Le Spectre de la rose (Duh vrtnice): balet, zgodovina in Nijinsky

Leta 1911 je producent Ballet Russes Sergej Diagilev upal, da bo predstavil balet Nižinskega L'Après-midi d'un faune (angleško Afternoon of a Faun). Ta pa ni bil pripravljen za oder, zato je potreboval drug balet, ki bi ga nadomestil. Ta balet je bil zamisel pisatelja Jean-Louisa Vaudoyerja. Leta 1910 je idejo za balet poslal scenografu in kostumografu Ballets Russes Léonu Bakstu. Njegova zamisel je temeljila na verzih Le Spectre de la rose Théophila Gautierja in Afforderung zum Tanz, skladbi za klavir Carla Marie von Webra. Diagilevu je bila Vaudoyerjeva zamisel všeč. Menil je, da bi zlahka nadomestila Faune. Vaudoyerjevo zamisel je takoj začel razvijati. Diagilevu je bila zamisel o baletu, ki bi temeljil na Gautierjevem Spektru, všeč, ker bi ga lahko povezali s stoletnico Gautierjevega rojstva.

Carl Maria von Weber je leta 1819 napisal skladbo za klavir z naslovom Afforderung zum Tanz. Za to delo je napisal tudi program o mladeniču in ženski, ki se na plesu srečata, zaplešeta in razideta. Tiha glasba na začetku Afforderung se prevesi v nekaj lepih (in razgibanih) melodij valčka, preden se delo konča z uvodno glasbo. Hector Berlioz je skladbo Afforderung orkestriral leta 1841. Ta različica glasbe je bila uporabljena za kratek balet v Webrovi operi Der Freischütz v pariški Operi. Berliozova različica je bila uporabljena za balet Le Spectre de la rose.

Michel Fokine je ples dokončal v treh ali štirih vajah. Pozneje je zapisal, da je bil balet skoraj improvizacija. Grace Robert je v knjigi The Borzoi Book of Ballets zapisala, da je Spectre pas de deux, vendar ne tisti pas de deux, ki se ozira nazaj k zapleteni tehniki in virtuoznosti 19. stoletja. Namesto tega je v prihodnost usmerjen, sodoben ples z neprekinjenim gibanjem in izraznostjo.

Fokine je pri oblikovanju plesov za Nižinskega opustil port de bras (položaj rok) klasičnega baleta. Namesto tega je uporabil ukrivljene gibe rok in prstov, ki spominjajo na čopke. Nižinski je v tem baletu postal androgini lik, ki v nogah kaže moško moč, v rokah pa žensko nežnost. Nekatere njegove geste, kot piše Ostwalt v knjigi Nijinsky: A Leap into Madness, "dajale liku žensko avro (nevidno silo)".

Svileni elastični kostum Nižinskega je oblikoval Léon Bakst. Kostum je bil prekrit s svilenimi cvetnimi lističi vrtnic. Nižinski je bil v kostum všit za vsako predstavo. Po vsaki predstavi je garderoberka z likalnikom za kodre popravljala cvetne lističe. Ličenje Nižinskega je bilo pomemben del kostumografije. Romula de Pulszky, ki je bila pozneje njegova žena, je zapisala, da je bil videti kot "nebesna (nebeška) žuželka, njegove obrvi so nakazovale kakšnega čudovitega hrošča". Ostwald piše, da je bil Nižinskega kostum podoben balerini. Včasih so se cvetni lističi sprostili in padli na oder. Nijinskega služabnik Vasilij je pobiral cvetne lističe in jih prodajal kot spominke. Govorilo se je, da je z dobičkom od prodaje cvetnih listov zgradil veliko hišo z imenom Le Château du Spectre de la Rose.

Balet je zaslovel po skoku Nižinskega skozi eno od dveh velikih oken na zadnji strani odra. Vendar je bila višina skoka iluzija. Nižinski je naredil pet korakov s sredine odra in na šestem koraku skočil skozi okno. Pod oknom je bila zelo nizka letvica, zato se je zdelo, da je skok višji, kot je v resnici bil. Za kulisami so štirje moški ujeli Nižinskega v zraku in ga obložili s toplimi brisačami. Nihče ni videl, da bi Nižinski pristal. Zdelo se je, da bo letel naprej za vse večne čase. K iluziji je pripomogel dirigent v orkestrski jami, ki je držal predzadnji akord. S tem je skok dobil občutek velike dolžine in višine.

V dekliški spalnici se dvigne zavesa. Mlado dekle pride v sobo, oblečeno v belo pokrivalo in plesno obleko. Vrnila se je s svojega prvega plesa. V rokah drži vrtnico kot spomin na večer. Usede se na stol in zaspi. Roža ji pade iz prstov na tla. Na oknu je videti Duh vrtnice. Stopi na tla in se približa mlademu dekletu. Ta še vedno spi, vendar vstane in pleše z njim. Odpelje jo nazaj na stol, jo poljubi in skoči skozi okno v noč. Mlado dekle se prebudi in vstane. Dvigne rožo, ki jo je spustila, in jo poljubi. Zavesa se spusti.

Spektakel je bil prvič predstavljen 19. aprila 1911 v Djagilevovem Ballets Russes v Théâtre de Monte Carlo v Monte Carlu. Tamara Karsavina je plesala Mlado dekle, Nižinski pa Rožo. Grace Robert piše, da je bil Spektakel "takojšen uspeh". Djagilev je bil presenečen; zdelo se mu je, da je Spektra malenkost, ki ni vredna pozornosti, vendar je mali balet postal ena najbolj priljubljenih predstav Ballets Russes.

Številni plesalci so se poskušali kosati z Nižinskim v vlogi Rože, vendar jim ni uspelo. Navsezadnje je bil balet zasnovan za posebne sposobnosti Nižinskega. Mlado dekle so poimenovali "pozabljena ženska baleta" in sčasoma je vloga postala rutina. Do sredine 20. stoletja je Spektakel postal le še kaskaderski balet: ljudje so plačevali le za ogled skoka skozi okno.

Spectre je bil eden prvih baletov, ki jih je Rudolf Nurejev po odhodu iz Rusije plesal na Zahodu. To je bilo leta 1961 za nemško televizijo. Rožo je prvič zaplesal na odru (24-krat) v New Yorku za program Diagileva baleta Joffrey leta 1979. Spektra je bil zadnji balet, ki sta ga Nurejev in Margot Fonteyn plesala skupaj. To je bilo junija 1979, ko je bila balerina stara 60 let. Rožo je plesal v Parizu v letih 1981 in 1982, nazadnje pa je to vlogo zaplesal avgusta 1987 v londonskem Koloseju z baletom Nancy.

Balet so v Avstraliji prvič videli leta 1936, ko je bil del programa Ruskega baleta v Monte Carlu. Leta 1962 je Margot Fonteyn plesala Mlado dekle v okviru svoje turneje po Avstraliji. Leta 2006 je avstralski balet balet predstavil kot enega od treh baletov, ki prikazujejo Fokinejevo delo.