Sergej Prokofjev: biografija, dela in vpliv ruskega skladatelja
Sergej Prokofjev: poglobljena biografija, razčlenjena dela in njegov vpliv na 20. stoletje – od Petra in volka do simfonij, koncertov in baletov.
Sergej Sergejevič Prokofjev (ukrajinsko: Сергій Сергійович Прокоф'єв) (rojen 23. aprila 1891 v Soncovki, Ukrajina; umrl 5. marca 1953 v Moskvi) je bil ruski skladatelj in pianist, ki je izviral iz Ukrajine. V času njegovega življenja je bila Ukrajina del Rusije. Skupaj z Dmitrijem Šostakovičem je eden največjih ruskih skladateljev 20. stoletja. Otroci po vsem svetu radi poslušajo njegovo glasbeno zgodbo Peter in volk ter glasbo za poročnika Kija, napisal pa je še veliko drugih velikih del, med drugim simfonije, koncerte, klavirske sonate, balete in opere.
Biografija
Prokofjev se je rodil v družini, ki je spodbujala glasbeno nadarjenost. Že kot otrok je kazal izjemen glasbeni talent in kmalu začel študirati na konservatoriju v Sankt Peterburgu, kjer je med drugim spoznal tudi sodobne glasbene smeri ter razvijal lastno, prepoznavno zvočno govorico. Po revoluciji je leta 1918 zapustil Rusijo in dolgo časa živel v zahodni Evropi in Združenih državah, kjer je nastopal kot pianist in predstavljal svoja dela.
Leta 1936 se je Prokofjev vrnil v Sovjetsko zvezo in tu ustvarjal do konca življenja. Njegov položaj v sovjetskem kulturnem življenju je bil včasih ugoden, včasih pa napet — skladatelj je bil podvržen kritikam in omejitvam, še posebej v času strožjih kulturnih politik (npr. Zhdanovova kampanja konec 1940-ih). Prokofjev je umrl 5. marca 1953 — isti dan, ko je umrl tudi Josif Stalin — kar je dodatno zaznamovalo tisti zgodovinski trenutek.
Glavna dela
Prokofjev je bil izredno plodovit avtor in je delal v številnih glasbenih zvrsteh. Med njegovimi najbolj znanimi deli so:
- Peter in volk (1936) – glasbena pravljica za otroke, ki je postala ena najbolj priljubljenih uvodov v orkestrsko glasbo za mlade poslušalce.
- Poročnik Kij (muzika za film, 1934) – iz nje je nastala znamenita orkestrska suita, ki vsebuje prepoznavne melodije.
- Baleti – med najbolj znanimi sta Romeo in Julija in Pepelka (Cinderella), ki kažeta Prokofjevo sposobnost za močne melodije in dramsko ritemiko.
- Opero Ljubezen do treh pomaranč (1921) — satirična, duhovita opera, ki je hitro postala del repertoarja.
- Simfonije — med njimi izstopa Klasična simfonija (Simfonija št. 1, 1917) in Simfonija št. 5 (1944), ki je pogosto razumljena kot grandiozno delo iz vojne dobe.
- Koncerti — predvsem klavirski koncerto št. 3 in 2 so stalnice koncertnih odrov; prav tako je napisal več koncertov za druge inštrumente.
- Klavirske sonate — Prokofjev je napisal številne sonate za klavir, med njimi so posebej cenjene sonate iz obdobja druge svetovne vojne (npr. Sonata št. 7), ki združujejo virtuoznost in intenzivno čustveno izraznost.
Glasbeni slog
Prokofjev je združeval več slogovnih elementov: modernistično harmoniko, ostre ritmične poteze, izbruhe lirike in pogosto ironijo. Pogosto ga označujejo za neoklasicista, kadar se zanaša na jasne forme in prozoren orkestrski zapis, a hkrati njegovo glasbo zaznamujejo premišljene disonance, nenavadne melodije in energičen ritem. Značilna je tudi njegova sposobnost prehajanja med dramatičnimi in posmehljivimi ali igrivimi momenti.
Vpliv in dediščina
Prokofjev je močno vplival na razvoj ruske in svetovne glasbe 20. stoletja. Njegove melodije in orkestracija so postale del repertoarja koncertnih hiš in baletnih dvoran po vsem svetu. Poleg tega so njegova dela pogosta pri izobraževanju pianistov in orkestrov — mnoge njegove klavirske skladbe so del tekmovalnih in izpitnih programov.
Kljub težavam s sovjetsko oblastjo je Prokofjev zapustil bogato zapuščino, ki vključuje tako velika orkestrska in scenska dela kot tudi bolj intimne klavirske in komorne skladbe. Njegova dela še naprej navdihujejo izvajalce, dirigentje, baletne ustvarjalce in poslušalce vseh generacij.
Priporočila za poslušanje
- Peter in volk — odličen uvod v Prokofjevo glasbo za začetnike in otroke.
- Simfonija št. 1 "Klasična" — primer njegovega zgodnjega neoklasicističnega sloga.
- Klavirske sonate (zlasti sonata št. 7) in klavirski koncerti — za spoznavanje njegove pianistične imaginacije in virtuoznosti.
- Baleti Romeo in Julija ter Pepelka — za razumevanje njegove sposobnosti združitve dramatike in plesne ritmike.
Prokofjevova glasba ostaja živa in vsestranska — poslušalcem ponuja tako polnost orkestrske barve kot tudi neposrednost in izzivalnost modernih harmonij ter ritmov. Njegovo mesto med največjimi skladatelji 20. stoletja je dobro utemeljeno z vplivom, raznolikostjo ustvarjanja in trajnostjo njegovih del.

Sergej Prokofjev v New Yorku leta 1918
Zgodnje življenje
Prokofjev se je rodil v izobraženi družini in njegova mati je že zelo zgodaj prepoznala sinovo glasbeno nadarjenost. Njegov oče je bil univerzitetno izobražen agronom, ki je vodil kmetijo svojega delodajalca v ukrajinski stepi. Njegova mati je po sinovem mnenju precej dobro igrala klavir. Mladi Sergej je začel skladati že zelo zgodaj. Do svojega enajstega leta je napisal dve operi in vrsto majhnih klavirskih skladb, ki jih je pozneje poimenoval "mali kužki". Kmalu je začel pisati glasbo z nenavadnimi časovnimi signaturami in nenavadnimi menjavami tonalitet.
Prokofjev se je začel formalno glasbeno izobraževati, ko se je kot mlad fant začel učiti pri Reinholdu Glièru. Leta 1904 je začel študirati na konservatoriju v Sankt Peterburgu. Bil je odličen študent, vendar se pogosto ni strinjal z načinom poučevanja profesorjev. Nudile so ga ure orkestracije pri Rimskem-Korsakovu in kontrapunkta pri Liadovu, čeprav bi se od teh velikanov lahko naučil še več. Njegova glavna prijatelja sta bila skladatelja Nikolaj Mjaskovski in Boris Asafjev. Pogosto jima je pokazal svoje najnovejše klavirske skladbe, ki so zvenele zelo sodobno. Številnim kritikom iz časopisov v Sankt Peterburgu njegova glasba ni bila všeč, medtem ko so drugi menili, da veliko obeta in da bo zagotovo postal "futurist".
Poletje leta 1909 je Prokofjev preživel doma, v majhni ruski kmečki vasici Soncovka v današnji Ukrajini, kjer je bil njegov oče upravitelj posestva. Deloval je na način, ki je bil zanj značilen vse življenje: do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja je skrbno vodil dnevnik, bil je odličen šahist in pisatelj ter nenehno spreminjal številna svoja prejšnja dela. Pogosto si je izposodil glasbo iz ene skladbe in jo vključil v drugo ali pa je nedokončana dela uporabil v novih skladbah.
Ko se je vrnil v Sankt Peterburg, se je učil klavir pri učiteljici na Sanktpeterburškem konservatoriju Ani Esipovi. Trudila se je, da bi ga disciplinirala pri igranju, čeprav njenega truda ni cenil. Učil se je tudi dirigiranja pri Nikolaju Čerepninu, ki ga je navdušil za poznoromantične skladatelje, kot sta Skrjabin in Debussy. Tudi sam je napisal nekaj glasbe v tem slogu, vendar je večina glasbe, ki jo je napisal v tem času, zvenela zelo ostro in disonantno, in čeprav je postal precej slaven, so jo mnogi sovražili. Ko je končal študij na konservatoriju, je s svojim prvim klavirskim koncertom prejel njegovo najvišjo nagrado (Rubinsteinovo nagrado), čeprav so se izpraševalci z njim težko strinjali in Rimski-Korsakov je dejal, da je Prokofjev "nadarjen, a nezrel".
Prokofjev je odpotoval v London, kjer je spoznal številne slavne ljudi, med drugim tudi Djagileva, ki je imel zelo izkušeno baletno skupino Ballets Russes. Skladatelj Igor Stravinski je pisal baletno glasbo za Diagilevove plesalce. Prokofjevu je bilo posebno všeč Stravinskega Pomladno obredje, ki je vplivalo na njegovo glasbo. Po romanu Brusilova je napisal opero Igralec, vendar pevci in orkester niso razumeli njegove glasbe in je niso hoteli izvajati. Eno prvih Prokofjevovih del, ki je postalo znano po vsem svetu, je bila njegova Prva simfonija, znana kot Klasična simfonija. Glasba je zvenela kot glasba skladateljev iz obdobja klasicizma, kot je bil Haydn. Ta simfonija je še danes zelo priljubljena.
Ustvaril je glasbo za film Peter in volk
Amerika in Evropa (1918-1936)
Leta 1917 je prišlo do ruske revolucije. V državi je vladal kaos, zato je Prokofjev odšel v Združene države Amerike. Po štirimesečnem potovanju prek transsibirske železnice, Tokia in San Francisca je prispel v New York. Prvi pravi uspeh mu je prinesel stik s Cyrusom McCormikom v Chicagu. Njegovo prvo večje naročilo je bila opera Ljubezen do treh pomaranč za čikaško lirsko opero. Opera je bila priljubljena v Chicagu, ne pa tudi v New Yorku, kjer si je resnično želel ustvariti ugled. Kmalu je odpotoval v Pariz, da bi se ponovno srečal z Diagalevom, ki ga je prej spoznal v Londonu. Njegov prvi balet zanj je bil Ala in Lolly, ki pa Diagalevu ni bil všeč in ga ni hotel uprizoriti. Ta balet je kasneje postal Prokofjeva Skitska suita. Njegov naslednji balet je bil uspešnejši, Zgodba o bafunu. Napisal je tudi Tretji klavirski koncert, ki je njegov najbolj priljubljen koncert za klavir. Štirinajst let je Prokofjev občasno živel v Parizu, vendar je pogosto odhajal na turneje, na katerih je izvajal svoja dela za klavir. Leta 1928 je bila prvič izvedena njegova Tretja simfonija, ki je v veliki meri temeljila na glasbi iz njegove opere Ognjeni angel, ki za časa njegovega življenja ni bila nikoli v celoti izvedena. Konec dvajsetih let 20. stoletja so ga povabili nazaj v Rusijo. Čeprav so ga številni Sovjeti skušali prepričati, naj ostane tam, se je odločil, da bo ostal na Zahodu, kjer je začel ustvarjati zelo uspešno kariero. To je bilo šele 1936 ko se je končno odločil, da se bo vrnil v Rusijo. Življenje v Sovjetski zvezi za vse vrste ustvarjalnih ljudi, kot so glasbeniki, pesniki, pisatelji in filmski ustvarjalci, ni bilo lahko. Od skladateljev so pričakovali, da bodo pisali glasbo, ki bo razveselila navadne ljudi in jim dala občutek ponosa na svojo državo in komunistično revolucijo. Glasba, ki tega ni dosegala, je bila označena za "dekadentno" ali "formalistično". Številni umetniki so bili kaznovani, ker so ustvarjali dela, ki niso izpolnjevala pričakovanj socialističnih politikov. Prokofjeva politika nikoli ni zanimala, zato je mislil, da ga bodo politiki pustili pri miru, da bo lahko pisal glasbo, ki mu je bila všeč.
ZSSR: (1936-1953)
Po vrnitvi v Rusijo se je Prokofjev naselil v Moskvi. Napisal je več del za otroke, med drugim Petra in volka. Prosili so ga, naj napiše glasbo za dva pomembna jubileja: 20. obletnico revolucije in stoletnico Puškinove smrti. Za to glasbo se je zelo potrudil. Večino tega, kar je napisal, naj bi režiral Mejerhold, vendar so ga aretirali, pozneje mučili in umorili, tako da do celotnega projekta ni prišlo. Nekaj glasbe, napisane za Puškinovo stoletnico, je pozneje uporabil v operi Vojna in mir, baletu Kamniti cvet in Simfoničnih valčkih. Napisal je tudi zelo obsežno delo z naslovom Kantata za dvajseto obletnico oktobrske revolucije, v katerem je uporabil besede Marxa, Lenina in Stalina za skupno 500 izvajalcev. Glasba je vključevala realistične učinke, kot so streli iz pištol, streljanje iz brzostrelk in sirene. Vendar so številni kritiki menili, da je glasba vulgarna, zato je bila izvedena šele leta 1966, dolgo po Prokofjevovi smrti. Sovjetske oblasti je poskušal zadovoljiti s pisanjem "varne" opere z naslovom Jaz sem sin delovnega ljudstva, vendar so jo politiki ustavili že na prvih avdicijah. Opero je nameraval uprizoriti Mejerhold, vendar se to spet ni zgodilo, ker so Mejerholda aretirali in usmrtili.
Druga svetovna vojna je bila za Prokofjeva čas sprememb iz več razlogov. Leta 1941 se je končal njegov zakon z Lino Llubero in njegova nova spremljevalka Mira Mendelsohn, pozneje žena, ga je spremljala skozi zadnja leta. Lina je bila tujka, poroke s tujci pa so bile v tistem času nezakonite (prepovedane). Leta 1948 so jo aretirali, obtožili vohunstva in poslali v delovno taborišče. Po drugi strani pa je Mira vse svoje življenje preživela v sovjetskem sistemu in se je veliko bolje zavedala, kako preživeti v politično obarvanem času. Leta 1945, kmalu po premieri pete simfonije, ga je zadela kap, kar je bil začetek obdobja slabega zdravja. Veliko časa je preživel zunaj Moskve, kjer je bilo nevarno. Prvi znaki, da bo njegovo zdravje slabo, so se pojavili v Alma-Ati leta 1943, ko je omedlel. Bil je deloholik, kar ga je skupaj s pritiski sovjetskega sistema prisililo, da se je umaknil iz aktivnega družabnega življenja v Moskvi. Prokofjev je do konca življenja živel z Miro. Lina je bila po Stalinovi smrti izpuščena iz delovnega taborišča. Pozneje je zapustila Sovjetsko zvezo in umrla leta 1989 v Londonu.
Med vojno je Prokofjev ustvaril veliko svoje najboljše glasbe. Napisal je svoji zadnji klavirski sonati, poleg tega pa je delal tudi na operah Poroka v samostanu po Šerikanu in Vojna in mir (po Tolstojevem romanu) ter pisal filmsko glasbo za Eisensteinova filma Aleksander Nevski in Ivan Grozni in komponiral svojo Peto simfonijo. Prva izvedba te simfonije 13. januarja 1945 je bila njegova zadnja javna izvedba. Preostanek življenja je preživel v hiši na podeželju zahodno od Moskve, čeprav je zadnje zime živel v Moskvi v bližini svojih zdravnikov. Tudi v teh zadnjih letih ni našel miru. Stalinova vladavina terorja je imela hude posledice za vse sovjetske umetnike. Leta 1948 je odbor komunistične partije nastopil proti več sovjetskim skladateljem, med katerimi je bil tudi Prokofjev. Rekli so, da je njegova glasba "formalistična" in "tuja" sovjetskemu ljudstvu. Njegove opere Vojna in mir niso smeli izvajati, ker ni bila dovolj lirična in patriotska. Dela, ki jih je napisal v zadnjih letih, so bila večinoma tista, ki so jih politiki uradno odobrili. Njegovo zadnje veliko delo iz tega obdobja je Simfonija-koncert za violončelo in orkester, v kateri je uporabil veliko glasbe iz neuspešne Sonate za violončelo in jo s pomočjo violončelista Mstislava Rostropoviča močno predelal.
Prokofjev je umrl 5. marca 1953 zaradi možganske krvavitve. Njegova smrt je bila v časopisih komajda omenjena, saj je na isti dan umrl diktator Josif Stalin.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Sergej Sergejevič Prokofjev?
O: Sergej Sergejevič Prokofjev je bil ruski skladatelj in pianist, rojen 23. aprila 1891 v Ukrajini.
V: Kakšni so bili odnosi Ukrajine z Rusijo v času Prokofjevovega življenja?
O: Ukrajina je bila v času življenja Prokofjeva del Rusije.
V: Ob kom velja Prokofjev za enega največjih ruskih skladateljev 20. stoletja?
O: Prokofjev velja za enega največjih ruskih skladateljev 20. stoletja poleg Dmitrija Šostakoviča.
V: Katera so najbolj znana Prokofjeva dela?
O: Med najbolj znanimi deli Prokofjeva so Peter in volk, Poročnik Kije, simfonije, koncerti, klavirske sonate, balet in opera.
V: Zakaj otroci po vsem svetu radi poslušajo Petra in volka?
O: Otroci po vsem svetu radi poslušajo Petra in volka, ker je to čudovita glasbena zgodba.
V: Kateri instrumenti so uporabljeni v Petru in volku?
O: V Petru in volku uporabljena glasbila predstavljajo različne like v zgodbi, kot so oboa za raco, klarinet za mačka in strune za Petra.
V: Kdaj in kje je Prokofjev umrl?
O: Prokofjev je umrl 5. marca 1953 v Moskvi.
Iskati