Symphonie fantastique: Fantazijska simfonija Hectorja Berlioza
Odkrijte Symphonie fantastique Hectorja Berlioza — ikonično romantično simfonijo v petih stavkih, z idée fixe, dramatično pripovedjo in izvirno orkestracijo.
Fantastična simfonija je simfonija francoskega skladatelja Hectorja Berlioza. Je eno najbolj znanih romantičnih del za orkester. Uradni naslov dela je Episode de la Vie d'un Artiste (Epizoda iz življenja umetnika), vendar se delo običajno imenuje po podnaslovu Symphonie Fantastique, kar pomeni Fantazijska simfonija. Ta prevod je natančnejši od neposrednega slovenskega prevoda fantastična, saj francoski pridevnik fantastique nima enakega sodobnega pomena kot angleška beseda fantastic. Simfonija je programska — glasba pripoveduje določeno zgodbo — in Berlioz je sam sestavil pripovedni povzetek, tako kot je Beethoven pri svoji Šesti simfoniji.
Simfonija traja približno 45 minut in je razdeljena na pet stavkov. V središču zgradbe je ponavljajoča se melodija, ki predstavlja umetnikovo ljubezen do ženske; Berlioz to melodijo imenuje idée fixe. Ta motiv se pojavi v vseh stavkih in se skozi delo spreminja — od nežne romantične teme do grotesknih in nočnih vizij. Po svoje je idée fixe predhodnik tistega, kar bi Wagner kasneje poimenoval leitmotiv (melodija, vezana na osebo ali idejo).
Izvor in navdih
Berlioz je del napisal pod vplivom neuresničene strastne ljubezni do irske igralke Harriet Smithson, ki jo je spoznal kot gledalec v gledališču. Ta osebna komponenta daje delu poln autobiografski pridih. Prva izvedba je bila 5. decembra 1830 na pariškem konservatoriju. Berlioz je nato glasbo večkrat prirejal in spreminjal — delo je doživelo pomembne revizije v letih po premieri (med drugim znane priredbe iz okoli 1832 in 1845).
Orkestracija in inovacije
Symphonie Fantastique je znana po bogati in pogumno obdelani orkestraciji. Berlioz uporablja velik in barvit orkester z razširjeno pihalno, trobilsko in tolkalno sekcijo ter različnimi posebnostmi — od zvočnih efektov in zvončkov do nenavadnih igralskih tehnik za strune (npr. col legno, torej udarjanje strun z lesenim delom godala). Ti elementi pomagajo ustvariti dramatične in pogosto groteskne zvočne slike, ki podpirajo programski značaj dela.
Pet stavkov — povzetek vsebine
- 1. Rêveries — Passions (Razmišljanja — Strasti): Predstavlja mladega umetnika in njegovo obsedenost z ljubeznijo; tu se prvič pojavi idée fixe.
- 2. Un bal (Balet): Scena na plesu, v valovih plesne glasbe se idée fixe preobleče v bolj eleganten, plesan motiv, ki kaže prisotnost njegove ljubljene v množici.
- 3. Scène aux champs (Prizor na polju): Pastoralna, spokojna atmosfera, klic pastirja in občutek hrepenenja; melodija se pojavi v bolj oddaljeni, melanholični podobi.
- 4. Marche au supplice (Pohod na usmrtitev): Kratka, dramatična maršna scena; umetnik si predstavlja, da ga bodo obsodili in usmrtili — idée fixe se pojavi kot zadnja misel pred smrtjo.
- 5. Songe d'une nuit du sabbat (San o sabatu čarovnic): Grotesken zakljucek, kjer se pojavijo sabatske podobe, karnevalske groteske, zvoki zvonov in kor sezonskih klicev — idée fixe je preoblikovana v karikiran, zaničljiv komentar njegove obsesije.
Pomen in vpliv
Symphonie Fantastique velja za prelomno delo v zgodovini programske glasbe in orkestracije. Njegova uporaba ponavljajočega se tematskega motiva, dramatičnih zvočnih učinkov in jasno pripovedne strukture je vplivala na številne skladatelje 19. stoletja in pozneje. Delo še danes pogosto spremlja diskusije o meji med osebno izpovedjo in umetniško fikcijo ter o tem, kako orkester z zvočnimi sredstvi pripoveduje zgodbo.
Berliozova Fantazijska simfonija torej ni le mojstrska orkestrska stvaritev, temveč tudi ena najbolj prepoznavnih vizij romantične glasbene imaginacije — močna, barvita in silovita pripoved, zapisana v zvoku.
Uporabljeni instrumenti
Simfonijo igra orkester, ki ga sestavljajo 2 flavti (2. podvojitev piccolo), 2 oboi (2. podvojitev cor anglais), 2 klarineta (1. podvojitev es klarinet), 4 fagoti, 4 rogovi, 2 trobenti, 2 korneta, 3 trobentice, 2 ofikleide (prvotno ena ofikleida in ena kača), 2 para timpanov, boben, činele, bas boben, zvonca v C in G, 2 harfi in strunski inštrumenti.
Zgodba
Simfonija je primer programske glasbe, saj opisuje nekaj drugega kot glasbo. V tem primeru opisuje zgodbo. To je tisto, kar je napisal skladatelj:
Prvi del: Mladi umetnik je bil močno zaljubljen v dekle, ki ga ni ljubilo. Bil je tako obupno žalosten, da se je poskušal zastrupiti z opijem. Ni ga vzel dovolj, da bi ga ubil. Zaradi njega je le globoko zaspal. V tem spanju si je predstavljal vse mogoče stvari. Njegova ljubljena je prišla k njemu v sanjah. Spremenila se je v glasbeno temo (idée fixe), ki je preprosto ne more pozabiti. Predstavlja si njeno ljubezen in svoja nežna čustva do nje.
Drugi del: Spozna jo na plesu. Vsi plešejo. Med množico najde svojo ljubljeno.
Tretji del: Na deželi sliši dva pastirja, ki drug drugega kličeta na piščali. Drevesa se nežno zibajo v vetru. Mladi umetnik se začne počutiti srečnejši. Nato spet zagleda svojo ljubljeno. Začne ga skrbeti, da ga morda ne želi več. Pastirska glasba se spet začne, vendar igra le eden od pastirjev. Sonce zahaja. Daleč stran se zasliši nevihta.
Četrti del: Sanja, da je v navalu jeze ubil svojo ljubljeno. Zdaj ga peljejo na oder, kjer mu bodo odsekali glavo. Ko ga odpeljejo, se igra marš. Za trenutek spet pomisli na svojo ljubljeno, nato pade sekira in je usmrčen.
Peti del: Umetnik je na sabatu čarovnic. Okoli je veliko duhov in pošasti, ki so prišli gledat, kako ga pokopavajo. Slišati je njegovo ljubljeno, vendar njena melodija zdaj zveni grozljivo. Prišla je na sabat. Pridruži se čarovnicam in ob pogrebni glasbi plešejo.
Prvi del: Rêveries - Passions (Sanje - strasti)
Prvi stavek ima počasen uvod. Melodija, ki jo slišimo na violinah, je že skorajda podobna idée fixe. Ko glasba preide v hitri del, se idée fixe pojavi v polni obliki. Igrajo jo violine in solo flavta. Ritem, ki ga pod njo igrajo nižja godala, je zelo razburkan. Oblika stavka ni zelo podobna tradicionalni sonatni obliki. Berlioza je bolj zanimala idée fixe, ki mladega umetnika ves čas preganja.
Drugi del: Un bal (Ples)
Ples (tj. zabavo s plesom) v glasbi predstavlja živahen valček. Zaradi dveh harf zveni zelo graciozno. Dvakrat valček prekine idée fixe.
Tretji del: Scene aux champs (prizor na podeželju)
Pastirja, ki igrata drug drugemu, predstavljata cor anglais (v orkestru) in oboa, ki je igrana zunaj odra, tako da zveni oddaljeno. Nato se na solo flavti in violinah zasliši glavna nežna podeželska tema. Idée fixe se vrne sredi stavka. Zvok oddaljenega grmenja na koncu stavka zaigrajo štirje timpani.
Četrti del: Marche au supplice (Pohod na pokopališče)
Stavek se začne z ropotom timpanov in rogovi, ki začnejo temo pohoda. Nato violončela in kontrabasi začnejo pohod v polni obliki, ki ga kmalu prevzamejo violine. Tik pred usmrtitvijo je kratka ponovitev idée fixe na solo klarinetu, nato pade sekira (glasen akord) in njegova glava pade v koš (ena odtrgana nota, ki se prenaša od violin prek viol, violončel in nato kontrabasov).
Peti del: Songe d'une nuit de sabbat (Sanje o čarovniškem sabatu)
Idée fixe je zdaj postala "vulgarna plesna melodija" in se igra na Es klarinet. Veliko je učinkov, med drugim v godalih igra duhovni col legno, pihala igrajo mehurčke čarovniškega kotla. Ko ples doseže vrhunec, slišimo melodijo Dies Irae (Sodni dan) skupaj z Ronde du Sabbat (Sabatni krog), ki je divja fuga.
Harriet Smithson
Leta 1827 je Berlioz obiskal predstavo Shakespearove igre Hamlet. V angleščini jo je igrala gledališka skupina iz Anglije. Berlioz se je zaljubil v irsko igralko Harriet Smithson, ki je igrala vlogo Ofelije. V resnici je ni srečal, videl jo je le na odru, vendar ji je poslal veliko ljubezenskih pisem, vendar je zapustila Pariz, ne da bi se srečala z njim. Nato je napisal Fantastično simfonijo. Simfonijo je napisal, da bi opisal svojo ljubezen do nje in svojo nesrečo, ker je ni zanimal. Ko je Harriet dve leti po prvi izvedbi simfonijo slišala, je ugotovila, da je to simfonija o njej. Sčasoma je spoznala Berlioza in 3. oktobra 1833 sta se poročila. Več let je bil zakon srečen, čeprav nista govorila jezika drug drugega. Vendar sta se po devetih letih razšla.
Vprašanja in odgovori
V: Kakšen je uradni naslov Fantastične simfonije?
O: Uradni naslov Fantastične simfonije je Episode de la Vie d'un Artiste (Epizoda iz življenja umetnika).
V: Na kaj se nanaša "Fantazijska simfonija"?
O: Fantazijska simfonija se nanaša na zgodbo, ki jo opisuje glasba.
V: Kako dolgo traja simfonija?
O: Simfonija traja približno 45 minut.
V: Koliko delov ima simfonija?
O: Simfonija ima pet delov.
V: Kaj je Berlioz sam zapisal za svoje delo?
O: Berlioz je zapisal zgodbo, ki jo glasba opisuje, tako kot je to storil Beethoven pri svoji Šesti simfoniji.
V: Kaj je idée fixe v glasbenem smislu?
O: Idée fixe je melodija, ki se vedno uporablja za opis določene osebe ali stvari v glasbenem delu in ki bi jo Wagner imenoval leitmotiv.
V: Kdaj je bila Fantastična simfonija prvič izvedena?
O:Fantastična simfonija je bila prvič izvedena na pariškem konservatoriju decembra 1830.
Iskati