AlegsaOnline.com

Smrt v Benetkah: opera Benjamina Brittena po noveli Thomasa Manna

Smrt v Benetkah — čustvena opera Benjamina Brittena po noveli Thomasa Manna: zadnje delo z libreti Myfanwy Piper, dramatična adaptacija in znamenita prva izvedba 1973.

Avtor: Leandro Alegsa

04-11-2025

Za novelo Thomasa Manna glej Der Tod in Venedig

Smrt v Benetkah je opera Benjamina Brittena. Opera temelji na zgodbi nemškega pisatelja Thomasa Manna Smrt v Benetkah (Der Tod in Venedig). Gre za pretočenje Mannove kratke, a psihološko bogate novele v samosvoj glasbeni jezik, ki poudarja notranje dogajanje glavnega lika in simboliko Benetk kot prostora hrepenenja in propada.

Izvor in libreto

Libreto (besedilo) za opero je napisala Myfanwy Piper, dolgoletna sodelavka Brittena in uveljavljena dramatizatorica. Piperina priredba Mannove novele ohranja osrednji konflikt med umetniškim idealom in človeškimi strastmi, hkrati pa je prilagojena dramaturgiji opere: psihoanalitične plati zgodbe so prenesene v glasbene motive in ponavljajoče se instrumentalne stike.

Premiera

To je bila zadnja opera, ki jo je Britten napisal. Prvič je bila izvedena 16. junija 1973 v Snape Maltings blizu Aldeburgha v Angliji. Britten je bil preveč bolan, da bi jo dirigiral sam. Glavno vlogo Aschenbacha je pel sir Peter Pears. Premiera je javnosti in strokovnjakom ponudila močan, občutljiv in simbolno nabit gledališko-glasbeni dogodek.

Vsebina in liki

Osrednji lik je Gustav Aschenbach, starejši pisatelj, ki odpotuje v Benetke iskat navdih in počitek. V Benetkah začne opazovati mladeniča, Tadzia, v katerem prepozna popolno lepoto — to opazovanje preraste v obsedenost. V ozadju Benetk vrejo elementi bolezni (epidemija kolere), propadanja in čutnosti, ki za Aschenbacha postanejo preizkušnja njegovega umetniškega in osebnega jaza. Zgodba se konča tragično: njegova obsedenost in nemoč pred lastnimi čustvi vodita k duševnemu zlomu in smrti.

Poleg Aschenbacha se v operi pojavijo številni manjši liki — hoteli, popotniki, mornarji in lokalni prebivalci — ki v zboru ali manjših vlogah poudarjajo vzdušje Benetk in družbene okoliščine, v katerih se dogajanje odvija. V izvedbah je pogosto Tadzio vnašan kot nemi, plesni ali pantomimičen lik, kar še poudari njegovo idealizirano vlogo v Aschenbachovem pogledu.

Glasba in tematske značilnosti

Brittenova glasba za to opero izraža njegovo pozno ustvarjalno fazo: prevladujejo natančne orkestralne barve, simbolični motivi in izbruhi notranjega vokalnega monologa. Kompozicija pogosto izmenjuje introspektivne, skoraj recitativne pasuse z gostejšimi, orkestralno nabojevitimi trenutki, ki odražajo napetost med estetskim idealom in telesnostjo, med lepoto in propadom.

Tematsko opera raziskuje:

lepoto in obsedenost — kako estetsko občudovanje lahko preraste v uničujočo prisilo;
umetnost proti življenju — konflikt med idealizirano umetnostjo in resničnimi, pogosto neprijetnimi izkušnjami;
starost, poželenje in smrt — vprašanja krhkosti telesa in minljivosti, ki vodijo k moralnim in eksistencialnim dilemам.

Scenska izvedba

Produkcije te opere se pogosto opirajo na sugestivno scenografijo in režijo, ki poudarita skoraj sanjsko, včasih halucinantno vzdušje Benetk: igra svetlob, prosojnih tkanin, vode in senc. Vloge, zlasti Tadzio, so pogosto rešene kot gib, ples ali pantomima, kar daje predstavi dodatno plast abstrahirane lepote. Zbor ima pomembno vlogo pri ustvarjanju množičnih in atmosferskih scen, pogosto deluje kot odsev Aschenbachovih misli ali kot glas javnosti in prostora.

Sprejem, izvedbe in posnetki

Ob nastanku je opera sprožila raznolike odzive — hvalnice za psihološko natančnost in orkestracijo ter kritike zaradi zahtevnosti teme in dramaturgije. Kljub temu je delo hitro našlo svoje mesto v repertoarju sodobne opere in je pogosto uprizarjano na pomembnih evropskih in svetovnih odrih. Zaradi občutljive tematike in specifičnih uprizoritvenih zahtev pa vsaka postavitev prinese drugačen poudarek zgodbi — nekateri režiserji bolj izpostavijo estetsko plat, drugi družbene ali psihološke razsežnosti.

Za poslušalce in gledalce, ki jih zanima povezava med literaturo in glasbo, je Smrt v Benetkah pomemben primer, kako operni jezik lahko prevede psiholočno notranjost literarnosti v glasbeno-dramatično obliko.

Zgodba o operi

Zgodba naj bi se odvijala leta 1911. Začne se v Münchnu, nato pa se preseli v Benetke. Opera je razdeljena na dve dejanji.

Prvo dejanje

Aschenbach je znan nemški pisatelj. Postaja star in vedno težje se domisli novih idej za zgodbe. Ko se sprehaja po Münchnu, se ustavi pred pokopališčem. Zagleda popotnika, ki očitno prihaja iz druge države. Zaradi tega pomisli, da bi moral nekam odpotovati, da bi dobil nove ideje za svoje knjige.

Z ladjo se odpravi v Benetke. Na ladji opazuje skupino mladih ljudi. Njihov vodja se hvali. Aschenbach ugotovi, da je njihov vodja sicer videti mlad, vendar je v resnici star. Oblekel se je v oblačila in uporabil ličila, da bi bil videti mlad. Aschenbachu ni všeč.

V Benetkah se pelje z gondolo, vendar ga čolnar ne odpelje tja, kamor bi želel. Aschenbach najprej ugovarja, vendar se čolnar ne zmeni zanj.

Aschenbach pride v hotel. V hotelu opazuje ljudi, ki prihajajo na večerjo. Nenadoma zagleda Tadzia. Tadzio je mlad poljski deček, ki je neverjetno lep. Aschenbach se zaveda, da je neumno, da čuti ljubezen do tega fanta, vendar si ga ne more izbiti iz glave.

Aschenbach opazuje Tadzia, ki se igra na peščeni plaži. Ko opazi, da deček (tako kot številni Poljaki) sovraži ruske goste, ugotovi, da deček vendarle ni povsem popoln.

Aschenbach se sprehaja po ulicah Benetk. Povsod ga berači prosijo za denar. Iz vode v kanalih se širi grozljiv vonj. Aschenbach se odloči zapustiti Benetke. Upravitelju hotela je zelo žal, da tako hitro odhaja. Tadzio gre mimo Aschenbacha. Aschenbach gre na železniško postajo, vendar so njegovo prtljago naložili na napačen vlak, zato se vrne v hotel. Je jezen, vendar je tudi zadovoljen, ker lahko spet vidi Tadzia.

Aschenbach sedi v svojem stolu na plaži in opazuje igro Tadzia in njegovih prijateljev. Ob tem pomisli na grške bogove. Fantje se na plaži ukvarjajo z različnimi športi: tekom, skokom v daljino, metom diska in kopja ter rokoborbo. Tadzio zlahka zmaga. Aschenbach mu želi čestitati, vendar ob priložnosti ne more spregovoriti.

Drugo dejanje

Aschenbach spozna, da ima fanta rad. Odide k frizerju, da ga obrije. Frizer mu pove, da je v Benetkah veliko ljudi zbolelo. Aschenbach hoče vedeti, ali gre za kaj resnega, a frizer pravi, da ni treba skrbeti.

Aschenbach vesla po vodi. Čuti vonj po razkužilu. Na ulicah so obvestila, ki opozarjajo ljudi, naj bodo previdni zaradi bolezni. V nemškem časopisu prebere, da je bolezen v Benetkah kolera. Piše, da morajo vsi Nemci zapustiti mesto in se vrniti domov. Aschenbach ne želi, da bi poljska družina zapustila Benetke. Ne želi, da bi vedeli za kolero. Sledi jim v kavarno in cerkev, vendar še vedno ne najde poguma, da bi z njimi spregovoril. Po večerji si gostje ogledajo skupino igralcev. Aschenbach opazi, da se Tadzio, tako kot on sam, ne more smejati njihovim šalam.

Veliko hotelskih gostov odhaja. Angleški uslužbenec mu pove, da ima veliko ljudi v mestu azijsko kolero. Pove mu, da bi moral takoj oditi, preden bodo vsem preprečili odhod iz mesta.

Aschenbach se odloči, da bo Tadzijevo mater opozoril na nevarnost bolezni, vendar mu to nikakor ne uspe. Sanja o grških bogovih. Ko se zbudi, ugotovi, da so ga prevzele divje misli o Tadžiju. Ne more storiti ničesar.

Aschenbach spet opazuje, kako se Tadzio in njegovi prijatelji igrajo na plaži; kmalu odidejo. Aschenbach gre k frizerju. Prosi ga, naj ga poskuša narediti lepega in mladega. Ko se odpravi na gondolo, ugotovi, da je podoben starcu, ki ga je videl na ladji. Sledi poljski družini. Tadzio začne hoditi ločeno od svoje družine. Čaka Aschenbacha in ga gleda naravnost v oči, vendar se Aschenbach obrne stran. Zadovoljen je, da Tadzio ni pustil, da bi njegova mati opazila, kaj se je zgodilo. Aschenbach je spet sam in kupi nekaj jagod. Niso sveže. Spet razmišlja o grških bogovih in o odnosu med pisateljem in tem, o čemer piše.

Vodja hotela poskrbi za odhod zadnjih gostov. Poljska družina odhaja. Aschenbach opazuje Tadzia in drugega dečka, ki se igrata na plaži. Igra postane groba in drugi deček potisne Tadzijev obraz v pesek. Aschenbach poskuša vstati, da bi mu pomagal, vendar je prešibak, da bi se dvignil s stola. Tadzio ostane sam na plaži. Aschenbachu da znak, naj mu sledi, vendar se Aschenbach sesede na stol in umre. Tadzio nadaljuje pot daleč v morje.

Zasedba in glasba

Deček Tadzio je plesalec. On in njegova družina v operi nikoli ne govorijo ali pojejo.

Vsi različni liki, ki jih Aschenbach sreča: mož ob pokopališču, starec, preoblečen v mladeniča, gondoljer, direktor hotela, frizer, vodja igralcev in glas boga Dioniza, so v resnici kot en lik. Poje jih isti pevec, basbaritonist. Poleg njega in Aschenbacha (tenorista) je edini solo pevec v operi glas Apolona, ki ga zunaj odra poje kontratenor, medtem ko se fantje na plaži ukvarjajo s športom. V operi je več zborov: skupine mladih, hotelskega osebja, igralcev, cerkvenega zbora in turistov.

Celoten zvok opere je napisan z mislijo na glas Petra Pearsa. Brittnova glasba je deloma tonska, uporablja pa tudi dvanajsttonsko glasbo in glasbo gamelanov z Daljnega vzhoda. Ko Aschenbach poje recitativ (pripoveduje zgodbo), ga spremlja le klavir. Britten namenoma uporablja omejeno število glasbenih zvokov. To daje operi posebno ekspresivnost, zlasti v čudovitem zaključku.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je napisal novelo Smrt v Benetkah?

O: Novelo Smrt v Benetkah je napisal Thomas Mann.

V: Kaj je novela Smrt v Benetkah?

O: Smrt v Benetkah je opera Benjamina Brittena.

V: Na čem temelji opera Smrt v Benetkah?

O: Smrt v Benetkah temelji na noveli Smrt v Benetkah (Der Tod in Venedig) Thomasa Manna.

V: Kdo je napisal libreto za Smrt v Benetkah?

O: Libreto za Smrt v Benetkah je napisala Myfanwy Piper.

V: Kdaj je bila Smrt v Benetkah prvič uprizorjena?

O: Smrt v Benetkah je bila prvič uprizorjena 16. junija 1973 v Snape Maltings blizu Aldeburgha v Angliji.

V: Kdo je pel glavno vlogo Aschenbacha v filmu Smrt v Benetkah?

O: Glavno vlogo Aschenbacha v Smrti v Benetkah je pel sir Peter Pears.

V: Ali je bila Smrt v Benetkah zadnja opera Benjamina Brittena?

O: Da, "Smrt v Benetkah" je bila zadnja opera, ki jo je Britten napisal.