Fantastična simfonija (Berlioz)

Uporabljeni instrumenti

Simfonijo igra orkester, ki ga sestavljajo 2 flavti (2. podvojitev piccolo), 2 oboi (2. podvojitev cor anglais), 2 klarineta (1. podvojitev es klarinet), 4 fagoti, 4 rogovi, 2 trobenti, 2 korneta, 3 trobentice, 2 ofikleide (prvotno ena ofikleida in ena kača), 2 para timpanov, boben, činele, bas boben, zvonca v C in G, 2 harfi in strunski inštrumenti.

Zgodba

Simfonija je primer programske glasbe, saj opisuje nekaj drugega kot glasbo. V tem primeru opisuje zgodbo. To je tisto, kar je napisal skladatelj:

Prvi del: Mladi umetnik je bil močno zaljubljen v dekle, ki ga ni ljubilo. Bil je tako obupno žalosten, da se je poskušal zastrupiti z opijem. Ni ga vzel dovolj, da bi ga ubil. Zaradi njega je le globoko zaspal. V tem spanju si je predstavljal vse mogoče stvari. Njegova ljubljena je prišla k njemu v sanjah. Spremenila se je v glasbeno temo (idée fixe), ki je preprosto ne more pozabiti. Predstavlja si njeno ljubezen in svoja nežna čustva do nje.

Drugi del: Spozna jo na plesu. Vsi plešejo. Med množico najde svojo ljubljeno.

Tretji del: Na deželi sliši dva pastirja, ki drug drugega kličeta na piščali. Drevesa se nežno zibajo v vetru. Mladi umetnik se začne počutiti srečnejši. Nato spet zagleda svojo ljubljeno. Začne ga skrbeti, da ga morda ne želi več. Pastirska glasba se spet začne, vendar igra le eden od pastirjev. Sonce zahaja. Daleč stran se zasliši nevihta.

Četrti del: Sanja, da je v navalu jeze ubil svojo ljubljeno. Zdaj ga peljejo na oder, kjer mu bodo odsekali glavo. Ko ga odpeljejo, se igra marš. Za trenutek spet pomisli na svojo ljubljeno, nato pade sekira in je usmrčen.

Peti del: Umetnik je na sabatu čarovnic. Okoli je veliko duhov in pošasti, ki so prišli gledat, kako ga pokopavajo. Slišati je njegovo ljubljeno, vendar njena melodija zdaj zveni grozljivo. Prišla je na sabat. Pridruži se čarovnicam in ob pogrebni glasbi plešejo.

Prvi del: Rêveries - Passions (Sanje - strasti)

Prvi stavek ima počasen uvod. Melodija, ki jo slišimo na violinah, je že skorajda podobna idée fixe. Ko glasba preide v hitri del, se idée fixe pojavi v polni obliki. Igrajo jo violine in solo flavta. Ritem, ki ga pod njo igrajo nižja godala, je zelo razburkan. Oblika stavka ni zelo podobna tradicionalni sonatni obliki. Berlioza je bolj zanimala idée fixe, ki mladega umetnika ves čas preganja.

Drugi del: Un bal (Ples)

Ples (tj. zabavo s plesom) v glasbi predstavlja živahen valček. Zaradi dveh harf zveni zelo graciozno. Dvakrat valček prekine idée fixe.

Tretji del: Scene aux champs (prizor na podeželju)

Pastirja, ki igrata drug drugemu, predstavljata cor anglais (v orkestru) in oboa, ki je igrana zunaj odra, tako da zveni oddaljeno. Nato se na solo flavti in violinah zasliši glavna nežna podeželska tema. Idée fixe se vrne sredi stavka. Zvok oddaljenega grmenja na koncu stavka zaigrajo štirje timpani.

Četrti del: Marche au supplice (Pohod na pokopališče)

Stavek se začne z ropotom timpanov in rogovi, ki začnejo temo pohoda. Nato violončela in kontrabasi začnejo pohod v polni obliki, ki ga kmalu prevzamejo violine. Tik pred usmrtitvijo je kratka ponovitev idée fixe na solo klarinetu, nato pade sekira (glasen akord) in njegova glava pade v koš (ena odtrgana nota, ki se prenaša od violin prek viol, violončel in nato kontrabasov).

Peti del: Songe d'une nuit de sabbat (Sanje o čarovniškem sabatu)

Idée fixe je zdaj postala "vulgarna plesna melodija" in se igra na Es klarinet. Veliko je učinkov, med drugim v godalih igra duhovni col legno, pihala igrajo mehurčke čarovniškega kotla. Ko ples doseže vrhunec, slišimo melodijo Dies Irae (Sodni dan) skupaj z Ronde du Sabbat (Sabatni krog), ki je divja fuga.

Harriet Smithson

Leta 1827 je Berlioz obiskal predstavo Shakespearove igre Hamlet. V angleščini jo je igrala gledališka skupina iz Anglije. Berlioz se je zaljubil v irsko igralko Harriet Smithson, ki je igrala vlogo Ofelije. V resnici je ni srečal, videl jo je le na odru, vendar ji je poslal veliko ljubezenskih pisem, vendar je zapustila Pariz, ne da bi se srečala z njim. Nato je napisal Fantastično simfonijo. Simfonijo je napisal, da bi opisal svojo ljubezen do nje in svojo nesrečo, ker je ni zanimal. Ko je Harriet dve leti po prvi izvedbi simfonijo slišala, je ugotovila, da je to simfonija o njej. Sčasoma je spoznala Berlioza in 3. oktobra 1833 sta se poročila. Več let je bil zakon srečen, čeprav nista govorila jezika drug drugega. Vendar sta se po devetih letih razšla.