Saksofon: definicija, vrste, zgodovina in uporaba v glasbi

Saksofon: definicija, vrste, zgodovina in uporaba v glasbi – od Adolpha Saxa do jazza, klasične in popularne glasbe; spoznajte vrste, uglaševanje in legendarne izvajalce.

Saksofon je družina glasbil, ki so izdelana iz medenine, vendar je zaradi načina igranja uvrščen med lesenih pihalnih inštrumentov — igra se z eno trstiko, nameščeno na ustniku. Čeprav ga pogosto imenujemo preprosto "saksofon", gre v resnici za več različnih tipov in velikosti instrumentov, ki so si po zgradbi in igranju sorodni. Saksofon je razvil Adolphe Sax v prvi polovici 19. stoletja in je zasnovan na principih klarineta in nekaterih drugih pihal; skupaj z ustnikom in trstiko to pojasni, zakaj sodobni saksofoni pripadajo lesenim pihalom, čeprav so narejeni iz kovine.

Zgradba in delovanje

Saksofon je sestavljen iz ustnika z trstiko, cevi z številnimi luknjami in tipkami ter zvonca. V nasprotju z navedbo, da ima le sedem glavnih tipk, ima sodoben saksofon kompleksno tipkovje — običajno približno 20–23 tipk (odvisno od modela), skupaj z mehaniko, ki omogoča zapiranje in odpiranje tonov, ter posebne tipke za altissimo register in različne tehnike igranja. Saksofon je transpozicijsko glasbilo: najpogostejši so tenor in sopran v B♭ ter alt in bariton v E♭.

Uglaševanje

Glavni načini za prilagajanje intonacije saksofona so:

• Položaj ustnika: če je ton preveč visok (ostr), podaljšanje cevi z izvlečenjem ustnika nekoliko zniža ton; če je preveč nizek (plosko), vkanjanje ustnika naprej (skrajšanje cevi) nekoliko zviša ton.
• Embouchure in voicing: napetost ustnic, položaj jezika in drža čeljusti močno vplivajo na intonacijo. Če je ton preveč visok, igralec običajno sprosti čeljust in embouchure; če je ton prenizek, embouchure nekoliko zategne oziroma premakne jezik višje (tako imenovano "voicing").
• Temperatura in instrument: topli instrumenti igrajo bolj visoko; igro je treba prilagoditi glede na temperaturo in akustične razmere prostora.

Vrste saksofonov

Obstaja več različnih vrst saksofonov, po vrsti od najnižjih do najvišjih tonov so: tubaks, kontrabas, bas, bariton, tenor, alt, sopran, sopranino in soprillo. V praksi se najpogosteje uporabljajo štirje tipi:

• Altsaksofon (E♭) — pogosto v klasični in popularni glasbi; dobro razmerje velikosti in tona.
• Tenorsaksofon (B♭) — zelo priljubljen v jazzu in popu; globlji, topel zvok.
• Baritonsaksofon (E♭) — nizji register, pomemben v big band orkestrih in komornih sestavih.
• Sopransaksofon (B♭) — višji register, uporabljen v različnih slogih; obstajajo ravni (straight) in ukrivljeni (curved) izvedbe.

Redkejše različice (sopranino, bass, kontrabas itd.) se pojavljajo v specializiranih zasedbah ali eksperimentalni glasbi.

Zgodovina in vloga v glasbi

Saksofon je izumil Adolphe Sax, ki je instrument razvil in patentiral v 1840-ih (uradna patenta 1846). Sprva so ga uvedli predvsem v vojaške in harmonične godbe, saj je imel močan in nosilen zvok, primeren za zunanje nastope. Uporaba v simfoničnih orkestrih je bila omejena — deloma zaradi predsodkov do samega izumitelja in tudi zato, ker je bilo že obilo uveljavljenih pihal v orkestrih. V začetku 20. stoletja je saksofon pridobil pomembno mesto v jazzu in popularni glasbi; v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja so ga množično uporabljali tudi big bandi iz 40. in 50. let prejšnjega stoletja.

Saksofon se uporablja v klasični glasbi, predvsem v delih, ki zahtevajo izrazit barvni kontrast; v jazzu, kjer je postal eden ključnih solističnih instrumentov; občasno tudi v rocku, popu in drugih slogih, kjer daje prepoznaven solistični ali barvni vložek. V klasičnem svetu je pomembno vlogo imel izvajalec in pedagog Marcel Mule, ki je postavil temelje sodobne klasične tehnike za saksofon in razširil repertoar za instrument.

Tehnike igranja in izraz

Saksofon omogoča širok nabor izraznih možnosti: vibrato, legato, staccato, slap-tonguing, growl, multiphonics, altissimo register in celo krožno dihanje. Njegova prilagodljivost in dinamični razpon ga naredijo primernega tako za solistično kot za skupinsko rabo — od komornih zasedb do velikih orkestrov in skupin popularne glasbe.

Znani saksofonisti

V različnih žanrih so izstopali številni izvedenci. Med klasičnimi izvajalci je bil pomemben Marcel Mule; v jazzu pa so glasbeni velikani, kot sta John Coltrane in Charlie Parker, močno razširili tehnične in umetniške meje saksofona. Poleg njih so v svetovni glasbeni zgodovini prisotni še mnogi drugi vplivni saksofonisti, ki so oblikovali slogovne smeri in razširili repertoar.

Zaključek: Saksofon je vsestransko glasbilo z značilnim, toplem in zmogljivim zvokom. Čeprav je narejen iz medenine, ga tehnično uvrščamo med lesena pihala zaradi uporabe trstike in ustnika. Zaradi svojih zvočnih in tehničnih lastnosti ostaja priljubljen v mnogih glasbenih žanrih od 19. stoletja do danes.

Vprašanja in odgovori

V: Katera vrsta instrumenta je saksofon?

V: Kako saksofon proizvaja zvok?

V: Katere so skupne značilnosti saksofonov?

V: Kakšni so različni glasovi saksofonov?

V: Kdo je izumil saksofon?

V: V katerih zvrsteh se običajno uporablja saksofon?

V: Kdo so nekateri znani igralci saksofona?

Išči po črki