Paul Thomas Mann se je rodil 6. junija 1875 v Lübecku, umrl pa je 12. avgusta 1955 v Zürichu). Bil je nemški pisatelj, eden najpomembnejših evropskih romanopiscev prve polovice 20. stoletja, znan po poglobljenih družbenih portretih, moralnih razmislekih in širokem literarnem obsegu svojih del.

Mann se je rodil v bogati in konservativni družini kot sin trgovca in senatorja mesta Lübeck. Njegovo otroštvo in družinska ozadja so močno vplivali na oprtete teme v njegovem opusu, zlasti v zgodnjem delu o razpadu meščanske družine. Leta 1891 mu je umrl oče, leta 1894 pa je zapustil šolo in odšel v München, kjer so že živele njegova mati ter bratje in sestra. Tam je sprva delal kot prodajalec zavarovalnic ter mimogrede pisal pesmi in prozo, ki so ga postopoma uveljavile kot pisatelja.

Njegova prva dela so izšla konec 19. stoletja; večjo prepoznavnost mu je prinesel roman Die Buddenbrooks (izšel 1901), ki s trdno realistično tehniko in sociološkim vpogledom prikaže izginjanje ene meščanske družine. V zgodnjih letih je bil pod vplivom filozofije, med drugim Arthurja Schopenhauerja, ki so vplivali na njegove razmisleke o volji, trpljenju in umetnosti. Kasnejša dela razkrivajo vse širši interes za zgodovino, mitologijo, glasbo in filozofijo.

Leta 1906 se je poročil s Katharino „Katia“ Pringsheim; imela sta dolgo in kompleksno zakonsko zvezo ter več otrok. Mannova zasebna identiteta in vprašanja spolne usmerjenosti so bila zapletena in niso bila jasno opredeljena (spolne usmerjenosti), kar se odraža tudi v njegovi literaturi in v pisemski zapuščini. V prvi svetovni vojni je sprva zavzel stališče, ki je podpiralo domoljubne obveznosti, vendar brez navdušenja nad vojnim nasiljem. V času Weimarske republike je ostal zagovornik demokratičnih vrednot in kritično spremljal razmere v Nemčiji.

Thomas Mann je bil leta 1929 nagrajen z Nobelovo nagrado za književnost, kar je bilo priznanje za njegovo celostno ustvarjanje, še posebej za roman Buddenbrooks in za literarno obliko, ki je združevala družbeno analizo z estetsko prefinjenostjo. V tridesetih letih, ko je proti Nemčiji stopal nacizem, sta z bratom Heinrichom postala tarči napadov – leta 1933 so nacisti zažgali tudi knjige Heinricha Manna in izvajali cenzuro nad deloma obeh bratov. Zaradi politične represije in groženj so se Mann ter njegova družina odločili zapustiti Nemčijo; najprej so živeli v izgnanstvu v Švici, pozneje pa sta z družino odšla v Združene države Amerike. Mann je izgubil nemško državljanstvo, kasneje pa mu je bilo dodeljeno češkoslovaško državljanstvo; leta 1944 je postal državljan ZDA. Izgnanstvo je močno vplivalo na njegovo delo in javno delovanje.

Med drugo svetovno vojno je aktivno deloval proti nacizmu tudi z javnimi nastopi in predavanji; za zaveznike je pripravljal govore in oddaje na radiu, predvsem v angleško in nemško govorečem prostoru (radiu), s čimer je želel preseči propagando in doseči nemško publiko. Po vojni je ostal kritičen do političnih pojavov tako v Evropi kot v ZDA; v letih zgodnjega hladnega rata je moral leta 1952 nastopiti pred Odborom za neameriške dejavnosti, kar ga je močno prizadelo in prispevalo k njegovemu razočaranju nad nekaterimi vidiki ameriške politike.

V Združenih državah se je počutil vse bolj tuje; leta 1953 se je vrnil v Evropo, namestil v Švico. V petdesetih letih je občasno obiskoval Nemčijo in sodeloval pri kulturnih razpravah. V zadnjih letih se je manj ukvarjal z javnim življenjem in več z dokončevanjem obsežnih del, kot je serija o bibeljskem Jožefu in poznejša romana. Umrl je zaradi ateroskleroze v Zürichu v Švici leta 1955.

Glavna dela Thomasa Manna vključujejo poleg Buddenbrooksa še novelo Der Tod in Venedig (Smrt v Benetkah), roman Der Zauberberg (Čarobna gora), obsežno biblijsko tetralogijo Josef und seine Brüder (Jožef in njegovi bratje) ter kasnejša dela, kot je Doctor Faustus. Njegova pisateljska tehnika združuje narativno realizem z simboliko, dolgo introspekcijo in glasbenimi motivi; pogosto raziskuje razpad meščanske morale, nasilje zgodovine in odnose med umetnostjo in politiko.

Thomas Mann je zapustil bogato literarno zapuščino: romana in eseje, pisma in eseje, ki še danes veljajo za temelj evropske literature 20. stoletja. Njegov vpliv se kaže v literarni teoriji, prevodih in številnih študijah, ki raziskujejo njegov odnos do ideologij, kulture in osebne odgovornosti umetnika v času zgodovinskih pretresov.