Poljščina (język polski, polszczyzna) je uradni jezik na Poljskem. Je najpogostejši zahodnoslovanski jezik in drugi slovanski jezik za ruščino.

Poljščina je bila pomemben jezik v Srednji in Vzhodni Evropi. Na Poljskem poljščino kot prvi jezik govori več kot 38,5 milijona ljudi. Kot drugi jezik jo govorijo tudi v zahodnih delih Belorusije, Litve in Ukrajine. Zaradi izseljevanja iz Poljske v različnih obdobjih je na milijone govorcev poljskega jezika v Avstraliji, Braziliji, Kanadi, Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in drugod. Na svetu je več kot 50 milijonov govorcev poljskega jezika.

Zgodovina

Poljščina izhaja iz zahodnoslovanske veje slovanščine, natančneje iz skupine lehiških jezikov. Zgodovinsko jo delimo na:

  • staro poljščino (približno 10.–16. stoletje),
  • srednjo poljščino (16.–18. stoletje) — obdobje velikega razvoja knjižnega jezika, predvsem v času renesanse in baroka,
  • moderni poljščini (od 19. stoletja naprej) — ko so se oblikovale sodobne jezikovne norme, slovnica in pravopis.

    • V obdobju delitev Poljske (konca 18. do začetka 20. stoletja) je bila poljščina politično potisnjena na stran v nekaterih regijah, vendar je ostala močan simbol narodne identitete. V 19. in 20. stoletju je bogata književnost in javna raba jezika prispevala k ohranitvi in standardizaciji poljščine.

    Geografska razširjenost in status

    • Poljščina je uradni jezik Republike Poljske in eden izmed uradnih jezikov Evropske unije.
    • Poleg Poljske jo govore manjše skupnosti v sosednjih državah (Belorusija, Litva, Ukrajina) ter velike diasporne skupnosti v Ameriki, Kanadi, Veliki Britaniji, Avstraliji in Braziliji.
    • V nekaterih državah obstajajo pravne zaščite za manjšinske govorce poljskega jezika (šole, cerkvene skupnosti, mediji).

    Dialekti in sorodni jeziki

    Poljščina ima več glavnih narečnih skupin: velika poljska (wielkopolskie), mala poljska (małopolskie), mazovščina (mazowieckie) ter značilnosti v Sleziji (śląskie). Kaszubski je vezan na lehiško vejo, pogosto se obravnava kot ločen jezik, z lastnimi značilnostmi in knjižnim standardom. Nekatera slezijska narečja imajo dovolj posebnosti, da jih nekateri lingvisti obravnavajo kot samostojen jezik.

    Značilnosti jezika

    • Pisava: poljščina uporablja latinico z dodatnimi znaki (diakritiki): ą, ć, ę, ł, ń, ó, ś, ź in ż.
    • Fonologija: značilne so nosnice (ą, ę), močne konsonantne gruče in palatalizacija soglasnikov. Poljščina ima tudi fonološki kontrast med ś/si/š in ź/zi/ž ipd.
    • Stres: v standardni poljščini je naglas večinoma na predzadnji (penultimni) zlog.
    • Skladenjska in slovnična struktura: poljščina je sintetičen jezik z deklinacijo samostalnikov in pridevnikov (sedem sklonov) ter tremi slovničnimi spolih (moški, ženski, srednji). Glagoli izražajo vid (aspekt), čas, način in osebo.
    • Besedotvorje: bogato je raba pripon in predpon, sistem diminutivov je zelo produktiven, kar v poljščini ustvarja veliko izraznost in nianse v vsakdanji rabi.
    • Razumevanje z drugimi jeziki: ima določeno stopnjo medsebojne razumljivosti s češčino in slovaščino; z vzhodnoslovanskimi jeziki (ukrajinščina, beloruščina) je sorodnost, a razumevanje je manjše brez učenja.

    Pravopis in standardizacija

    Pravopis poljščine ureja standardizacija, za jezikovno politiko in svetovanje pa skrbijo institucije kot so Poljska akademija znanosti in Rada Języka Polskiego (Svet za poljski jezik). Obstajajo obsežni slovarji in priročniki, ki določajo ortografijo, fleksijo in rabo v uradnih dokumentih, medijih in izobraževanju.

    Besedišče in vplivi

    Poljščina je skozi stoletja prevzela besede iz latinščine, nemščine, francoščine, italijanščine, turščine in v zadnjih desetletjih tudi iz angleščine (predvsem tehnologija, kultura). Hkrati je poljščina ohranila veliko arhaičnih slovanskih značilnosti in razvila tipične lokalne izraze ter idiome.

    Književnost in kultura

    Poljščina ima bogato literarno tradicijo. Med najbolj znanimi avtorji so Adam Mickiewicz, Juliusz Słowacki, Henryk Sienkiewicz (Nobel 1905), Czesław Miłosz (Nobel 1980), Wisława Szymborska (Nobel 1996), Olga Tokarczuk (Nobel 2018) in sodobni avtorji kot Stanisław Lem. Poljska književnost in kultura sta prispevali pomembne dosežke v evropski in svetovni literarni zapuščini.

    Uporaba v vsakdanjem življenju

    • V šolah na Poljskem je poljščina predmet in medij poučevanja; v diaspori delujejo poljske šole in kulturna društva.
    • Poljski mediji — tisk, radio in televizija — vzdržujejo standard jezika in ponujajo obsežen kulturni in informativni prostor v poljščini.
    • Kot jezik EU se poljščina uporablja v institucijah Evropske unije in pri mednarodnih stikih Poljske.

    Kratek prakticen primer

    Osnovni pozdravi v poljščini:

    • Dzień dobry — Dober dan
    • Cześć — Živjo / Bok (neformalno)
    • Do widzenia — Nasvidenje
    • Dziękuję — Hvala

    Poljščina ostaja živa, dinamična in kulturno pomembna beseda v srednjeevropskem prostoru in širše — z bogato zgodovino, izrazitim fonološkim značajem in pomembno vlogo v književnosti, izobraževanju ter javnem življenju.