Henri-Louis Bergson (18. oktober 1859 – 4. januar 1941) je bil francoski filozof, znan po poudarjanju vloge neposrednega izkustva in intuicije pri razumevanju resničnosti ter po kritiki enostranskega zanašanja na abstraktni racionalizem in znanost.

Življenje

Rodil se je na ulici Lamartine v Parizu v Franciji. Njegova mati Katherine Levison je bila angleškega in irskega judovskega rodu, oče pa pianist Michał Bergson, poljskega judovskega rodu. Zgodnje otroštvo je večinoma preživel v Londonu. Angleškega jezika se je naučil od svoje matere.

Pri devetih letih se je vrnil v Pariz in postal naturaliziran francoski državljan. Med letoma 1868 in 1878 je obiskoval licej Fontanes v Parizu, kjer je leta 1877 prejel nagrado za šolsko matematiko za rešitev zahtevnejšega matematičnega problema. Pri devetnajstih letih je začel študirati na École Normale Supérieure (ENS), kjer je bral veliko filozofskih del, med drugim dela Herberta Spencerja.

Bergson je kasneje predaval in deloval v francoskem akademskem okolju; bil je izvoljen v Académie française (1914) in je imel pomemben vpliv na filozofijo in kulturno življenjsko dobo Francije in širše Evrope.

Filozofija — intuicija, trajanje in ustvarjalna evolucija

Bergson je nasprotoval ideji, da je človeško razumevanje primarno stvar abstraktne analize in kvantitativnih meril. Glavni elementi njegove miselnosti so:

  • Durée (trajanje): Bergsonov pojem notranjega časa — trajanje — je kvalitativno, tekoče in ne reducira na merljive enote. Trdil je, da resnično doživljanje časa ni enako kot matematični ali prostorski čas, ki ga uporablja znanost.
  • Intuicija: kot metoda neposrednega, sočutnega razumevanja, ki dopušča vpogled v notranjo naravo stvari, česar analiza in koncepci pogosto ne dosežejo.
  • Élan vital (življenjski zagon): pojem ustvarjalnega zagona ali impulza, ki poganja evolucijo in ustvarjanje novih oblik življenja ter pojasnjuje pojav svobodne, nepredvidljive inovacije v naravi.
  • Spomin in materija: v delu o spominu (npr. Matière et mémoire) je Bergson raziskoval odnos med zavestjo in telesom, medtem ko je zavrnil enostavno redukcijo duševnih pojavov na fizične procese.

Glavna dela

  • Essai sur les données immédiates de la conscience (Time and Free Will), 1889
  • Matière et mémoire (Matter and Memory), 1896
  • Le Rire (Laughter), 1900
  • Introduction à la métaphysique (Introduction to Metaphysics), 1903
  • L'Évolution créatrice (Creative Evolution), 1907
  • Les Deux Sources de la morale et de la religion (The Two Sources of Morality and Religion), 1932

Nobelova nagrada in poznejša leta

Leta 1927 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Nobelov uradni sklep je nagrado obrazložil s hvalnico njegovim "bogatim in poživljajočim idejam ter izjemni spretni predstavitvi" (v izvirniku angl. "for his rich and vitalizing ideas and the brilliant skill with which they have been presented").

Bergson je zadnja leta doživel tudi politične in družbene izzive; kot oseba judovskega rodu je živel v času vedno napete politične klime v Franciji med dvema vojnama in ob začetku druge svetovne vojne. Umrl je 4. januarja 1941 v okupiranem Parizu zaradi bronhitisa.

Vpliv, razprave in kritike

Bergsonova filozofija je močno vplivala na filozofijo 20. stoletja, literaturo in umetnost. Njegove ideje so navdihnile avtorje in mislece kot so Marcel Proust, filozofi procesne tradicije in kasneje Gilles Deleuze, ki je Bergsonu posvetil pomembno študijo (Bergsonism). Nekateri processualni filozofi in fenomenologi so se odzvali na Bergsonove poudarke trajanja in izkušenj.

V javnih razpravah je Bergson sprejel tudi kritike znanstvene skupnosti; znan je njegov javni spopad o naravi časa z Albertem Einsteinom (debata v zgodnjih 1920-ih), kjer sta izpostavila različne pojme časa — fizični, relativistični čas nasproti notranjemu, doživljenjskemu času.

Njegove zamisli so bile hvaljene kot vir ustvarjalne filozofije, obenem pa so bile deležne kritike zaradi domnevne antiznanstvenosti ali premalo strogih metod. Kljub temu ostaja Bergson ena ključnih figur pri razumevanju napetosti med intuicijo in analizo, med življenjsko izkušnjo in formalnimi teorijami.