Gabriel García Márquez

Zgodnje življenje

Márquez se je rodil v mestu Aracataca v Kolumbiji. Njegova starša sta bila Gabriel Eligio García in Luisa Santiaga Márquez. Njegov oče je bil farmacevt. Mati ga je zapustila v mladosti, zato sta ga vzgajala stara starša in oče. Študiral je na univerzi v Cartageni.

Márquez leta 1984

Kariera

Začel je kot novinar in napisal številna znana neleposlovna dela in kratke zgodbe. Márquez je začel pisati pri osemnajstih letih. Pisati je začel o življenju v stari hiši s starimi starši.

Najbolj znan je po svojih romanih, kot so Sto let samote (1967), Patriarhova jesen (1975), Kronika napovedane smrti (1981) in Ljubezen v času kolere (1985).

Večina njegovih knjig temelji ali se dogaja v njegovem rojstnem kraju Aracataca. Večinoma je pisal knjige o realizmu ali magičnem realizmu. Njegovi motivi so bili osamljenost in nasilje.

Nobelova nagrada

Leta 1982 je prejel Nobelovo nagrado za književnost "za svoje romane in kratke zgodbe, v katerih se fantastično in realistično prepletata v bogato oblikovanem domišljijskem svetu, ki odraža življenje in konflikte na celini". Ob prevzemu nagrade je imel Márquez govor z naslovom "Osamljenost Latinske Amerike".

García Márquez podpisuje izvod knjige Sto let samote v Havani na Kubi.

Nedavno delo

Leta 2002 je objavil spomine Vivir para contarla, ki so prvi del načrtovane tridelne avtobiografije. Leta 2004 je izdal še eno knjigo z naslovom Spomini na moje melanholične kurbe. Ta je v Iranu povzročila številne težave in polemike. Ta knjiga je v Iranu prepovedana.

Filmi

Več njegovih zgodb je navdihnilo druge pisatelje in režiserje. Leta 1987 je italijanski režiser Francesco Rosi posnel film Cronaca di una morte annunciata po Márquezovi zgodbi Kronika napovedane smrti.

Po delih Garcíe Márqueza je bilo posnetih več filmov. Napisal je tudi nekaj scenarijev za filme. Pri pisanju scenarijev je pogosto sodeloval s Carlosom Fuentesom. Njegova slavna knjiga Ljubezen v času kolere je bila leta 2007 tudi ekranizirana.

Osebno življenje

Márquez je svojo ženo Mercedes Barcha spoznal na fakulteti. Želela sta se poročiti, ko sta oba končala študij, vendar so Márqueza poslali v Evropo. Po vrnitvi se je Márquez leta 1958 poročil z Barčo.

Márquez je imel z Barcho dva sinova. Prvi sin, Rodrigo García, se je rodil leta 1959, eno leto po poroki Márqueza in Barche. Njegov drugi sin Gonzalo se je rodil leta 1962 v Mehiki. Rodrigo je filmski režiser, Gonzalo pa grafični oblikovalec.

Márquez je z družino z avtobusom odpotoval v Mehiko. Nastanili so se v Mexico Cityju. Márquez si je od nekdaj želel videti jug Združenih držav, saj so navdihnile Williama Faulknerja. Márquez je z družino živel v Mexico Cityju.

Zdravje

Leta 1999 je García Márquez zbolel za limfnim rakom. Prestal je kemoterapijo in hitro okreval. Vendar so se pri Márquezu začeli pojavljati stranski učinki starosti, zaradi katerih se je maja 2008 upokojil.

Leta 2012 je Márquez zbolel za Alzheimerjevo boleznijo. 3. aprila 2014 je bil Márquez hospitaliziran v Mehiki. Imel je okužbe pljuč in sečil ter trpel zaradi dehidracije. Kasneje je Márquez zbolel za pljučnico.

Smrt

Márquez je umrl za pljučnico v starosti 87 let v Mexico Cityju v Mehiki. Njegovi posmrtni ostanki so bili naslednji dan upepeljeni.

Márquez leta 2005


Márquez leta 2009

Literarno delo

Romani

• Listna nevihta (1958)
• Nihče ne piše polkovniku (1961)
• V slabi uri (1962)
• Sto let samote (1967)

• Patriarhova jesen (1975)
• Kronika napovedane smrti (1981)
• Ljubezen v času kolere (1985)
• General v svojem labirintu (1989)
• O ljubezni in drugih demonih (1994)
• Spomini mojih melanholičnih kurb (2004)

Zbirke kratkih zgodb

• Pogreb velike mame (1962)
• Nedolžni Eréndira (1972)
• Oči modrega psa (1974)
• Nenavadni romarji (1992)

Nefikcija

• Zgodba o brodolomu mornarja (1970)
• Tajno v Čilu (1986)
• Novice o ugrabitvi (1996)
• Živeti, da bi pripovedovali zgodbo (2002)

Márquezova spominska plošča v Parizu