Suita v glasbi: zgodovina, struktura in znane skladbe

Kaj je suita?

V glasbi je suita (izgovori se "sweet") zbirka kratkih glasbenih del, ki se običajno izvedejo eno za drugim. Skladbe v suiti so pogosto izpeljane iz plesnih delov in so zbrane tako, da tvorijo dejansko zaporedje – kar tudi pomeni francoska beseda "suite". Suite so lahko napisane za različne zasedbe: za klavir ali klaviaturo, za solistični instrument brez spremljave, za komorni orkester ali za velik orkester.

Baročna suita: struktura in značilnosti

V 17. stoletju so številni skladatelji, kot sta Bach in Händel, pisali suite. Tipična baročna suita je bila zbirka plesov, navadno v isti tonaliteti, ki so se razlikovali po ritmu, metrični shemi in značaju. Standardni vrstni red plesov v klasični baročni suiti je bil pogosto:

• allemanda (allemanda) – zmerno hitro, v dvojnem taktu;
• courante (courante) – bolj živahna v trojnih ali dvojnopoldelnih potezah;
• sarabanda (sarabanda) – počasnejša, v trojnem taktu, pogosto poudarjen drugi udarec;
• gigue (gigue) – živahen zaključek, pogosto v ganezskem ali šestnajstinskem gibanju.

Poleg teh osnovnih plesov so bile v suito pogosto vključene še druge plesne oblike, npr. menuet, gavotte, passepied ali bourree. Pogosto je imela vsaka ponazoritev plesnega stavka jasno obliko (večina plesov je napisana v dvojnem – binary – obliki z repeticijami, tj. ||: A :||: B :||), z modulacijo v B deležu in vrnitev v toniko ob koncu.

Včasih je bil prvi stavek suita neplesni uvod, imenovan preludij ali celo uvertura. Take uvode najdemo tudi pri Bachu, ki je pogosto začel s prosojnim predstavitvenim delom.

Bach, Händel in druge baročne različice

Bach je napisal številne suite za različne zasedbe: za klaviature (znane so njegove "Francoske suite" in "Angleške suite"), Partite (ki so včasih obravnavane kot različica suite) ter suite (in partite) za violino brez spremljave in suite za violončelo brez spremljave. Nekatere Bachove suite so bile poimenovane partite, kar odraža razlike v terminologiji in nacionalnih navadah. Francoski skladatelj François Couperin pa je svoje suite imenoval Ordres, pri čemer je vpeljal osebne naslove in precej razčlenjene plesne karaktere.

Bach je tudi pisal suite za orkester, ki jih je pogosto poimenoval uverture. Händel je napisal dve izredno znani zbirki plesnih stavkov za orkester: Glasba za vodo in Glasba za kraljevi ognjemet. Čeprav nista naslovljeni kot "suite", ju pogosto obravnavajo kot suiti, saj gre za zbirki plesno-oblikovanih stavkov za orkester. Händel je napisal tudi suite za klaviature.

Obdobna sprememba in nov pojav

Čeprav so suite obstajale že pri nekaterih renesančnih skladateljih, se je termin "suita" uveljavil šele sredi 17. stoletja. Kasneje, do sredine 17. stoletja, je pojav novih oblik – simfonija in koncert – deloma potisnil suito iz ospredja, saj so se javne glasbene potrebe in okusi spremenili.

Renesansa suita v 19. in 20. stoletju

V poznem 19. stoletju se je beseda "suite" začela ponovno uporabljati. Skladatelji oper in baletov so pogosto priredili najbolj priljubljene plese ali številke iz svojih scenskih del v koncertno obliko – suito – da bi jih igrali na koncertih ali posneli. Tipičen primer je Čajkovski, ki je sestavil suito iz odlomkov svojega baleta "Luskavec", s katero so priljubljeni plesi in nočne scene prišli tudi na koncertne odre.

Drugi primeri 20. stoletja kažejo na širitev pojma suita: nekateri skladatelji so besedo uporabljali za zbirke del, ki imajo skupno temo, a niso plesni. Tako je Gustav Holst svojo orkestralno serijo imenoval "Planeti" in jo obravnaval kot suito, saj vsak del predstavlja enega od planetov. Ravel in Debussy, predstavnika francoskega impresionizma, sta pisala suite za klavir ter druge oblike, pri katerih se barve in harmonika približata slikovitosti in barvnosti prizora bolj kot plesni formi.

Glavne glasbene značilnosti suite

• Večina baročnih plesov je napisana v stereo- ali binary obliki z repeticijo delov.
• Plesi v suiti so pogosto v isti tonaliteti ali v sorodnih tonikah, kar daje celoti občutek enotnosti.
• Suita povezuje kontrastne značaje: počasne in dostojanstvene (sarabanda), hitro in lahkotno (allemanda, gigue), plesne in izrazno raznolike (menuet, gavotte).
• Ornamentika in izvedbena praksa (npr. prikrivanje not, improvizacija okraskov) sta bila pri izvajalcih baročnih suit pomembna.

Znane suite in primeri za poslušanje

• Glasba za vodo (Händel) – orkestra suita, ena bolj znanih v baroku.
• Glasba za kraljevi ognjemet (Händel) – prav tako orkestra zbirka priljubljenih plesnih stavkov.
• Francoze in Angleške suite ter partite Johanna Sebastiana Bacha – klasični primeri baročnih suit za klaviaturo in različne instrumente.
• Luskavec – Čajkovski je pripravil koncertno suito iz odlomkov baleta.
• Gustav Holst – "Planeti" kot primer tematske suite 20. stoletja.
• Primeri impresionističnih pianističnih suit: dela Ravel in Debussy.

Kaj loči suito od drugih zvrsti?

Suite se razlikuje od simfonije ali koncerta predvsem po tem, da gre za zbrana krajša poglavja (pogosto plesnega izvora), ki niso nujno zasnovana kot enoten dramatiziran razvoj znotraj večstavčne simfonije ali kot dialog solist–orkester v koncertu. Moderni skladatelji so pojem suita prilagajali svojim potrebam: nastajajo suiti iz baletnih izsekov, filmske glasbe ali celo etnografskih naborov, toda skupna nit ostaja — zaporedje samostojnih, vendar sorodnih delov, ki skupaj tvorijo smiselno celoto.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je apartma?

V: Kaj pomeni francoska beseda "suite"?

V: Kdo je pisal suite v 17. stoletju?

V: Katere vrste plesov so bile običajno vključene v te suite?

V: Ali so vse suite vsebovale plesne dele?

V: Kdaj so skladatelji prenehali pisati suite?

V: Kdaj so skladatelji ponovno začeli uporabljati izraz "suita"?

Išči po črki