Geber
Abu Musa Džabir ibn Hajan (arabsko: جابر بن حيان) (ok. 721-815), znan tudi po latiniziranem imenu Geber, je bil perzijski ugledni kemik, alkimist, farmacevt, filozof, astronom/astrolog, zdravnik in fizik. Včasih so ga imenovali tudi "oče kemije". Ibn Hajan je zaslužen za uvedbo eksperimentalne metode v alkimijo in za izum številnih pomembnih postopkov, ki se še danes uporabljajo v sodobni kemiji, kot so sinteza klorovodikove in dušikove kisline, destilacija in kristalizacija. Njegova izvirna dela so zelo ezoterična in verjetno šifrirana, čeprav danes nihče ne ve, kakšna je šifra. Na videz se njegova alkimistična kariera vrti okoli zapletene kemijske numerologije, ki temelji na soglasnikih v arabskih imenih snovi, in koncepta takwina, umetnega ustvarjanja življenja v alkimističnem laboratoriju.
Geber, 721-815
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je Džabir ibn Ḥayyān?
O: Džabir ibn Ḥayyān (arabsko: ַָּׁ ָה ֽםַה; latinsko: Geber) je bil pisec številnih spisov v arabščini, ki so skupno znani kot džabirski korpus.
V: Katere teme so zajete v Džabirjevem korpusu?
O: Najpomembnejše teme v teh spisih so alkimija, kozmologija, numerologija, astrologija, medicina, magija, mistika in filozofija.
V: Kaj je bilo v Džabirjevih spisih prvič predstavljeno?
O: V Džabirjevih spisih je bilo prvič pojasnjeno, kako iz organskih snovi (kot so rastline, kri in lasje) izdelati anorgansko snov (amonijev klorid).
V: Ali je verjetno, da je vsa dela, ki se pripisujejo Džabirju, napisala ena oseba?
O: Sodobni znanstveniki dvomijo, da je ena oseba napisala vsa dela, ki se pripisujejo "Džabirju". Bolj verjetno je, da je šlo za psevdonim, ki ga je uporabljala skupina piscev.
V: Kako so prevodi v latinščino vplivali na zgodnje moderne kemike, kot je bil Robert Boyle?
O: Prevodi nekaterih Džabirjevih arabskih spisov v latinščino (kot sta "Knjiga usmiljenja" in "Knjiga sedemdesetih") so nastali v srednjem veku. V Evropi 13. stoletja je anonimni pisec, imenovan psevdo-Geber, začel pod imenom Geber pripravljati nove spise o alkimiji. Njegovo delo Summa perfectionis magisterii so ljudje brali še v 17. stoletju, ki je vplivalo na zgodnje moderne kemike, kot je bil Robert Boyle (1627-1691).
