Timpani (kotlički): definicija, zgodovina in uporaba v orkestru

Timpani (kotlički): definicija, zgodovina in uporaba v orkestru — odkrijte nastanek, vlogo v orkestru, uglaševanje in tehnike igranja ter pomen za timpanista.

Timpani (včasih imenovani tudi kotlički) so bobni, ki so narejeni iz velikih skled, običajno bakrenih, ki jih oblikujejo obrtniki. Čez njih po uglasitvi napnejo material, podoben koži — v preteklosti je bil to pergament ali obdelana koža, v sodobnih instrumentih pa prevladujejo sintetične glave bobna, ki so bolj odporne na spreminjanje temperature in vlage. Ta zgornji del se imenuje "glava bobna". Timpani je italijanska beseda in predstavlja množino besede timpano, čeprav se v neformalni angleščini pogosto uporablja tudi izraz boben ali preprosto timp. Nekdo, ki igra na timpane, se imenuje timpanist.

Uglasitev in posebnost

Timpani se razlikujejo od drugih bobnov po tem, da so namenoma uglašeni na določene glasbene tone. Timponist običajno sedi pred skupino dveh, treh ali štirih timpanov in jih hitro prestavlja v različne višine tona glede na potrebe skladbe, zato je instrument navadno označen v množini. Na timpane se igra z posebnimi paličicami oziroma maleti (z različno glavo iz filca, volne ali plastike), s katerimi dosežemo različne barve zvoka.

Vloga v orkestru in vrstah ansamblov

Timpani imajo v orkestrski praksi posebno vlogo: poudarjajo ritem, harmonijo in dramatične poudarke ter pogosto podpirajo nizko trobento ali basovski del. V orkestrih in drugih orkestrih ter glasbenih skupinah, kjer je potrebna uglasljivost in natančnost, so skoraj nepogrešljivi. Poleg simfoničnih orkestrov jih lahko srečamo tudi v komornih zasedbah, pihalnih orkestrih, filmski glasbi in v nekaterih skupinah, ki igrajo popularno glasbo.

Kratek zgodovinski pregled

Koreni timpana segajo v vojaške in ceremonijalne tradicije, kjer so kotlični bobni spremljali velike parade in bitke. Danes jih še vedno uporabljajo uradna telesa, na primer v Hišni konjenici kraljice Elizabete II. v Združenem kraljestvu, kjer so bobni pogosto nameščeni na posebnih vozilih ali konjih. V orkestrski glasbi so timpani postali še posebej pomembni v 18. stoletju; lahko jih slišimo v delih skladateljev, kot sta Händel in Beethoven, ter pri številnih drugih skladateljih 19. stoletja, ki so iskali večjo barvno in dinamično paleto. Skozi 19. in 20. stoletje so jih razvili in tehnično izpopolnili številni skladatelji (npr. Berlioz, Mahler), zato so danes stalnica večjih orkestrov in sodobnih zasedb.

Sestava in vrste

• Lonec/korito: kovinska ali včasih fiberglas ali aluminijasta skleda, ki daje rezonanco instrumentu.
• Glava: napeta membrana (naravna koža ali sintetična) z nastavitvijo napetosti vzdolž roba.
• Obroč in vijaki/napenjalni sistem: povezujejo glavo s koritom; pri sodobnih timpani je pogosto integriran sistem za hitro uglasitev.
• Mehanizem za uglaševanje: lahko je pedalni (pedal), verižni ali vzvodni; omogoča hitro spreminjanje višine tona med igro.

Velikosti in dosegljive višine

Timpani se običajno izdelujejo v različnih premerih — na primer 20", 23", 26", 29" (palcev) — in vsaka velikost pokriva približno oktavo ali manj. Največji boben bo zelo nizek (npr. C ali D), manjši pa višji (npr. F ali A), vendar so dejanske uglasitve odvisne od proizvajalca in prakse timpanista. V orkestru so običajno razporejeni od najnižjega (na levi strani dirigenta) do najvišjega (na desni).

Mehanizmi za spreminjanje tona

Sodobni timpani imajo različne načine za hitro spreminjanje napetosti glave in s tem tona:

• Pedalni mehanizem: najpogostejši v sodobnih orkestrih; omogoča gladko prestavljanje z nogo.
• Verižni ali vzvodni sistemi: starejši ali cenejši modeli, kjer se tonalnost nastavlja ročno ali s pomočjo ročice.
• Fine nastavitve: majhni vijaki ali regulatorji za natančno uglasitev.

Palice, tehnike igranja in artikulacija

Izbira maleta (paličice) močno vpliva na barvo zvoka: trši maleti dajo jasnejši, bolj udaren zvok; mehkejši filcni pa bolj zaokrožen, orkestralni zvok. Osnovne tehnike vključujejo udarce ob sredino glave za poln ton, udarce bližje robu za svetlejši ton, rolke (hitro izmenični udarci za vzdrževanje zvoka) ter damping (zadušitev) s kratkim dotikom dlani ali blazinice za natančen konec tona.

Notacija in vloga v orkestrski partituri

Timpani so običajno notirani na posebnem notnem črtovju (ali kot dodatek na standardnem), z navedbo zahtevane uglasitve ob začetku stavka ali kazalke. Pogosto podpirajo tonalni temelj skladbe (npr. uglasitev na toniko in kvinto) in poudarjajo ritmične in harmonične točke. Skladatelji lahko zahtevajo hitro menjavo tonov, valjčne prelome ali precizno zaduševanje, zato je dobro razumevanje mehanike instrumenta ključno za timpanista.

Vzdrževanje in nega

Sintetične glave so bolj odporne, vendar je pri vsakem timpanu priporočljivo:

• redno preverjati napetost in enakomernost glave;
• varovati instrument pred močnimi temperaturnimi in vlagovnimi spremembami;
• preverjati in mazati pedalne/mehanične dele po navodilih proizvajalca;
• menjavati glave po potrebi ali ob poškodbah.

Zaključek in zanimivosti

Timpani so izjemno vsestranski in hkrati tehnično zahtevni instrumenti, ki združujejo ritmično natančnost z harmonično funkcijo. Zaradi svoje sposobnosti hitrega uglasitve in močne barvne prisotnosti ostajajo ključni del simfonične literature in večjih zasedb ter dodajajo veličastnost in poudarek tako v koncertnih kot v ceremonijalnih prireditvah.

Različni načini izdelave timpanov

Glava bobna

Glava bobna timpani, imenovana tudi glava timpani, je lahko narejena iz dveh različnih stvari. Nekatere so narejene iz živalske kože, na primer iz telečje ali kozje kože. Druge so lahko narejene iz debele plastike. Ker se plastične glave težko zlomijo in ne stanejo toliko kot glave iz živalske kože, se uporabljajo pogosteje kot glave iz živalske kože. Vendar veliko profesionalnih igralcev raje uporablja glave iz kože, ker menijo, da glave iz kože ob udarcu ustvarijo boljši zvok. Glava bobna je napeta na skledo timpanona in pritrjena z vijaki za uglaševanje timpanona.

Uglaševanje timpanov

Vijaki, ki držijo in nastavljajo glavo bobna, se imenujejo "napenjalne palice". Za uglaševanje timpanona lahko vse "napenjalne palice" zategnemo ali popustimo. Timpani imajo višji zvok, če so napenjalne palice bolj zategnjene, in nižji zvok, če so ohlapne. Običajno je na timpanu približno sedem napenjalnih palic.

Verižni timpani.


Osnovni timpani timpani.

Strojni timpani

Uglaševanje timpanona s samostojnim vrtenjem vsake napenjalne palice je lahko zelo težavno, zato so nekateri izdelovalci timpanonov izumili različne načine za hitrejše spreminjanje višine tona bobna.

Verižni timpani

Pri verižnih timpanih so vse napenjalne palice pritrjene na verigo. Ta veriga je povezana z vzvodom, in ko igralec premika vzvod naprej in nazaj, se hkrati zategujejo in rahljajo vsi vijaki, kar spreminja višino tona bobna.

Pedalni timpani

Pedalni timpani so timpani, ki za spreminjanje višine zvoka uporabljajo pedal. To je vrsta timpanona, ki se danes najpogosteje uporablja. Igralec lahko pritisne na pedal, da timpani zaigrajo višje tone, ali pa pusti pedal nazaj, da zaigra nižje tone. Obstajajo tri različne vrste pedalnih timpanonov:

• Pri sistemu z zaskočno sklopko mora igralec potegniti nazaj vzvod, imenovan sklopka, da sprosti pedal. Ko je pedal na želenem mestu, mora igralec z nogo ponovno potisniti sklopko naprej, da ga zaskoči.
• Sistem uravnoteženega delovanja uporablja vzmet, ki je pritrjena na pedal in ga drži na enem mestu, dokler ga igralec ne premakne. Ker pri sistemu z uravnoteženim delovanjem pedala na enem mestu ne drži sklopka, ga nekateri imenujejo plavajoče pedalo, ker je videti, kot da ga nič ne drži in da lebdi.
• Pri sistemu s torno sklopko sklopka drži pedal na enem mestu, sklopka pa je pritrjena na drog. Ko igralec spusti sklopko, se drog premika navzgor in navzdol, ko se pedal potiska navzgor in navzdol.

Pedal na pedalnih timpanih s sistemom zobate sklopke.

Paličice za timpane

Na timpane se igra s posebno vrsto paličic za bobne, ki se imenujejo paličice za timpane. Igralec pri igranju na boben uporablja dve paličici hkrati. Dva dela palice se imenujeta gred in glava. Glava je del palice, ki je oblikovan kot krog in je del, ki udarja po timpanih, gred pa je leseni del palice, ki ga drži timpanist. Glava palice za timpane je lahko narejena iz različnih materialov, vendar je običajno narejena iz lesene krogle, ki je prekrita s filcem ali tanko tkanino. Glava palice je običajno izdelana iz lesa, kot so hikorja, češnja ali bambus, lahko pa tudi iz kovine, kot je aluminij. Nekatere palice za timpane nimajo glave iz klobučevine in imajo samo leseno glavo. Te palice se včasih uporabljajo v klasični in baročni glasbi.

V začetku 20. stoletja so bile nekatere palice narejene iz kitovih kosti, glave pa iz gobic.

Komplet paličic za timpane.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so timpani?

V: Kako se imenuje zgornji del bobna timpani?

V: Od kod izvira beseda "timpani"?

V: Ali je v angleščini še kakšna druga beseda za timpano?

V: Kdo igra na timpane?

V: Katera vrsta materiala se je tradicionalno uporabljala na glavi bobna timpana?

V: Ali sodobna tehnologija za ta namen uporablja drugačne materiale?

Išči po črki