Impresionizem

Zgodovina

V 19. stoletju se je večina umetnikov naučila slikati v umetniški šoli ali akademiji. Akademije so bile zelo stroge glede načina, kako so se mladi umetniki učili slikati. Priljubljeni slog slikarstva se je imenoval klasicizem. Klasično slikarstvo je vedno nastajalo v ateljeju. Pogosto so prikazovale zgodbe iz mitologije. Umetnik se je na slikanje pripravljal tako, da je veliko risal. Slike so bile naslikane zelo gladko in skrbno.

Hkrati je bilo več slikarjev, ki so radi slikali francosko pokrajino in vaščane na realističen način, drugačen od klasicizma. Pogosto so ustvarjali majhne hitre slike na prostem in jih nato dokončali v ateljeju. Med temi umetniki sta bila Gustave Courbet in Jean-Baptiste Corot. Edgar Degas je leta 1883 zapisal: "Corot. V primerjavi z njim nismo nič, nič." Skupina mladih slikarjev, ki je občudovala dela teh umetnikov, se je spoprijateljila in začela slikati skupaj. To so bili Claude Monet, Pierre-Auguste Renoir, Alfred Sisley, Frédéric Bazille, Camille Pissarro, Paul Cézanne in Armand Guillaumin.

Akademija v Parizu je vsako leto pripravila veliko razstavo, imenovano Salon de Paris. Leta 1863 je umetnik Edouard Manet na razstavo postavil sliko z naslovom Kosilo na travi ("Le déjeuner sur l'herbe"). Sodniki v Salonu tega dela niso hoteli obesiti v galerijo, ker je prikazovalo golo žensko, ki sedi na travi z dvema oblečenima moškima. Če bi slika prikazovala starogrško mitologijo, to ne bi bilo problematično, vendar sta bila moška oblečena v navadne obleke, ženska obleka in klobuk pa sta ležala na travi. Morda je bila prostitutka! Sodniki so rekli, da je slika nespodobna (zelo nesramna). Tudi Monet in njegovi prijatelji so bili zavrnjeni. Bili so jezni in so se sestali z Manetom, da bi se o tem pogovorili. Cesar Napoleon III. je dovolil še eno razstavo, imenovano Salon des Refusés, na kateri so bile razstavljene vse slike, ki so bile "zavrnjene". To razstavo si je ogledalo veliko ljudi, ki so kmalu ugotovili, da je v umetnosti nastalo novo "gibanje", precej drugačno od sloga, ki so ga bili vajeni.

Leta 1872 so Monet in njegovi prijatelji ustanovili društvo z imenom "Zadružno in anonimno združenje slikarjev, kiparjev in graverjev". Začeli so organizirati lastne umetniške razstave. Leta 1874 je trideset umetnikov pripravilo prvo razstavo. Kritik Louis Leroy se je norčeval iz njihovega dela in napisal članek z naslovom Razstava impresionistov. Tudi javnost, ki je prišla na razstavo, je začela uporabljati to ime. Slikarji sami so kmalu začeli uporabljati ime "impresionisti" in od takrat jih imenujejo s tem imenom. Med letoma 1874 in 1886 so imeli osem razstav. Za organizacijo razstav so plačali trgovcu Paulu Durand-Ruelu, ki je organiziral razstave v Londonu in New Yorku. Njihove slike so postopoma postajale priljubljene. Nekateri impresionisti, Monet in Renoir, so dočakali starost in slavo, drugi pa so umrli zelo revni. Glavni umetniki, ki jih imenujemo "impresionisti", so Claude Monet, Auguste Renoir, Paul Cézanne, Camille Pissarro, Alfred Sisley, Edgar Degas, Berthe Morisot, Armand Guillaumin, Mary Cassatt, Gustave Caillebotte in Frederic Bazille.

Številni umetniki so z impresionisti sodelovali le kratek čas, nato pa so začeli preizkušati nove ideje. Vsi ti umetniki so slikali na različne načine, skupaj pa jih imenujemo postimpresionisti. Med njimi so Georges Seurat, Paul Cézanne, Paul Gauguin, Henri de Toulouse-Lautrec in Vincent van Gogh.

Medtem ko so francoski impresionisti ustvarjali v Franciji, so tudi slikarji v drugih državah začeli slikati na prostem v širšem slogu. Sčasoma se je impresionistični slog razširil v številne evropske države, Severno Ameriko in Avstralijo. Nekateri umetniki so v impresionističnem slogu slikali vse do 20. stoletja.

Corot, Italijanska pokrajina. Corotove slike so vplivale na impresioniste


Manet, Kosilo na travi ("Le déjeuner sur l'herbe")

Predmet in slog

Impresionizem in fotografija

Pred impresionisti so številni umetniki ustvarjali s slikanjem portretov. Pred izumom fotoaparata so bili slikani portreti glavni način za beleženje "videza" osebe (kako je bila videti). Ko so začeli slikati impresionisti, pa je že obstajalo veliko fotografov, ki so imeli ateljeje, kamor so se ljudje lahko hodili fotografirat. Ko so se fotoaparati izboljšali, so fotografi začeli delati "posnetke" pokrajine in ljudi na prostem.

Fotografija je imela na slikarje dva učinka. Najprej je pomenila, da so se veliko težje preživljali s slikanjem portretov. Številni umetniki so postali zelo revni. Drugič, slika, ki jo posname fotoaparat, ima pogosto zanimive zorne kote in poglede, ki jih umetniki običajno ne naslikajo. Impresionistični slikarji so se lahko učili iz fotografij. Na številnih impresionističnih slikah ima gledalec občutek, kot da je prav tam in gleda prizor z umetnikovimi očmi.

Predmeti

Impresionistični slikarji niso slikali iz domišljije, literature, zgodovine ali mitologije kot večina drugih slikarjev 19. stoletja. Slikali so, kar so videli v svetu okoli sebe: mesto, kjer so živeli, pokrajino, kamor so hodili na počitnice, svojo družino, prijatelje, svoje ateljeje in stvari, ki so bile v okolici njihovega doma. Včasih so dobili "naročilo" (nalogo), da naslikajo portret nekoga.

Impresionistični slikarji so radi slikali "običajne" stvari, ki so bile del vsakdanjega življenja. Slikali so ženske, ki perejo in likajo perilo, baletne plesalce pri vajah, konje, ki se pripravljajo na dirko, in zdolgočaseno natakarico, ki streže stranki. Pred impresionisti se nikomur ni zdelo, da so ti motivi dovolj zanimivi za slikanje.

Čeprav so številni impresionistični umetniki slikali ljudi, jih poznamo predvsem zaradi njihovega krajinskega slikarstva. Impresionistični slikarji se niso zadovoljili z risbami ali hitrimi slikarskimi skicami na prostem, nato pa so v ateljeju ustvarili velike slike. Impresionistični slikarji se niso zadovoljili s slikanjem oblike zemlje, stavb in dreves. Želeli so ujeti svetlobo in vreme.

Tehnika

Impresionistični slikarji so iskali "tehniko" (način, kako nekaj narediti) za slikanje pokrajin, ki bi prikazovale svetlobo in vreme. Svetloba in vreme se ves čas spreminjata. Sončna svetloba na pokrajini se spreminja vsako minuto, ko se Zemlja obrača. Impresionistični slikarji so se zgledovali po delih prejšnjih francoskih umetnikov, kot sta Camille Corot in Gustave Courbet. Courbet je svoje barve pogosto nosil na prostem in delal hitre barvne skice, ki jih je nato lahko uporabil za izdelavo velikih slik v svojem studiu. Impresionistične slikarje so bolj kot končne slike zanimale skice.

Drugi umetnik, Eugene Boudin, je s svojimi oljnimi barvami sedel na plaži v Deauvillu in na hitro slikal ljudi na počitnicah. Včasih so njegove slike kupovali kot spominke.

Claude Monet je spoznal Boudina in se naučil, da je edini način, kako "ujeti" videz pokrajine v določenem času, slikanje majhnih slik, zelo hitro in brez mešanja barv, da bi nastale lepo gladke in enakomerne barve. Impresionistični slikarji so uporabljali velike poteze čopiča z različnimi svetlimi barvami in jih pustili, da se pomešajo na platnu, namesto da bi jih najprej skrbno zmešali na paleti. S slikanjem na ta način, ne da bi se ukvarjali s podrobnostmi, so impresionistični slikarji ujeli realističen "vtis" sveta, ki so ga videli okoli sebe.

Med drugim so naslikali: sneg, ki nežno pada nad mestom, meglo, ki se v rožnati jutranji svetlobi dviguje na reki, ljudi, ki hodijo po pšeničnem polju, na katerem rastejo živo rdeči maki, sončno svetlobo, ki se skozi listje prebija na plešoče ljudi, vlak, ki na veliki železniški postaji spušča oblake dima, in vodne lilije, ki plavajo v bazenu pod povešenimi vrbami.

Večina impresionističnih krajinskih slik je majhnih, da jih je umetnik lahko prenašal na prostem. Nekateri umetniki, zlasti Claude Monet, so s seboj vzeli več platen, in ko se je dan nadaljeval in se je svetloba spreminjala, je odložil eno in vzel drugo. Najel je sobo, iz katere je lahko videl katedralo v Rouenu, tako da jo je lahko slikal z okna ob različnih dnevnih časih. Monet je naslikal tudi serijo slik s senenimi senožetmi, na katerih so te stale na polju z različnih zornih kotov in v vseh vremenskih razmerah, v svetlem soncu, jutranjem mrazu in snegu. Slike, ki so narejene na prostem, se imenujejo "pleneri". Impresionistični slikarji so se pogosto skupaj odpravljali na slikarska potovanja, zato obstaja veliko slik, ki jih lahko primerjamo.

Degas, Ženska, ki se umiva v svoji spalnici. Impresionisti so slikali vsakdanje predmete, pogosto tako, kot da bi gledali skozi fotoaparat.


Monet, Skale pri Pourvillu. Svetle barve so bile uporabljene brez mešanja.

Druge oblike impresionistične umetnosti

Izraz "impresionizem" se je uporabljal tudi za druge oblike umetnosti, kot sta pisanje in glasba. Octave Mirbeau je pogosto opisan kot impresionistični pisatelj. Leta 1887 so glasbeni kritiki dejali, da so dela Clauda Debussyja impresionistična. Pozneje so bili kot impresionisti označeni tudi drugi skladatelji, med njimi Maurice Ravel, Paul Dukas, Erik Satie in Albert Roussel.

Galerija impresionističnih slik

Kliknite na vsako sliko, da jo povečate in si ogledate, kako je vsak umetnik uporabil poteze čopiča in barve.

Ujemanje prizorišča

Videti kot fotoaparat

Ljudje na prostem

Spreminjanje letnih časov v mestu

Svetloba na vodi

Časovni okvir: Življenje impresionistov

Impresionisti

Sorodne strani

• Postimpresionisti
• Neoimpresionizem
• Pointilizem
• Ekspresionizem
• Fauvizem
• Kubizem
• Impresionistična glasba