škrati ohranili v folklori?

V: Kaj se zgodi, če človek opazuje elfov ples?

Išči po črki