Transpozicijski inštrument — definicija, primeri in delovanje
Kaj je transpozicijski inštrument? Definicija, delovanje in primeri (klarinet, saksofon, rog) — kako premik not spremeni tonaliteto in koncertno višino.
Transpozicijski inštrument je glasbeni inštrument, pri katerem se zapišene note (to, kar glasbenik bere v partituri ali partu) ne ujemajo neposredno s tistim, kar slišimo kot končno (»koncertno«) višino. Vsa zabeležena nota je premaknjena za enako razdaljo po lestvici — navzgor ali navzdol — tako da bo skladba, odigrana na transpozicijskem inštrumentu, zvenela v drugačni tonaliteti, kot je zapisana. Razlika med »zapisanimi« in »pravimi« notami se imenuje transpozicija; običajne, dejansko slišane note imenujemo koncertna višina. Večina netranspozicijskih instrumentov (npr. klavir) igra neposredno »v C« (koncertni C).
Zakaj obstajajo transpozicijski inštrumenti?
- Zgodovinski razlogi: mnogi pihalni instrumenti so nastali v različnih velikostih (različni »ključi« ali »sistemi«) — da so glasbeniki lahko prehajali med različnimi verzijami iste družine instrumentov, se pišejo deli tako, da ohranijo enake prstne vzorce in čitljivost.
- Akustični in konstrukcijski razlogi: dolžina cevovoda, pozicija odprtin in uporabljen ključ (npr. B♭, A, F, E♭) določajo, katera tona inštrument naravno proizvaja, zato je lažje pisati transponirano kot preurejati prstne položaje.
- Praktičnost pri orkestriranju: označevanje del za transpozicijske inštrumente po ustaljenih pravilih olajša menjavo instrumentov in skupinsko igranje brez ponovnega prepisovanja koncertne višine za vsakega posameznika.
Kako deluje transpozicija v praksi
Pri pisanju not za transpozicijski inštrument se zapiše niz not, ki so zamaknjene glede na koncertno višino. To pomeni: če želi dirigent ali skladatelj, da instrument zveni na določeni koncertni noti, je treba glasbeniku dati zapis, ki je za določeno intervalno razdaljo višji ali nižji, tako da ob igranju zveni pravilno. Splošno pravilo: če inštrument »zveni nižje« kot je zapisano (kar je najpogostejše), mora biti zapis višji od koncertne višine za ustrezen interval — in obratno, če inštrument zveni višje (npr. piccolo), je zapis nižji.
Na primer: ob igranju note, ki se imenuje "C", na klarinetu B, se na klavirju pojavi nota, ki se imenuje "B♭". Vsi transpozicijski instrumenti, kot sta "rog v F" ali "alt saksofon v E♭", pomenijo F in E♭ v običajnih notah ("koncertni ton"). Note "C", zapisane in zaigrane na rog v F, bodo zvenele kot "F", iste note "C", zapisane za alt saksofon v E♭, pa bodo zvenele kot "E♭".
Pogosti transpozicijski primeri (navedeno, koliko inštrument »zveni nižje« od zapisa)
- Klarinet v B♭ (sopran, »B♭ klarinet«): zveni za major sekundo (celoten ton) nižje kot je zapisano. Če je v partu zapisano C, boste slišali B♭.
- Klarinet v A: zveni za majhen terts (mali terč) nižje kot je zapisano (C → A).
- Sopran saksofon v B♭: zveni za major sekundo nižje (C → B♭).
- Alt saksofon v E♭: zveni za veliki seks (major sest) nižje kot je zapisano (C → E♭).
- Tenor saksofon v B♭: zveni za veliki non (oktava + major sekunda) nižje kot zapisano (C → B♭, nižje za oktavo in sekundo).
- Bariton saksofon v E♭: zveni še za oktavo nižje kot alt saksofon (oktava + major sest nižje).
- Basu klarinet v B♭: zveni kot tenorska različica klarineta — običajno za oktavo + major sekundo nižje (major ninth lower).
- Rog v F (francoski rog): zveni za popoln kvint (perfect fifth) nižje kot zapisano (C → F).
- Trubadur (truba) v B♭: zveni za major sekundo nižje kot zapisano.
- Angleški rog (cor anglais) v F: zveni za popoln kvint nižje kot zapisano (podoben primeru roga v F).
- Piccolo: zveni za oktavo višje kot je zapisano (zato se pogosto zapiše nižje, da je berljivo).
Nasveti za glasbenike in skladatelje
- Pri orkestriranju vedno preverite, ali del za posamezni instrument pričakuje zapisano (transponirano) ali koncertno višino. Večina partov je transponiranih, medtem ko je partituro dirigenta običajno v koncertni višini.
- Pri pisanju skladbe za mešane pihalne zasedbe vzemite v poštev ključno razliko v ključnih podpisih — pri transpoziciji se mora spremeniti tudi ključ podpis (npr. če gre za B♭ instrument, se ključen podpis pomakne za en ton).\sonic
- Če transponirate ročno: določite, za kateri interval instrument transponira (npr. B♭ = 2 poltona / 1 ton; A = 3 poltoni / majhen terts; F = 7 poltonov / popoln kvint) in pomaknite tako note kot ključni podpis v ustrezno smer.
- Pri izmenjavi med inštrumenti iste družine (npr. klarinet in B♭ ter klarinet v A) je v praksi lažje dati glasbeniku transponiran part kot znova napisati koncertno partituro.
Kratek povzetek
Transpozicijski instrumenti so narejeni tako, da se zapisane note in slišane (koncertne) note razlikujejo za fiksni interval. To poenostavi igranje in menjavo instrumentov ter izhaja iz zgodovinskih in akustičnih razlogov. Pri orkestriranju in izvajanju je pomembno vedeti, kateri instrumenti transponirajo in za koliko, saj to vpliva na zapisane tone, ključni podpis in usklajenost z drugimi inštrumenti.
Zgodovinski zapis
Uporaba transponiranega zapisa (zapisovanje not višje ali nižje, kot so v resnici) se je verjetno začela s počasnim spreminjanjem načina izdelave instrumentov. Ko je Mozart še živel, je obstajal "klarinet v C", ki pa ga je pozneje nadomestil večji in bogatejši "klarinet v B♭". Nič se ni spremenilo, kako morajo igralci klarineta premikati prste. To je igralcem pomagalo pri prehodu s starejšega na novejši instrument. Morda bi se učenci sodobnega instrumenta v B♭ lahko ponovno naučili, kako uporabljati prste, da bi lahko igrali z običajnimi notami. Vendar bi bilo treba vso zapisano glasbo transponirati nazaj v "koncertno višino".
Naravne harmonske vrste in barvo zvoka
Instrumenti, kot so rogovi in lesna pihala, imajo naravno harmonsko vrsto, zato je v določenih tonih lažje in glasneje igrati. Na to ne smemo pozabiti, ko pišemo glasbo za ta glasbila. Poleg tega je te instrumente mogoče igrati uglašeno le v določenih tonih, saj se pojavlja težava, imenovana "enakomerna temperamentnost". Kateri toni bodo delovali, je odvisno od tega, za kateri ton je bil instrument uglašen.
S transpozicijskimi instrumenti lahko piščali igrajo v različnih tonih. Prsti lahko ostanejo nespremenjene. Z uporabo različnih velikosti instrumentov se spreminjajo le ključ, v katerem je glasba napisana, note, ki se ujemajo s tem ključem, in barva (kako zveni nota, ne le v katerem ključu je). Cor anglais je kot oboa, vendar za kvinto nižji (pet tonov lestvice. Zapisan C zveni kot F). Vsak oboist lahko igra cor anglais, če bere notni zapis in igra z običajnimi oboističnimi prsti. Zvenel bo samodejno za kvinto nižje. Primerjajte to z godali, ki niso transpozicijski instrumenti. Na descantni kljunasti flavti je nota, ki jo zaigramo s tremi prsti leve roke (1-2-3-0-0-0-0), G. Za igranje G na visoki (altni) kljunasti flavti je prstometrični postopek 1-2-3-1-2-3. Na začetku je to lahko zmedeno, vendar se lahko igralci z vajo navadijo na menjavanje med različnimi velikostmi flavt.
Profesionalni klarinetisti bodo potrebovali dva klarineta: klarinet B in klarinet A. Nekatera ohišja za klarinet so narejena za oba inštrumenta. Nekateri klarinetisti igrajo tudi bas klarinet. Ta je prav tako v barvi B, vendar zveni oktavo nižje od običajnega klarineta v barvi B. Obstaja tudi Es klarinet, ki zveni za manjšo terco višje od zapisanega.
Saksofoni se glede na velikost transponirajo v različne tonalitete. Pihala so na voljo v več različnih ključih. Vedno je pomembno, da igralec pride na vajo ali koncert s pravim instrumentom. Igralci pihal pogosto postanejo vešči transponiranja. To pomeni, da če je njihova glasba napisana v napačni tonaliteti za instrument, na katerega igrajo, jo lahko še vedno zaigrajo v pravi tonaliteti.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je transpozicijski instrument?
O: Transpozicijski instrument je glasbeni instrument, ki ne igra not, za katere morda mislite, da jih bo zaigral, vendar se vse note razlikujejo od pravih not za isti glasbeni interval.
V: Zakaj pesem, ki se igra na transpozicijski instrument, zveni znano, vendar se igra v drugačni tonaliteti?
O: Pesem, ki se igra na transpozicijski instrument, zveni znano, vendar se igra v drugačni tonaliteti, ker je transpozicijski instrument uglašen višje ali nižje od običajnih not, vedno višje ali nižje za enako število not na lestvici.
V: Kako se imenujejo običajne note?
O: Običajne note se imenujejo "koncertna višina".
V: V kakšnem ključu je uglašena večina netranspozicijskih instrumentov?
O: Večina netranspozicijskih instrumentov, kot so klavirji, je uglašena v tonu C.
V: Kako je napisana ali opisana glasba za transpozicijski instrument?
O: Pri pisanju glasbe za transpozicijski instrument se celoten niz not zapiše in opiše kot note, ki so premaknjene za več poltonov navzgor ali navzdol.
V: Katera nota nastane na klavirju, ko klarinet zaigra noto, ki se imenuje "C"?
O: Ko b-sobni klarinet zaigra noto, ki se imenuje "C", se na klavirju pojavi nota, ki se imenuje "B♭".
V: Kateri so primeri transponiranja instrumentov?
O: Lesna pihala, zlasti kljunaste flavte in klarineti, so transpozicijski instrumenti. Saksofoni in večina pihalnih instrumentov so transpozicijski instrumenti. Primera posebnih transpozicijskih instrumentov sta "rog v F" in "alt saksofon v E♭", kar pomeni F in E♭ v običajnih notah ("koncertni ton").
Iskati