Bjørnstjerne Martinius Bjørnson (rojen 8. decembra 1832 v Kviknu na Norveškem - umrl 26. aprila 1910 v Parizu, Francija) je bil norveški dramatik, pisatelj in pesnik, ki je leta 1903 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Njegov oče je bil luteranski duhovnik, vendar je Bjørnson zavračal organizirano vero. Poročil se je s Karoline Reimers, slavno gledališko igralko, in tudi njun sin Bjørn je bil zelo uspešen kot gledališki igralec in je nastopil v nekaj zgodnjih nemih filmih. Njuna hči Bergljot se je poročila s sinom Henrika Ibsena Sigurdom.
Obiskoval je gimnazijo Heltbergs Studentfabrikk v Oslu pri Henriku Ibsenu, vendar je opustil študij na Univerzi v Oslu. V zgodnjih dvajsetih letih je pisal literarne kritike za norveški časopis Morgenbladet. Pri 25 letih je napisal svojo prvo uprizorjeno igro Mellem Slagene (Med bitkami). Njegova igra Paul Lange og Tora Parsberg se je zavzemala za politično strpnost, igra På Guds veie ("Po božji poti") pa za versko strpnost. Mednarodno je najbolj znan po svojih zgodbah o kmečkem življenju na Norveškem. Njegov roman Synnöve Solbakken je bil trikrat ekraniziran. Bjørnson je delal tudi kot gledališki režiser, pozneje pa je bil urednik drugega časopisa, Aftenbladet, kjer je pisal ognjevite liberalne uvodnike in strastno branil Alfreda Dreyfusa. Njegova pesem "Da, ljubimo to deželo" je norveška državna himna.
Vzrok njegove smrti ni znan.
Življenjepis in ustvarjanje
Bjørnson je bil ena vodilnih osebnosti norveške kulturne obnove v 19. stoletju. Njegovo delo zajema drame, romane, kratke zgodbe, pesmi in publicistične tekste. V svojih zgodnjih dramah in romanih je iskal resnico o vsakdanjem življenju, posebej o življenju na podeželju, ter izrisoval močne in čustveno pristne like. Njegovi romani, med katerimi so najbolj znani Synnøve Solbakken, Arne in En glad Gut, so prispevali k razvoju norveškega realističnega romana in k oblikovanju narodnega literarnega izraza.
Glavna dela in teme
Bjørnsonova dela pogosto obravnavajo teme narodnega samospoštovanja, družinske odgovornosti, verske in politične strpnosti ter človekovega moralnega boja. Pisal je tako za gledališče kot za bralni oder; med njegovimi dramami so poleg že omenjenih tudi komedije in družbene satire. Njegove pripovedi o kmečkem življenju niso bile le idilične podobe – pogosto so razkrivale socialne napetosti in človekove notranje konflikte.
Politično in družbeno delovanje
Bjørnson je bil poleg literarnega tudi pomemben javni intelektualec. Zelo aktiven je bil v javnem življenju kot novinar in urednik; v Aftenbladetu je objavljal žive, liberalno obarvane uvodnike. Odločno je zagovarjal pravico in pravico posameznika, kar se je pokazalo tudi v njegovem javnem zagovoru Alfreda Dreyfusa. Bil je privrženec norveške neodvisnosti in je z besedo ter dejanjem pripomogel k oblikovanju moderne norveške narodne identitete.
Družina in osebno življenje
Poroka s Karoline Reimers, vidno gledališko osebnostjo, je pripomogla k tesnim povezavam z gledališkim svetom. Njun sin Bjørn Bjørnson je nadaljeval družinsko tradicijo v gledališču kot igralec in režiser. Hčerka Bergljot se je poročila s Sigurdom Ibsenom, s čimer so se družinske vezi z Ibsenom še poglobile. Čeprav je bil Bjørnson v mnogih pogledih družbeno angažiran, je v verskih vprašanjih pogosto izražal kritično in neodvisno stališče.
Nobelova nagrada in zapuščina
Leta 1903 je prejel Nobelovo nagrado za književnost, s čimer je bil nagrajen kot eden najpomembnejših predstavnikov nordijskih pisateljev svoje dobe. Njegova pesem, znana v norveščini kot "Ja, vi elsker dette landet" (v slovenščini pogosto prevedena kot "Da, ljubimo to deželo"), je postala simbol norveške državnosti in narodnega ponosa.
Smrt in pomen
Bjørnson je umrl 26. aprila 1910 v Parizu. Čeprav so izčrpni podatki o natančnem vzroku smrti v mnogih povzetkih redko izpostavljeni, njegova zapuščina živi v norveški literaturi, gledališču in v javnem življenju. Šteje se za eno osrednjih osebnosti, ki so oblikovale kulturno in politično podobo sodobne Norveške.