Padec človeka (imenovan tudi "zgodba o padcu" ali preprosto "padec") je pripoved iz knjige Geneza v Tori (Stari zavezi), ki opisuje trenutek, ko sta Adam in Eva v Božjih očeh izgubila nedolžnost. V poglavjih 2 in 3 Prve Mojzesove knjige je zapisana zgodba, kako sta Adam in Eva jedla s drevesa spoznanja, čeprav jima je Bog to odsvetoval. Zaradi neposlušnosti sta bila izgnana iz rajskega vrta in nista več živela v neposredni bližini Boga, kar zgodba označuje kot izgubo prvotne nedolžnosti.

V Svetem pismu in besedilna podoba

Geneza opisuje skušnjavo v obliki pogovora med ženskim likom in kačo (simbolom skušnjave), hrano z drevesa ter Božjo zapoved in njeno kršitev. Besedilo ne podaja vseh podrobnosti enoznačno in je že v starodavnih razlagah povzročalo različna branja glede pomena skušnjave, vloge spoznanja, svobodne volje in posledic za človeka.

Izraz in teološki pomen: izvirni greh

V krščanski miselnosti se iz dogodka razvije doktrina izvirnega greha (lat. peccatum originale). Po tej doktrini človeštvo ni več v stanju popolne nedolžnosti zaradi Adama in Eve, katerih neposlušnost je imela eksistenčne posledice: smrt, trpljenje, nagnjenost k grehu in ločenost od Boga. Zaradi tega mnogi kristjani verjamejo, da se ljudje sami ne morejo popolnoma sveti brez Božje milosti. V tej luči postane odrešenje in vstop v nebesa mogoče predvsem po Božji milosti in po dejanjih odrešenja, ki jih je izpolnil Jezus Kristus.

Različne krščanske tradicije

  • Zahodna (katoliška in mnoge protestantske) razlage: Tu je izvirni greh pogosto razumljen kot pravna in eksistencialna posledica Adamovega in Evinega dejanja. Sveta krst je v katoliški tradiciji sredstvo, s katerim se odstrani znamenje izvirnega greha; reformirane in evangeličanske skupnosti poudarjajo postopek usmiljenja in vero kot pot do izpraznitve posledic greha.
  • Vzhodna ortodoksna tradicija: poudarja ancestralno (predajo) grešno stanje ali "predani greh" v smislu posledic (smrtnost, nagnjenost k grehu), vendar ne sprejema vedno zahodnega pojmovanja dedne krivde za dejanje Adama kot osebne krivde vsakega posameznika. Ortodoksna teologija več poudarka daje zdravljenju in obnovitvi človeka v Kristusu.
  • Judovsko branje: v judovski tradiciji zgodba o Adamu in Evi ni običajno interpretirana kot doktrina dednega greha, temveč kot razlaga človeške svobode, moralne odgovornosti in začetek zavedanja o dobrem in zlu.

Posledice in reševanje

Padec v teologiji pomeni več dimenzij izgube: smrt (tako telesna kot duhovna), trpljenje, delo in napor za ohranjanje življenja ter nagnjenost k grehu. Različne teološke teorije o Kristusovem delu (npr. substitucijska odkupnina, Kristusov zmagoviti vstajenje — Christus Victor, ali moralno-vplivna teorija odpuščanja) razlagajo, kako je Božje posredovanje prineslo možnost sprave in vrnitve k Božji skupnosti. Za mnoge kristjane je to tudi razlog, zakaj je smrt premagana: v vstajenju Jezusa je odprt način vstopa v nebesa.

Sodobne interpretacije in kritike

V moderni teologiji, raziskavah Svetega pisma in medverskem dialogu obstajajo različne interpretacije: nekatere poudarjajo literarno-intelektualno branje zgodbe kot mitološko ali simbolno pripoved o človekovi odločitvi in posledicah, druge zgodbi dodelijo razvojno-etični pomen. Kritike nekaterih tradicij opozarjajo na morebitno nepravičnost ideje o prenosu krivde na vse potomce; zato številne sodobne razlage izvirnega greha premikajo fokus z dedne krivde na univerzalno človeško težnjo k sebičnosti in potrebo po usmiljenju.

Zaključek

Padec človeka ostaja osrednja pripoved v judovsko-krščanskem izročilu, ker postavlja vprašanja o svobodni volji, odgovornosti, naravi zla in poti do sprave. Za mnoge vernike je pomen zgodbe predvsem v razumevanju, zakaj človeštvo potrebuje odrešenje in zakaj je Jezusovo življenje, smrt in vstajenje v središču krščanske vere — kot edina zakonska in duhovna pot do vrnitve v polno skupnost z Bogom.