Mormonizem: Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni — pregled

Joseph Smith mlajši je dejal, da so ga obiskali Bog Oče, Jezus Kristus in številni angeli. Prvi obisk se imenuje prvo videnje. Zgodilo se je, ko je bil Joseph star 14 let. Odločil se je, da bo molil o tem, kateri religiji naj se pridruži. Povedal je, da je odšel v gozd daleč od hiše svoje družine v New Yorku, molil, čutil, da se zlobne sile borijo proti njemu, in bil rešen, ko se je nad njim pojavila svetla luč. Rekel je, da je v njej videl Boga Očeta in Jezusa Kristusa. Rekli so mu, naj se ne pridruži nobeni cerkvi, ker nobena od cerkva nima vse resnice. Povedali so mu tudi, da imajo zanj delo, ki ga mora opraviti.

Del Jožefovega dela je bilo prevajanje Mormonove knjige. Joseph je povedal, da ga je obiskal angel po imenu Moroni in mu pokazal, kje je zakopana zelo stara knjiga. Ta knjiga je bila napisana na zlatih ploščah (včasih imenovanih zlate plošče). Zakopana je bila v kamniti skrinji na hribu v bližini Josephovega doma v New Yorku. Moroni je Jožefa obiskoval enkrat na leto štiri leta, dokler mu ni rekel, naj vzame zlate plošče. Ker je bila knjiga napisana v zelo starem jeziku, jo je Jožef prevedel v angleščino. To mu je uspelo z Božjo pomočjo in s pomočjo orodij, imenovanih "urim" in "thumim". Knjiga je bila leta 1830 objavljena kot Knjiga Mormonova. Pripoveduje zgodbo o dveh glavnih skupinah ljudi, ki sta pred več sto leti živeli v Severni in Južni Ameriki (Nefiti in Lamaniti), ter zgodbo o skupini ljudi, ki so pred tisočletji prišli v Ameriko, ko so zapustili babilonski stolp (Jarediti). Prav tako uči veliko stvari o Jezusu. Za člane Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je Mormonova knjiga posebna Božja knjiga, primerljiva s Sveto pismo. Mormoni verjamejo, da se z branjem Mormonove knjige in Svetega pisma ljudje lahko naučijo, kako se približati Bogu in kako najti srečo v življenju. Ta knjiga je tudi razlog, da se člani Cerkve včasih imenujejo "mormoni".

Danes je središče Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni v Utahu, vendar po vsem svetu živi več kot 16 milijonov mormonov. Vodja cerkve se imenuje predsednik, privrženci pa mu pravijo prerok. Verjamejo, da preroka vodi Bog, tako kot je vodil Josepha Smitha in preroke v Svetem pismu. Člani cerkve verjamejo, da je za družine pomembno, da veliko časa preživijo skupaj, in da bodo po smrti lahko večno živeli skupaj. Aktivni člani ne pijejo alkohola, kave ali čaja ter ne kadijo tobaka. Enkrat tedensko se v nedeljo zberejo v cerkvi, kjer imajo zakrament in poslušajo kratke pogovore ali pridige. Imajo tudi nedeljsko šolo, kjer se lahko naučijo več. Cerkev ima dejavnosti tudi med tednom. Mormoni imajo tudi zgradbe, ki se imenujejo templji. To so najsvetejše zgradbe v njihovi religiji. Ko je tempelj prvič zgrajen in po obnovi, je širša javnost povabljena na ogled notranjosti. Po posvetitvi templja pa lahko vanj vstopijo le člani Cerkve, ki so opravili razgovor o dostojanstvu s škofom ali predsednikom kolka.

Danes v mormonizmu obstajajo tri glavne smeri, čeprav je ena daleč največja. Predstavljajo jih Cerkev Jezusa Kristusasvetih iz poslednjih dni, Kristusova skupnost in Kristusova cerkev z Elijevim sporočilom. Ko ljudje govorijo o mormonih, imajo navadno v mislih privržence Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ki je največje mormonsko gibanje. To gibanje tudi pravi, da je izraz mormon vzdevek, ki so ga člani dobili na začetku zgodovine Cerkve, in bi se raje imenovali sveti iz poslednjih dni ali "LDS".

Nekateri ljudje, ki se imenujejo mormoni, niso del Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Ti ljudje pripadajo drugim mormonskim cerkvam. Nekatera njihova prepričanja so drugačna.

Ko je Brigham Young po smrti Josepha Smitha postal drugi predsednik Cerkve, nekateri ljudje niso menili, da je upravičeni predsednik. Ko je Brigham Young večino mormonov odpeljal v Utah, so ti ljudje ostali v Illinoisu. Menili so, da bi moral biti naslednji predsednik sin Josepha Smitha. Danes se ta cerkev imenuje Kristusova skupnost. To je druga največja cerkev, ki se imenuje mormoni. V njihovi cerkvi je več kot 250 000 ljudi. Drugi mormoni poučujejo zelo različne nauke, ki jih Kristusova skupnost ne poučuje.

Pozneje je prišlo do drugih razkolov v Cerkvi. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (LDS) uči, da se sme moški poročiti le z eno žensko. To se imenuje monogamija. Na začetku Cerkve je bilo to drugače. Moški je bil lahko poročen z več kot eno žensko hkrati (imenovano poligamija). Ko je Cerkev leta 1890 spremenila svoje stališče, so nekateri ljudje zapustili uradno Cerkev in nadaljevali s poligamijo. Te skupine so v primerjavi z LDS zelo majhne. Skupine, ki niso želele opustiti poligamije, se včasih še vedno imenujejo mormoni, čeprav je v uradni Cerkvi poligamija od leta 1890 prepovedana. Večina teh manjših skupin se drži stran od drugih ljudi, saj je poligamija v ZDA nezakonita. LDS ljudem naroča, naj v pogovoru o teh skupinah ne uporabljajo besede mormon ali slik cerkvenih voditeljev in templjev, saj se tako zdi, da so še vedno povezane z LDS, čeprav niso.

V mormonizmu je veliko praks, ki so zelo podobne tistim v krščanskih gibanjih. Obstajajo pa tudi prakse, v katerih se mormonsko gibanje opazno razlikuje od drugih krščanskih gibanj, kot so katoliška, pravoslavna ali protestantska verstva. Ljudje, ki krščanstvo opredeljujejo kot pripadnost eni od teh veroizpovedi, običajno pravijo, da mormonizem ni krščansko gibanje.

V angleščini Cerkev LDS sprejema verzijo Svetega pisma kralja Jakoba kot del svojega uradnega svetega pisma.

Na začetku je mormonsko gibanje trdilo, da obnavlja krščansko vero in da so bila prepričanja drugih gibanj v tistem času napačna. V tridesetih letih 19. stoletja je gibanje hitro pridobilo člane, ki so prišli iz krščanskih gibanj. Številni kristjani so nekatere prakse in prepričanja, ki jih je mormonsko gibanje v tistem času imelo, videli kot politično in kulturno subverzivne. Med najbolj spornimi so bili zamisel, da je suženjstvo napačno, da imajo moški lahko več kot eno ženo, in želja cerkve, da bi vodila vlado z zakoni, ki bi temeljili na mormonizmu. Nekaterih od teh prepričanj danes večina mormonskih gibanj ne zastopa več. Takšna nesoglasja so privedla do nasilnih sporov med mormoni in večinskimi krščanskimi skupinami. Čeprav nasilja v resnici ni več, so edinstveni doktrinarni pogledi gibanja še vedno predmet kritik.

Mormoni verjamejo v Jezusa Kristusa kot dobesednega prvorojenega Božjega Sina in Mesijo, v njegovo križanje kot zaključek daritve za greh in vstajenje. Vendar pa sveti iz poslednjih dni (LDS) zavračajo ekumenske veroizpovedi in opredelitev Trojice, ki jih učijo Rimskokatoliška cerkev, Vzhodna pravoslavna cerkev, Anglikanska skupnost in trinitarični protestantizem. Po njihovem mnenju je Nova zaveza prerokovala, da se bodo ljudje odvrnili od krščanskih naukov in da bo prišlo do ponovne vzpostavitve razmer pred drugim Kristusovim prihodom.

Nekatere pomembne razlike v primerjavi z večinskim krščanstvom so: Prepričanje, da je Jezus začel svojo spravo za grehe na vrtu Getsemani in je prevzel grehe vseh, mormonov ali ne. Krvavel je iz vseh por in molil svojega očeta v nebesih: "Oče, če hočeš, odnesi ta kelih od mene; pa naj se zgodi ne moja, ampak tvoja volja." Po njihovem mnenju so nebesa razdeljena na tri stopnje slave in pekel (pogosto imenovan zunanja tema). Poleg tega mormoni ne verjamejo v stvarjenje ex nihilo, verjamejo, da je materija večna in da Bog organizira obstoječo materijo.

Velik del mormonskega verskega sistema je geografsko usmerjen na severnoameriško in južnoameriško celino. Mormoni verjamejo, da so ljudje iz Mormonove knjige živeli na zahodni polobli, da se je Kristus po svoji smrti in vstajenju pojavil na zahodni polobli, da je pravo vero v zvezni državi New York obnovil Joseph Smith ter da sta bila in bosta rajski vrt in kraj Kristusovega drugega prihoda v državi Missouri. Molly Worthen domneva, da je zaradi tega in drugih razlogov, vključno s prepričanjem mnogih mormonov o ameriški izjemnosti, Lev Tolstoj mormonizem morda opisal kot "kvintesenco 'ameriške religije'".