Fagot: opredelitev, gradnja, vrste (Heckel, Buffet) in vloga v orkestru

Fagot je najnižji izmed štirih glavnih inštrumentov iz družine lesnih pihal z dvojnim jezičkom (double reed). Izhaja iz renesančnega in baročnega dulciana, sodobno obliko pa je v 19. stoletju med drugim utrdil nemški izdelovalec Heckel. Fagot ima topel, izrazit in hkrati prožen ton, zaradi česar ga uporabljamo tako za vodilne melodije kot za oporo basovskim glasovom orkestralne teksture.

Gradnja in glavne sestavne dele

Glavni deli fagota so:

• Trstenica (double reed) — dvojen jeziček, ki vibrira in ustvarja zvok. Trstenica je običajno ročno izdelana ali prilagojena s strani izvajalcev ali specializiranih izdelovalcev.
• Kovinski ustnik (crook ali bocal) — ukrivljen kovinski del, na katerega je pritrjena trstenica in ki se vstavi v zgornji sklep.
• Zgornji sklep (wing joint ali tenor joint) — eden od dveh glavnih lesenih sklepov, kamor se vstavita crook in tipke za višje registre.
• Spodnji sklep (bass joint) — večji lesen del z luknjami in ključi za nižje tone.
• Škorenj (boot joint) — del v obliki črke U, ki povezuje zgornji in spodnji sklep ter preusmerja zrak med njima.
• Zvonski sklep (bell joint) — zgornji del, ki se razširi in oblikuje zvočno barvo pri najvišjih ter resonančnih tonih.

Tipično je fagot narejen iz trdega lesa (npr. jesen, javor) pri profesionalnih inštrumentih; študentski fagoti so lahko iz plastike ali umetnih materialov zaradi odpornosti na vlago in nižje cene. Ključe je izdelano iz kovine, površine pa so pogosto nikljane ali zlato posrebrene.

Drža in igranje

Fagotist običajno sedi; instrument je razmeroma težak, zato igralci uporabljajo podporni trak. Obstajata dve pogosti rešitvi:

• vratni trak (neck strap), ki nosi del teže okoli vratu,
• sedežni trak (seat strap), ki se pripne na spodnji del škornja, teče po sedežu in prenese težo na stol. Fagotist se običajno nasloni na sedežni trak, medtem ko instrument drži na desni strani telesa — zgornji del škornja je običajno v višini kolka igralca.

Igralec diha skozi trstenico in s kombinacijo prstnih kombinacij ter regulacije dihal nadzoruje intonacijo, barvo in dinamiko. Trstenice igralci pogosto prilagajajo (zglajujejo, obrezujejo) glede na želeni zvok in slog.

Računalniški sistemi tipk in različice

Fagoti imajo tipke, ki pomagajo pokriti vse tone, vendar prstni sistem ni enak Boehmovemu sistemu, ki ga uporabljajo nekateri drugi pihalni inštrumenti. Obstajata dve glavni tradiciji:

• nemški sistem (Heckel) — pogosto imenovan tudi Hecklov sistem; ta inštrument je danas prevladujoč v večini držav in velja za mehkejši, polnejši zvok;
• Francoski sistem (Buffet) — drugačna postavitev tonov in drugačen zvok; francoski fagot ima ponavadi bolj svetel, bolj izrazit visoki registri, vendar je danes v orkestrski praksi redkejši.

Nekateri fagoti imajo na vrhu zvonca dekorativen bel obroč iz slonovine. Takšna opa je značilna predvsem za nemške (Heckel) fagote in je tudi estetski element.

Razpon in zvočne možnosti

Fagot ima širok razpon — približno tri oktave. Običajni razpon sega od nizkega B♭ (nizko B) do približno visoke F ali še višje v rokah izurjenega izvajalca. Nekateri fagoti imajo dodatne ključe za podaljšanje najnižjih tonov (npr. nizko A). Zaradi velikega dinamičnega in barvnega razpona lahko fagot igra tako v basovskem kot v tenor/registrom in je sposoben izražati tako komične kot dramatične ali lirske teme.

Različice in sorodni inštrumenti

• Kontrafagot (contrabassoon) — največji sorodnik fagota, z dvojnim zvokom v nižjih oktavah; pogosto podpre basovsko skupino v orkestru.
• Tenoroon in druge miniaturne različice — uporabljene v pedagoške namene ali kot specialni solo inštrumenti.

Vloga v orkestru in repertoar

Fagot ima v orkestru več pomembnih vlog:

• podpora basovskim linijam in harmoniji, pogosto v sodelovanju z violončelom in kontrabasom,
• solistične linije z izrazitim, človeškemu glasu podobnim tonalnim karakterjem — številni skladatelji so izkoristili fagot za liriko (npr. Mozartov Koncert za fagot), pa tudi za duhovite ali groteskne motive (npr. Prokofjev, Stravinsky),
• barvna in kontrapunktna vloga v orkestrski paleti zvokov.

Fagot je pogosto označen kot inštrument s komičnim značajem zaradi njegovega značilnega »humornega« barvnega učinka, vendar je njegov glas zelo vsestranski in ima v simfoničnem in komornem repertoarju neprecenljivo mesto. Skladatelji, ki so fagotu namenili izrazite stične točke, vključujejo Mozarta, Vivaldija (baročni fagotni koncerti), Tchaikovskega, Ravelja, Stravinskega in mnoge druge.

Kratek zgodovinski pregled

Prednik sodobnega fagota je bil dulcian iz 16.—17. stoletja. Sčasoma so ga razvijali in izboljševali — v 19. stoletju je Heckel (nemška delavnica) uvedel več tehničnih sprememb, ki so oblikovale današnjo standardizirano konstrukcijo, zato se njihov pristop pogosto imenuje Heckel ali nemški sistem. Adolphe Sax je v 19. stoletju sicer izumil saksofon z namenom, da v nekaterih primerih nadomesti lesena pihala, vendar saksofon v orkestralni praksi ni nadomestil fagota in oboe, ker ima drugačno barvo in funkcijo v orkestru.

Vzdrževanje in priprava

Fagot zahteva redno vzdrževanje: čiščenje, olje za ključavnico, skrb za les (pri lesenih modelih) in predvsem ustrezno nego trstenic. Velik del zvoka je odvisen tudi od kvalitete bocala in od izbire oziroma priprave trstenice, zato fagotisti pogosto izdelujejo ali prilagajajo svoje trstenice.

Fagotist, oseba, ki igra na fagot, je pogosto specializiran tako v tehniki prstov kot v oblikovanju trstenic. Z ustrezno tehniko lahko fagot poživi širok nabor glasbenih vlog — od subtilnih solov do polne orkestralne moči.