Fagot: opredelitev, gradnja, vrste (Heckel, Buffet) in vloga v orkestru
Fagot — opredelitev, gradnja, vrste (Heckel, Buffet) in vloga v orkestru. Poglobljen vodič o zvoku, zgodovini in tehniki igranja za glasbene navdušence.
Fagot je najnižji izmed štirih glavnih inštrumentov iz družine lesnih pihal z dvojnim jezičkom (double reed). Izhaja iz renesančnega in baročnega dulciana, sodobno obliko pa je v 19. stoletju med drugim utrdil nemški izdelovalec Heckel. Fagot ima topel, izrazit in hkrati prožen ton, zaradi česar ga uporabljamo tako za vodilne melodije kot za oporo basovskim glasovom orkestralne teksture.
Gradnja in glavne sestavne dele
Glavni deli fagota so:
- Trstenica (double reed) — dvojen jeziček, ki vibrira in ustvarja zvok. Trstenica je običajno ročno izdelana ali prilagojena s strani izvajalcev ali specializiranih izdelovalcev.
- Kovinski ustnik (crook ali bocal) — ukrivljen kovinski del, na katerega je pritrjena trstenica in ki se vstavi v zgornji sklep.
- Zgornji sklep (wing joint ali tenor joint) — eden od dveh glavnih lesenih sklepov, kamor se vstavita crook in tipke za višje registre.
- Spodnji sklep (bass joint) — večji lesen del z luknjami in ključi za nižje tone.
- Škorenj (boot joint) — del v obliki črke U, ki povezuje zgornji in spodnji sklep ter preusmerja zrak med njima.
- Zvonski sklep (bell joint) — zgornji del, ki se razširi in oblikuje zvočno barvo pri najvišjih ter resonančnih tonih.
Tipično je fagot narejen iz trdega lesa (npr. jesen, javor) pri profesionalnih inštrumentih; študentski fagoti so lahko iz plastike ali umetnih materialov zaradi odpornosti na vlago in nižje cene. Ključe je izdelano iz kovine, površine pa so pogosto nikljane ali zlato posrebrene.
Drža in igranje
Fagotist običajno sedi; instrument je razmeroma težak, zato igralci uporabljajo podporni trak. Obstajata dve pogosti rešitvi:
- vratni trak (neck strap), ki nosi del teže okoli vratu,
- sedežni trak (seat strap), ki se pripne na spodnji del škornja, teče po sedežu in prenese težo na stol. Fagotist se običajno nasloni na sedežni trak, medtem ko instrument drži na desni strani telesa — zgornji del škornja je običajno v višini kolka igralca.
Igralec diha skozi trstenico in s kombinacijo prstnih kombinacij ter regulacije dihal nadzoruje intonacijo, barvo in dinamiko. Trstenice igralci pogosto prilagajajo (zglajujejo, obrezujejo) glede na želeni zvok in slog.
Računalniški sistemi tipk in različice
Fagoti imajo tipke, ki pomagajo pokriti vse tone, vendar prstni sistem ni enak Boehmovemu sistemu, ki ga uporabljajo nekateri drugi pihalni inštrumenti. Obstajata dve glavni tradiciji:
- nemški sistem (Heckel) — pogosto imenovan tudi Hecklov sistem; ta inštrument je danas prevladujoč v večini držav in velja za mehkejši, polnejši zvok;
- Francoski sistem (Buffet) — drugačna postavitev tonov in drugačen zvok; francoski fagot ima ponavadi bolj svetel, bolj izrazit visoki registri, vendar je danes v orkestrski praksi redkejši.
Nekateri fagoti imajo na vrhu zvonca dekorativen bel obroč iz slonovine. Takšna opa je značilna predvsem za nemške (Heckel) fagote in je tudi estetski element.
Razpon in zvočne možnosti
Fagot ima širok razpon — približno tri oktave. Običajni razpon sega od nizkega B♭ (nizko B) do približno visoke F ali še višje v rokah izurjenega izvajalca. Nekateri fagoti imajo dodatne ključe za podaljšanje najnižjih tonov (npr. nizko A). Zaradi velikega dinamičnega in barvnega razpona lahko fagot igra tako v basovskem kot v tenor/registrom in je sposoben izražati tako komične kot dramatične ali lirske teme.
Različice in sorodni inštrumenti
- Kontrafagot (contrabassoon) — največji sorodnik fagota, z dvojnim zvokom v nižjih oktavah; pogosto podpre basovsko skupino v orkestru.
- Tenoroon in druge miniaturne različice — uporabljene v pedagoške namene ali kot specialni solo inštrumenti.
Vloga v orkestru in repertoar
Fagot ima v orkestru več pomembnih vlog:
- podpora basovskim linijam in harmoniji, pogosto v sodelovanju z violončelom in kontrabasom,
- solistične linije z izrazitim, človeškemu glasu podobnim tonalnim karakterjem — številni skladatelji so izkoristili fagot za liriko (npr. Mozartov Koncert za fagot), pa tudi za duhovite ali groteskne motive (npr. Prokofjev, Stravinsky),
- barvna in kontrapunktna vloga v orkestrski paleti zvokov.
Fagot je pogosto označen kot inštrument s komičnim značajem zaradi njegovega značilnega »humornega« barvnega učinka, vendar je njegov glas zelo vsestranski in ima v simfoničnem in komornem repertoarju neprecenljivo mesto. Skladatelji, ki so fagotu namenili izrazite stične točke, vključujejo Mozarta, Vivaldija (baročni fagotni koncerti), Tchaikovskega, Ravelja, Stravinskega in mnoge druge.
Kratek zgodovinski pregled
Prednik sodobnega fagota je bil dulcian iz 16.—17. stoletja. Sčasoma so ga razvijali in izboljševali — v 19. stoletju je Heckel (nemška delavnica) uvedel več tehničnih sprememb, ki so oblikovale današnjo standardizirano konstrukcijo, zato se njihov pristop pogosto imenuje Heckel ali nemški sistem. Adolphe Sax je v 19. stoletju sicer izumil saksofon z namenom, da v nekaterih primerih nadomesti lesena pihala, vendar saksofon v orkestralni praksi ni nadomestil fagota in oboe, ker ima drugačno barvo in funkcijo v orkestru.
Vzdrževanje in priprava
Fagot zahteva redno vzdrževanje: čiščenje, olje za ključavnico, skrb za les (pri lesenih modelih) in predvsem ustrezno nego trstenic. Velik del zvoka je odvisen tudi od kvalitete bocala in od izbire oziroma priprave trstenice, zato fagotisti pogosto izdelujejo ali prilagajajo svoje trstenice.
Fagotist, oseba, ki igra na fagot, je pogosto specializiran tako v tehniki prstov kot v oblikovanju trstenic. Z ustrezno tehniko lahko fagot poživi širok nabor glasbenih vlog — od subtilnih solov do polne orkestralne moči.
Dva fagota Fox Products.
Igranje fagota
Za igranje fagota je zelo pomembno, da imate veliko dihalne podpore. Podobno kot pri oboi lahko hitre pasaže zaigramo z dvojnim jezičkom (z enojnim jezičkom lahko rečemo "tu-tu-tu-tu-tu-tu", z dvojnim jezičkom pa "te-ke-te-ke-te-te-ke"). V večini glasbe bo fagot veliko časa igral basovsko linijo, morda iste note kot violončelo ali tuba. Včasih lahko zveni precej zabavno, ko igra spremljavo "um-cha-um-cha", kot v "Plesu cingetk" iz Labodjega jezera P. I. Čajkovskega. Lahko zveni zelo melodično in žalostno, kot v drugem delu opere Šeherezada Rimskega Korsakova. Poslušajte začetek Pomladnega obredja Stravinskega, kjer zaigra nekaj precej visokih tonov, da bi ljudi zavedel, da gre za Cor anglais ali angleški rog. Celo slavni skladatelj Saint Saëns ni vedel, kaj je to glasbilo. Prokofjev je fagot uporabil za dedkovo melodijo v Petru in volku. Prav tako za igranje fagota igralec potrebuje velike roke, saj so tipke in luknje fagota precej široke.
Luknje so izvrtane pod kotom, tako da zgornji register ni prevelik in ne povzroča neprijetnega zvoka. Da bi preprečili prepihovanje, so izumili tudi šepetajoče tipke. Fagot je poznan po svojem trpežnem zvoku. Njegov zgornji register je glasen in včasih strašljiv. Srednji register bi lahko zaradi svojega veličastnega in pomirjujočega tona uporabljali za uspavanke. Njegov spodnji register je globok, temačen in bi ga lahko uporabili v grozljivih filmih in podobno.
Zgodovina in repertoar
Fagot se je razvil iz renesančnega instrumenta, imenovanega curtal ali dulcian. To so bili instrumenti z dvojno trstiko, na katere se je pogosto igralo s šalami. V obdobju baroka je fagot postal priljubljen kot instrument za igranje basovske linije, morda je igral enako kot violončelo. Moški po imenu Hotteterre je izdelal veliko delov sodobnega fagota. V poznem baroku so skladatelji, kot je Antonio Vivaldi, pisali koncerte za fagot in orkester. Med bolj znanimi fagotnimi koncerti sta Mozartov koncert in v novejšem času koncert Petra Maxwella Daviesa. Fagot je bil zelo pomemben instrument v orkestru. Mozart in Beethoven sta fagotu namenila pomembne vloge v glasbi.
Kontrabasofon
V nekaterih skladbah z velikim orkestrom se uporablja kontrafagot. Ta igra oktavo nižje od fagota, tako da seže do najnižjega B ali C na klavirju. Nekateri kontrafagoti so narejeni tako, da igrajo noto nižje, tj. najnižjo noto klavirja (A). Pričakovali bi, da bo kontrafagot štrlel visoko nad vsemi drugimi instrumenti v orkestru, vendar se v resnici cev nenehno obrača in tvori štiri vzporedne vrste cevi. Običajno so izdelane tako, da je zvonec obrnjen navzdol. Teža je pritrjena na tla z zatičem. Kontrafagot je bil včasih oblikovan kot fagot.
Kontrabasofon bogati zvok celotnega orkestra. Pozorno prisluhnite kontrafagotu v himničnem uvodu v zadnji stavek Simfonije št. 1 Brahmsa. Jasno ga lahko slišimo v uvodu Ravelovega Klavirskega koncerta za levo roko.
Vprašanja in odgovori
V: Kateri je najnižji od štirih glavnih instrumentov v družini lesnih pihal?
O: Fagot je najnižji od štirih glavnih instrumentov v družini lesnih pihal.
V: Kako je na fagotu pritrjena trstnica?
O: Trstenica je pritrjena na ukrivljen kovinski ustnik, imenovan "crook" ali "bocal", ki je povezan z glavnim delom fagota.
V: Katera dva dela sestavljata večino fagota?
O: Večina fagotov je sestavljena iz dveh delov, ki se imenujeta "basovski sklep" in "krilni sklep" (ali "tenorski sklep"). Ta dva dela sta na dnu združena z delom v obliki črke U, imenovanim "škorenj". Na vrhu glasbila je "zvončni spoj".
V: Kako igralci običajno podpirajo težo glasbila med igranjem?
O: Igralci običajno uporabljajo trak za vrat okoli vratu ali trak za sedež, ki se priključi na dnu čevlja in poteka po tleh, da podpira težo med igranjem.
V: Kakšno območje pokriva na visokem ključu?
O: Fagot ima enega največjih razponov not, ki sega od nizkega b do visokega f v zgornji vrstici visokega kljuna.
V: Ali ima tipke kot drugi leseni pihalni instrumenti?
O: Da, fagoti imajo tipke, ki igralcu pomagajo pokriti vse luknje, vendar te tipke ne uporabljajo Boehmovega sistema prstov kot drugi leseni pihalni instrumenti. Nemški fagoti uporabljajo Hecklov sistem, francoski fagoti pa Buffetov sistem.
V: Zakaj je bil saksofon zavrnjen kot nadomestek za oboo in fagot v orkestru?
O: Saksofon je bil zavrnjen kot nadomestek za oboo in fagot v orkestru, ker v orkestru ni zvenel enako.
Iskati