Faust — mit o pogodbi z hudičem, iskanju znanja in posledicah
Faust ali Faustus je lik iz nemških legendarnih zgodb. Njegovo ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni "srečen". Legenda govori o človeku, ki si močno želi znanje in razumevanje sveta. V različicah zgodbe Faust sreča hudiča — pogosto imenovanega Mephistopheles — ki mu obljubi vse, kar si želi, v zameno pa zahteva njegovo dušo. Faust privoli v pogodbo in za čas zemeljskega življenja uživa moč, bogastvo in spoznanja, vendar se zgodba običajno konča z grožnjo, da bo Faust na koncu odšel v pekel.
Legenda ima tudi verjetno zgodovinsko ozadje: kot navdih za literarnega Fausta se pogosto navaja osebnost iz 16. stoletja, uslužbenec in potujoči alkimist Johann Georg Faust (približno 1480–1540), ki je bil obkrožen z govorico o čarovnijah in nenavadnih znanjih.
Izraznost zgodbe in njene različice
Zgodba o Faustu se je razširila po vsej Evropi in navdihnila številne pisatelje, dramatike in umetnike. V literaturi so svoje različice Faustove zgodbe napisali med drugim Christopher Marlowe, Goethe, Mihail Bulgakov in Thomas Mann. Vsak avtor je temo pogodbe z hudičem uporabil za različne namene — od moralne nauke in satire do filozofske razprave o smislu življenja in umetniškem ustvarjanju.
Tudi glasbeniki so Faustovo temo prenesli v kompozicije: Hector Berlioz je napisal La damnation de Faust, Franz Liszt je komponiral Faustovo simfonijo, Charles Gounod je ustvaril opero Faust, Ferrucio Busoni pa opero Doktor Faust. Te glasbene in gledališke priredbe dodatno razširjajo pomen legende in jo prilagajajo različnim estetskim jezikom.
Teme in pomen
Poglavitni motivi v zgodbah o Faustu so iskanje znanja, strast po izkušnjah, napuh (hybris) in posledice pregnanosti etičnih meja v imenu osebnega napredka. Legenda pogosto postavlja vprašanje: koliko je človek pripravljen žrtvovati v zameno za moč, spoznanje ali užitek. Iz tega je nastal tudi splošen izraz "faustovski" — Pridevnik "faustovski" se uporablja za opis osebe ali dejanja, kjer si nekdo nekaj tako silno želi, da ga to pripelje v resne ali katastrofalne težave.
Zgodovinski in kulturni vidiki
V zgodnjih različicah — v baladah, dramah in lutkovnih igrah — je Faust pogosto prikazan kot prekleten in nesrečen, ker je raje iskal človeško znanje kot božje vodstvo; takšna drža je bila v času močnega vpliva cerkve socialno in moralno obsojana. Neki deli gledališke prakse, še posebej v 16. stoletju, so zgodbo tudi poenostavljali in jo v komičnem tonu uprizarjali kot del popularnega lutkovnega gledališča — kar je pripomoglo k širjenju in prilagoditvi motiva za različne okuse (16. stoletja so).
Legenda je postala še posebej vidna v Angliji, ko je Christopher Marlowe napisal igro z naslovom The Tragical History of Doctor Faustus. Marlowejeva različica poudarja moralno odgovornost in tragičnost sprejetih odločitev. V Goethejevi verziji, nastali dve stoletji pozneje, je Faust upodobljen kot izobražen in filozofsko razmišljujoč človek, ki išče več kot le telesne užitke — njegovo iskanje presega povrhnjost "meso in pijača" in vodi v kompleksnejše vprašanje odrešitve in nenehnega prizadevanja.
Vpliv in sodobna raba
Faustova zgodba je postala arhetip in njen vpliv se pojavlja v literaturi, gledališču, glasbi, filmu, pa tudi v popularni kulturi in filozofiji. Besedna zveza "faustovska pogodba" ali "faustovski kompromis" se uporablja za opis situacij, ko nekdo žrtvuje svoje moralne ali etične vrednote v zameno za tehnološki napredek, politično moč ali kratkoročne koristi.
Različice Fausta se še danes pišejo in uprizarjajo, ker zgodba odpira univerzalna vprašanja o odgovornosti znanstvenega in tehnološkega napredka, naravi želja in iskanju smisla. Zaradi tega ostaja Faust priljubljen in večplasten motiv, ki ga interpretirajo naslednje generacije ustvarjalcev in mislecev.
Faust na lesorezu Rembrandta van Rijna (okoli leta 1650).
Vprašanja in odgovori
V: Kakšen je izvor imena Faust?
O: Ime Faust izhaja iz latinske besede, ki pomeni "srečen".
V: Kaj želi Faust?
O: Faust želi imeti znanje.
V: Kaj hudič ponudi v zameno za Faustovo dušo?
O: V zameno hudič Faustu reče, da ima lahko vse, kar si želi.
V: Kdo je napisal svoje različice zgodbe o Faustu?
O: Številni pisatelji iz različnih držav so napisali svoje različice Faustove zgodbe, na primer Christopher Marlowe, Goethe, Mihail Bulgakov, Thomas Mann.
V: Kdo je napisal glasbo o Faustu?
O: Glasbo o Faustu so napisali številni skladatelji, na primer Hector Berlioz, Franz Liszt, Charles Gounod in Ferrucio Busoni.
V: Kako se uporablja pridevnik "faustovski" za opis nekoga?
O: Pridevnik "faustovski" se uporablja za opis osebe, ki si nekaj tako močno želi, da jo to pripelje v težave.
V: Zakaj se je v tistem času zdelo slabo, če je nekdo dal prednost človeškemu znanju pred Božjim?
O: V zgodnjih različicah zgodbe o Faustu (v baladah, dramah in lutkovnih igrah) je takrat veljalo, da je zelo slabo, če ima nekdo raje človeško znanje kot Božje, saj bi to pomenilo, da je preklet (torej bi moral iti v pekel).
