Beethovenova Simfonija št. 5 v c-molu (op.67) — zgodovina in analiza

Simfonija št. 5 v c-molu, op. 67 je simfonija Ludwiga van Beethovna in ena najbolj znanih skladb v kanonu klasične glasbe. Je peta od njegovih devetih simfonij in je nastajala v obdobju, ki ga pogosto označujemo kot Beethovenovo "srednje obdobje" (približno 1804–1808). Značilna je po znameniti štirinožni temi (kratko–kratko–kratko–dolgo), ki se pojavi že v uvodu prvega stavka in deluje kot motivična rdeča nit skozi več stavkov skladbe. Ta motiv so zgodnejše interpretacije povezovale z idejo »usode, ki trka na vrata«, pripisano Antonu Schindlerju, čeprav Beethoven sam tega ni potrdil.

Simfonija ima štiri stavke: uvodni sonatni allegro, počasnejši andante, hitro scherzo, ki vodi naravnost v finale, in razburljiv zaključni stavk. Beethoven s to simfonijo pokaže mojstrstvo motivične obdelave, dramatične kontraste ter inovativno orkestracijo in gradnjo napetosti.

Zgodovina nastanka in prva izvedba

Beethoven je večino dela na tej simfoniji napisal med letoma 1804 in 1808. Prva izvedba je potekala 22. decembra 1808 v dunajskem Theater an der Wien. Na istem koncertu je bila prvič izvedena tudi njegova Šesta simfonija (Pastoralna). Koncert je bil izjemno dolg (približno štiri ure), slabo pripravljen in izveden v težkih razmerah: orkester in zbor so imeli malo generalk, v dvorani je bilo mraz, več napak pa je pripisano tudi pomanjkanju časa za vaje. Beethoven je bil takrat že močno oglušen, kar je vplivalo na vodenje izvedbe.

Analiza stavkov

• I. Allegro con brio (C-mol) – sonatna oblika z jasno izpostavljeno štirinožno temo (t. i. "usodni" motiv). Kratka, udarna figura je gradnik za razvojno sekcijo in recapitulation; ritem je ključna gonilna sila stavka.
• II. Andante con moto (A-Es/Es-dur / različne redke prijeme) – počasnejši kontrast z obliko variacij ali dvojne variacije; poudarek na lirični obdelavi melodij in harmonskih spremembah, ki ublažijo dramatičnost prvega stavka.
• III. Scherzo: Allegro (C-mol) – energičen, skrivnosten scherzo z značilnim ritmičnim impulzom in kontrastnim trojem (trio), ki pogosto zamenja v bolj svetel ton; konec scherza prehaja brez pavze v finale (attacca), kar ustvari občutek neusahljive napetosti.
• IV. Allegro (C-dur) – triumfalni finale v C-dur, kjer Beethoven razširi orkester (v uvodu finala so uvedeni piccolo, fagot/kontrabasov fagot in trobilske barve ter trobila/tromboni), uporabi motivične povezave s preteklimi stavki in predstavi vrhunsko preobrazbo "usodnega" motiva v zmagovito razrešitev.

Orkestracija in oblikovne inovacije

Beethoven v peti simfoniji uporablja standardni klasični orkester z razširitvami v finalu. Med pomembnejše orkestracijske značilnosti sodijo:

• izrazit ritem kot temeljna enota gradnje;
• uporaba značilnih barv (trobila, timpani, kasneje tudi trobni dodatki kot tromboni in piccolo) za doseganje dramatične dinamike;
• tematska kohezija: motiv se preobraža in povezuje med stavki, kar daje simfoniji občutek celote;
• attacca prehod iz tretjega v četrti stavek, kar poveča dramatični učinek končnice.

Pomen, sprejem in vpliv

Peta simfonija je hitro postala eno najbolj prepoznavnih glasbenih del v zahodni glasbeni tradiciji. Njena znamenita štirinožna tema je vstopila v širšo kulturo, pojavila se je v filmih, radijskih in televizijskih prireditvah ter reklamah. V času druge svetovne vojne je motiv postal simbol — dot-dot-dot-dash (Morseova koda za črko V) so zavezniške oddaje povezovale s to melodijo kot znak zmage in upora.

Glasbeniki in muzični zgodovinarji hvalijo simfonijo zaradi njene tehnične iznajdljivosti, enotnosti gradnje in izjemne čustvene učinkovitosti. Številne izvedbe in posnetki (npr. Toscanini, Furtwängler, Karajan, Bernstein, Kleiber idr.) so pripomogli k uveljavitvi te skladbe kot merila izvajalske in interpretativne umetnosti.

Trajanje in izvedbe

Običajno trajanje izvedbe je okoli 30–40 minut, odvisno od tempa in interpretacije dirigenta. Zaradi svoje pogoste uporabe v izobraževanju in popularni kulturi je Peta simfonija prav tako eno najbolj pogosto posnetih orkestralnih del.

Zanimivosti

• Fraza »usoda trka na vrata« izhaja iz poznejših interpretacij in ni neposredno potrjena iz Beethovenovih zapiskov.
• Navdih in delo na simfoniji sta sovpadala z drugimi pomembnimi Beethovenovimi deli tistega obdobja, med drugim z opero Fidelio in četrtimi deloma (npr. Šesta simfonija), kar priča o ustvarjalnem vrhuncu skladateljeve srednje dobe.
• Premiera leta 1808 je bila poznana po številnih nepravilnostih — dolg koncert, slabo ogrevana dvorana in pomanjkanje vaje — vendar je kljub temu skladba hitro pridobila sloves izjemnega dela.

Glasba

Simfonija se začne s štiritonskim motivom "kratek-kratek-dolg", ki ga slišimo dvakrat (drugič nekoliko nižje): ( poslušaj (pomoč-info))

Začetek simfonije je tako znan, da ga pogosto citirajo. Tudi drugi skladatelji so jo uporabili v svojih skladbah, na primer Sergej Rachmaninov v pesmi Usoda. Pogosto je bila uporabljena v popularni kulturi, od disca do rokenrola, ter v filmih in na televiziji. Med drugo svetovno vojno je BBC uporabil motiv s štirimi notami za uvod v svoje radijske informativne oddaje, saj se "kratko-kratko-dolgo" v Morsejevi abecedi glasi kot črka "V". "V" je pomenila "zmaga". Igral se je zelo tiho na boben. Ljudje v nacistično okupiranih državah, ki so želeli slišati novice, so na skrivaj poslušali BBC-jeve novice, saj je bilo bolj verjetno, da so resnične.

V tretjem stavku simfonije je ta ritem včasih uporabljen kot spremljava.

Ko je Beethoven napisal to simfonijo, je bil star okoli trideset let. Postajal je vse bolj gluh. To je zelo težko prenašal. Menil je, da bi moral imeti prav on odličen sluh. Počutil se je zelo depresivno, vendar se je odločil, da ne bo naredil samomora, ampak bo ostal živ in zapisal vso glasbo, ki jo je imel v glavi. O tem je pisal v pismu, imenovanem Heiligenstadtski testament.

Začetek Pete simfonije zveni zelo drzno in junaško. Celotna simfonija zveni kot boj, ki se začne s temi štirimi notami. Ljudje pogosto pravijo, da ti štirje toni predstavljajo usodo, ki trka na vrata. Ko pridemo do zadnjega stavka (finala), postane glasba namesto molovska durovska. Zveni, kot da je Beethoven premagal svojo depresijo.

Četrti stavek te simfonije je eden od prvih primerov uporabe trombona ali pikole v simfoniji.

Beethoven leta 1804, ko je začel pisati Peto simfonijo.

Išči po črki