Avtoriteta: definicija, legitimnost, prisila in družbeni pomen
Raziskava avtoritete: definicija, legitimnost, vloge prisile in njen družbeni pomen — razumevanje moči, poslušnosti in vpliva v sodobni družbi.
Avtoriteta je sposobnost osebe ali organizacije, da usmerja vedenje in način življenja posameznika ali skupine. Kot temeljni element družbene ureditve omogoča koordinacijo, sodelovanje in delovanje kompleksnih organizacij; sprejemanje vzorcev vedenja pod vplivom avtoritete imenujemo poslušnost. Pojem avtoritete zajema različne oblike vodenja in odnose med tistimi, ki ukazujejo, ter tistimi, ki sledijo.
Avtoriteta ni vedno zgolj človeška: pogosto se govori tudi o božanski ali verski avtoriteti, kadar skupnosti priznavajo oblast na podlagi verskih prepričanj ali svetih tradicij.
Vir avtoritete in moč
Avtoriteto ustvarja določena družbena moč, ki je lahko materialna (npr. grožnja škode, prisila) ali simbolna (npr. vera v zmožnosti in legimiteto neke osebe). Ta moč je pogojena z možnostjo sankcioniranja: ukrepom, ki škoduje osebi ali skupini, če se ne podredijo avtoriteti. Sankcije so lahko formalne (pravno določene) ali neformalne (družbeni pritisk, izključitev).
Prisila in legitimnost
Avtoriteta lahko temelji na neposredni moči, torej na prisili (na primer grožnja z zaporom), ali na legitimnosti, ki jo subjekt podeli avtoriteti (na primer priznanje aristokratske ali voljene oblasti). Pogosto gre za kombinacijo obeh: formalne institucije ter notranjega prepričanja o upravičenosti oblasti. V sociologiji se pogosto izpostavljajo tri tipične vrste legitimnosti: tradicionalna, karizmatična in racionalno-legalna.
Institucionalizacija avtoritete
Le redke oblike avtoritete temeljijo zgolj na fizični moči; večina je del organizacijskih sistemov, ki avtoriteto institucionalizirajo (zakoni, hierarhije, norme). Sposobnost avtoritete za izvajanje ukrepov in vpliv je torej odvisna od obstoja teh struktur in njihovega delovanja.
Na primer: avtoriteta državnega voditelja je učinkovita le, če delujejo institucije, kot je policija, ki lahko kaznuje posameznike, ki ne upoštevajo pravil. Policisti so podrejeni vodji in njegovim pravilom, vendar tudi sami delujejo v okviru policijske hierarhije in zakonodaje. Če bi vsi državljani zavrnili priznanje avtoritete vodje in njegovih pravil, bi se avtoriteta razgradila; vendar že zgolj delna uveljavljenost institucij omogoča, da se avtoriteta začne izvajati v praksi.
Oblike in primeri avtoritete
Avtoriteta se pojavlja v različnih življenjskih okoljih in oblikah:
- družinska (starševska) avtoriteta, ki usmerja vzgojo in vedenje otrok;
- politična in državna avtoriteta, vezana na zakonodajo in izvršilne institucije;
- verska ali moralna avtoriteta, ki izvira iz verskih voditeljev ali sistemov vrednot;
- strokovna ali ekspertna avtoriteta, kjer ljudje sledijo tistim z znanjem (npr. zdravnikom, znanstvenikom);
- avtoriteta v delovnih organizacijah, ki temelji na formalni hierarhiji in opisu delovnih mest.
Razlika med močjo, vplivom in avtoriteto
Avtoriteta se razlikuje od splošne moči ali vpliva: moč lahko temelji izključno na prisili; avtoriteta pa vključuje tudi sprejetje in prepričanje o upravičenosti. Zato je avtoriteta pogosto stabilnejša in učinkovitejša kot surova sila, saj spodbuja prostovoljno sodelovanje.
Meje, zlorabe in odpornost
Avtoriteta je ranljiva: izgubi legitimnost, če se sistem ne obnavlja, če zlorabe postanejo očitne ali če se normativne podlage sesujejo. Zlorabe avtoritete vodijo v odpor, civilno nepokorščino ali proteste. Zato so v demokratičnih sistemih pomembni mehanizmi odgovornosti, preglednosti in pravnih varovalk.
Družbeni pomen
Avtoriteta omogoča delovanje kompleksnih družb in institucij — organizira delo, vzdržuje red, posreduje znanje in legitimira odločitve. Hkrati pa njena prisotnost zahteva kritično spremljanje, da se preprečijo zlorabe in ohrani ravnovesje med avtoriteto in svoboščinami posameznikov.
Na kratko: avtoriteta je kombinacija moči, institucij in socialne legitimnosti, ki omogoča usmerjanje vedenja v družbi; njena učinkovitost je odvisna od podpore, strukture in načinov nadzora ali prisile, ki so na voljo.
Poslušnost
Kot rečeno, je poslušnost znak, ki pomeni, da se avtoriteta uveljavlja. Medtem ko je poslušnost zakon, so neposlušnost, nepokorščina in zločin kršitev in upor proti avtoriteti.
Teoretično kršitev pooblastila za seboj potegne sankcijo ali kazen, ki jo izreče lastnik pooblastila. Resnost sankcije in grožnja, ki jo predstavlja, temeljita na konkretnih družbenih razmerah, ravnovesju moči, lokalnih normah itd.
Stanley Milgram je bil psiholog, ki ga je zanimala poslušnost. Zasnoval je poskus, s katerim je meril, kako pripravljeni so ljudje storiti, kar jim je ukazala avtoriteta. V poskusu so sodelovali trije udeleženci. Oseba, ki je vodila poskus, je enemu udeležencu, prostovoljcu, rekla, naj se pretvarja, da je učitelj. Drugi udeleženec je bil igralec, vendar prostovoljec tega ni vedel. Igralčeva vloga je bila, da je bil učiteljev učenec. Igralec in prostovoljec sta bila ločena s steno. Oseba, ki je vodila eksperiment, je prostovoljcu rekla, naj preveri sposobnost "učenca", da si zapomni pare besed. Ko si je učiteljev "učenec" napačno zapomnil par besed, je oseba, ki je izvajala eksperiment, učitelju dejala, naj učencu da električni šok iz generatorja elektrošokov. Elektrošoki niso bili resnični, vendar prostovoljec tega ni vedel. Vsakič, ko je učenec napačno odgovoril na vprašanje, se je napetost elektrošoka povečala za 15 voltov. V prvem sklopu Milgramovih poskusov je 65 % prostovoljcev dalo najvišji šok. Ta je znašal 450 voltov. Milgram je imel dve teoriji, zakaj je dobil takšne rezultate.
- Prva je teorija konformizma. Milgram je to teorijo zasnoval na poskusih s konformizmom Solomona Ascha.
- Druga je teorija agentičnega stanja. V skladu s teorijo agentičnega stanja so udeleženci, ki so ubogali ukaze eksperimentatorja, to storili, ker se niso imeli za odgovorne za svoja dejanja.
Kritika
Mnogi ljudje kritizirajo ljudi, ki imajo oblast, nekateri pa celo obstoj oblasti. Anarhizem je filozofija, ki nasprotuje vsem oblikam oblasti.
Sorodne strani
- Avtoritarnost
- Hierarhija
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je avtoriteta?
O: Avtoriteta je sposobnost osebe ali organizacije, da vodi določen način življenja za drugo osebo ali skupino.
V: Kako se ustvari avtoriteta?
O: Avtoriteto ustvari določena družbena moč, ki je lahko materialna (na primer grožnja, da bo nekomu škodovala) ali fiktivna (na primer vera v moč določene osebe).
V: Kateri sta dve vrsti avtoritete?
O: Dve vrsti avtoritete sta neposredna in legitimacijska. Neposredna avtoriteta obstaja prek dejanske moči (na primer grožnja z zaporom), medtem ko legitimacija vključuje priznanje aristokratske avtoritete.
V: Kako obstoj organizacijskega sistema vpliva na sposobnost delovanja z avtoriteto?
O: Sposobnost delovanja z avtoriteto je odvisna od njenega obstoja v organizacijskem sistemu. Če se na primer vsi državljani odločijo zanikati vodjo in njegova pravila, bo avtoriteta izgubljena. Če pa obstaja nekakšna policija, ki kaznuje posameznike, ki ga ne ubogajo, potem njegova avtoriteta ostaja napol obstoječa in omogoča, da je polna.
V: Ali je v zvezi s tem konceptom omenjena božanska avtoriteta?
O: Da, božanska avtoriteta je pogosto omenjena v zvezi s tem konceptom.
V: Kaj se zgodi, če nekdo ne upošteva pravil, ki jih je določila avtoritativna oseba?
O: Kadar nekdo ne spoštuje pravil, ki jih določi avtoritativna oseba, ga lahko doletijo sankcije, na primer poškodovanje ali grožnje, da bi ohranil svojo družbeno moč.
V: Kakšno vlogo ima fizična moč v večini primerov, ki vključujejo avtoritete? O: Fizična moč ima v večini primerov, ki vključujejo avtoritete, le majhno vlogo; namesto tega običajno temeljijo na organizacijskem sistemu in z njim povezanih pooblastilih.
Iskati