Édouard Manet

Življenje

Usposabljanje

Édouard Manet se je rodil 23. januarja 1832 v Parizu v premožni družini. Ko je odraščal, ga je stric spodbujal k slikanju in risanju, vendar je oče želel, da se pridruži mornarici. Sčasoma mu je bilo dovoljeno, da se izobrazi za slikarja. Manet je med letoma 1850 in 1856 delal v ateljeju akademskega slikarja Thomasa Coutura, slikarja velikih zgodovinskih slik. V prostem času je kopiral stare mojstre v Louvru.

Med študijem je obiskal Nemčijo, Italijo in Nizozemsko ter si ogledal slike renesančnih in baročnih mojstrov, kot je Frans Hals, ter španskih slikarjev, kot sta Diego Velázquez in Goya.

Leta 1856 je Manet odprl svoj atelje. Eden najbolj znanih francoskih slikarjev tistega časa je bil Gustave Courbet, ki je slikal v slogu, znanem kot realizem. Courbet je na svojih slikah skušal prikazati življenje revnih delavcev na kmetijah in vaseh. Manet je začel slikati berače, pevce in ljudi v kavarnah. Njegov slog ni bil podoben Courbetovemu, saj je uporabljal velike poteze čopiča brez veliko podrobnosti. Courbetove slike so bile temne in mračne, saj je vsa platna pobarval na rjavo, preden je nanje postavil figure. Manetove slike so bile svetlejše in svetlejše, z veliko bele barve in pogosto majhnimi deli, naslikanimi s svetlo modro in rdečo barvo.

Leta 1863 se je Manet poročil s Suzanne Leenhoff, ki jo je oče zaposlil, da je Maneta in njegovega mlajšega brata Eugena poučevala klavir. Suzanne je imela enajstletnega sina Leona Koella Leenhoffa, ki je pogosto poziral kot model za Manetove slike.

Impresionizem

Akademija v Parizu je vsako leto pripravila veliko razstavo, imenovano Salon de Paris. Leta 1863 je Manet na razstavo uvrstil sliko z naslovom Kosilo na travi ("Le déjeuner sur l'herbe"). Sodniki v Salonu tega dela niso hoteli obesiti v galerijo, ker je prikazovalo golo žensko, ki sedi na travi z dvema oblečenima moškima. Če bi slika prikazovala starogrško mitologijo, to ne bi bilo problematično, vendar sta bila moška oblečena v navadne obleke, ženska obleka in klobuk pa sta ležala na travi. Morda je bila prostitutka. Sodniki so rekli, da je slika nespodobna (zelo nesramna).

V tem času je bila skupina mladih umetnikov, ki so slikali predvsem pokrajine. To so bili Claude Monet, Pierre-Auguste Renoir, Alfred Sisley, Frédéric Bazille, Camille Pissarro, Paul Cézanne in Armand Guillaumin. Tudi Monet in njegovi prijatelji so bili zavrnjeni. Bili so jezni in so se sestali z Manetom, da bi se o tem pogovorili. Cesar Napoleon III. je dovolil še eno razstavo, imenovano Salon zavrnjenih, na kateri so bile razstavljene vse slike, ki so bile "zavrnjene". To razstavo si je ogledalo veliko ljudi, ki so kmalu ugotovili, da je v umetnosti nastalo novo "gibanje", precej drugačno od sloga, ki so ga bili vajeni.

Leta 1874 je trideset impresionističnih umetnikov pripravilo prvo razstavo. Glavni umetniki, ki jih imenujemo "impresionisti", so Claude Monet, Auguste Renoir, Paul Cézanne, Camille Pissarro, Alfred Sisley, Edgar Degas in Berthe Morisot. Manet je prijateljeval z Berthe Morisot, ki se je pozneje poročila z njegovim bratom Eugenom Manetom. Manet je Morisotovo spodbujal pri slikanju. Morisotova pa je Maneta spodbujala k slikanju na prostem, kot so to počeli Monet in drugi impresionistični slikarji. Monet je v impresionističnem slogu naslikal nekaj krajin, morskih in mestnih prizorov. Vendar pa je večina njegovih slik "figurativnih" (upodablja ljudi).

Manetove slike običajno prikazujejo ljudi, ki živijo svoje običajno življenje. Prikazujejo ljudi doma in v službi ali pa zunaj in v zabavi. Ena od slik je zelo drugačna. Gre za grozljiv prizor, ki prikazuje usmrtitev mehiškega cesarja Maksimilijana z ustrelitvijo.

Manet je umrl za sifilisom v Parizu pri 51 letih in je pokopan na mestnem pokopališču Passy.

Bar v Folies-Bergère, 1882, ena zadnjih Manetovih slik

Galerija