Gabriel García Márquez – kolumbijski pisatelj, avtor Sto let samote, Nobelovec

Gabriel García Márquez — Nobelovec in avtor Sto let samote: življenje, magični realizem, ključna dela in trajni vpliv kolumbijskega literarnega velikana.

Gabriel José de la Concordia García Márquez, znan tudi kot Gabo (6. marec 1927 – 17. april 2014), je bil kolumbijski romanopisec, avtor kratkih zgodb, scenarist in novinar. Še posebej je znan kot eden vodilnih predstavnikov magičnega realizma in kot avtor svetovno znanega romana Sto let samote.

Rani življenjepis in novinarstvo

Márquez se je rodil v majhnem kolumbijskemAracataca, kjer je večino otroštva preživel pri starih starših. Njegova družina in spomini na majhno karibsko mestece so kasneje postali temelj za dogajanje v njegovih delih. Sprva je začel študirati pravo na univerzi, vendar se je hitro usmeril v novinarstvo—pisati je začel že pri osemnajstih letih.

V mladosti je delal kot novinar v različnih mestih, med drugim v Barranquilli in Bogoti, bil je dopisnik in urednik, kasneje pa je delal tudi v tujini. Novinarsko delo je močno vplivalo na njegovo pisanje: obsežno opazovanje družbe, pozornost do podrobnosti in sposobnost kombiniranja dejstev z literarnim izrazom so zaznamovali tudi njegove romane in kratke zgodbe.

Literarno ustvarjanje in slogi

Njegova zgodnja dela temeljijo na osebnih izkušnjah in zgodbah iz rodnega kraja. Najbolj znan je po romanih Sto let samote (1967), Patriarhova jesen (1975) in Ljubezen v času kolere (1985). Poleg romanov je napisal tudi številne kratke zgodbe, eseje in scenarije.

V svojih knjigah je pisal predvsem o satiri, samoti, magičnem realizmu, realizmu in nasilju. Njegov slog vključuje bogate opise, dolge, tekoče povedi in prepletanje vsakdanjega z nadrealnim. S tem je močno prispeval k prepoznavnosti latinskoameriške literature v 20. stoletju in postal osrednja figura t. i. literarnega fenomena, znanega kot »Latin American Boom«.

Najpomembnejša dela

• Sto let samote (1967) – epska družinska saga, postavljena v izmišljenem mestu Macondo; delo, ki je avtorja uvrstilo med največje romanopisce 20. stoletja.
• Patriarhova jesen (1975) – pove zgodbo o bivšem diktatorju in tematizira osamljenost oblasti.
• Ljubezen v času kolere (1985) – roman o dolgotrajnem, strastnem in večplastnem ljubezenskem razmerju.
• Številne kratke zgodbe in druge knjige, v katerih se pogosto prepletata politika in osebne pripovedi.

Nagrada Nobel in mednarodni uspeh

Decembra 1982 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. V obrazložitvi je bilo med drugim zapisano, da je nagrado prejel "za njegove romane in kratke zgodbe, v katerih se fantastično in realistično združujeta v bogato sestavljen domišljijski svet, ki odraža življenje in konflikte na celini". Z nagrado je njegova dela začela brati še širša mednarodna publika; njegovi romani so bili prevedeni v številne jezike in dosegli velike naklade po vsem svetu.

Osebno življenje, kasnejša leta in smrt

Márquez se je poročil z Mercedes Barcha in z družino živel dalj časa v Mexico Cityju. Maja 2008 je zaradi starosti in zdravstvenih razlogov zmanjševal javne nastope in se praktično upokojil od aktivnega ustvarjanja. Od leta 2012 naj bi trpel za Alzheimerjevo boleznijo, kar je omejilo njegove javne pojave in delo. Márquez je umrl v Mexico Cityju 17. aprila 2014 zaradi pljučnice; star je bil 87 let.

Pomen in zapuščina

García Márquez ima trajen vpliv na svetovno književnost. Postal je simbol magičnega realizma in glasnik latinoameriških tem, kot so zgodovinski konflikti, družinska dinamika, politika in kultura. Njegova dela so predmet strokovnih analiz, šolskih kurikulov in mnogih filmskih ter gledaliških priredb (npr. priredba Ljubezen v času kolere). Njegov rodni kraj Aracataca je postal kraj zanimanja za obiskovalce in raziskovalce njegovega življenja in dela.

García Márquez je prejel priznanja in ima številne posmrtne razstave, prevode in študije. Njegova sposobnost združevanja osebnega spomina z zgodovinskimi in družbenimi vprašanji zagotavlja, da njegova dela ostajajo berljiva in relevantna tudi za prihodnje generacije.

Zgodnje življenje

Márquez se je rodil v mestu Aracataca v Kolumbiji. Njegova starša sta bila Gabriel Eligio García in Luisa Santiaga Márquez. Njegov oče je bil farmacevt. Mati ga je zapustila v mladosti, zato sta ga vzgajala stara starša in oče. Študiral je na univerzi v Cartageni.

Márquez leta 1984

Nobelova nagrada

Leta 1982 je prejel Nobelovo nagrado za književnost "za svoje romane in kratke zgodbe, v katerih se fantastično in realistično prepletata v bogato oblikovanem domišljijskem svetu, ki odraža življenje in konflikte na celini". Ob prevzemu nagrade je imel Márquez govor z naslovom "Osamljenost Latinske Amerike".

García Márquez podpisuje izvod knjige Sto let samote v Havani na Kubi.

Osebno življenje

Márquez je svojo ženo Mercedes Barcha spoznal na fakulteti. Želela sta se poročiti, ko sta oba končala študij, vendar so Márqueza poslali v Evropo. Po vrnitvi se je Márquez leta 1958 poročil z Barčo.

Márquez je imel z Barcho dva sinova. Prvi sin, Rodrigo García, se je rodil leta 1959, eno leto po poroki Márqueza in Barche. Njegov drugi sin Gonzalo se je rodil leta 1962 v Mehiki. Rodrigo je filmski režiser, Gonzalo pa grafični oblikovalec.

Márquez je z družino z avtobusom odpotoval v Mehiko. Nastanili so se v Mexico Cityju. Márquez si je od nekdaj želel videti jug Združenih držav, saj so navdihnile Williama Faulknerja. Márquez je z družino živel v Mexico Cityju.

Zdravje

Leta 1999 je García Márquez zbolel za limfnim rakom. Prestal je kemoterapijo in hitro okreval. Vendar so se pri Márquezu začeli pojavljati stranski učinki starosti, zaradi katerih se je maja 2008 upokojil.

Leta 2012 je Márquez zbolel za Alzheimerjevo boleznijo. 3. aprila 2014 je bil Márquez hospitaliziran v Mehiki. Imel je okužbe pljuč in sečil ter trpel zaradi dehidracije. Kasneje je Márquez zbolel za pljučnico.

Smrt

Márquez je umrl za pljučnico v starosti 87 let v Mexico Cityju v Mehiki. Njegovi posmrtni ostanki so bili naslednji dan upepeljeni.

Márquez leta 2005


Márquez leta 2009

Literarno delo

Romani

• Listna nevihta (1958)
• Nihče ne piše polkovniku (1961)
• V slabi uri (1962)
• Sto let samote (1967)

• Patriarhova jesen (1975)
• Kronika napovedane smrti (1981)
• Ljubezen v času kolere (1985)
• General v svojem labirintu (1989)
• O ljubezni in drugih demonih (1994)
• Spomini mojih melanholičnih kurb (2004)

Zbirke kratkih zgodb

• Pogreb velike mame (1962)
• Nedolžni Eréndira (1972)
• Oči modrega psa (1974)
• Nenavadni romarji (1992)

Nefikcija

• Zgodba o brodolomu mornarja (1970)
• Tajno v Čilu (1986)
• Novice o ugrabitvi (1996)
• Živeti, da bi pripovedovali zgodbo (2002)

Márquezova spominska plošča v Parizu

Vprašanja in odgovori

V: Kako je bil znan Gabriel José de la Concordia García Márquez?

V: Kdaj se je rodil in kdaj je umrl?

V: Kje je bil spočet?

V: Za kaj je sprva študiral?

V: O čem so v glavnem pisale njegove knjige?

V: Kdaj je Márquez prejel Nobelovo nagrado za književnost?

V: Kdaj je Márquez napisal svojo zadnjo knjigo?

Išči po črki