Camille Pissarro: oče impresionizma in mentor postimpresionistov

Camille Pissarro — oče impresionizma in mentor postimpresionistov. Odkrijte njegovo življenje, revolucionarno delo in vpliv na Cézanna, Seurata, van Gogha in Gauguina.

Camille Pissarro (10. julij 1830 – 12. november 1903) je bil francoski impresionistični slikar, rojen na otoku Saint Tomas na Deviških otokih. Prišel je iz trgovske družine portugalskih judovskih korenin in se kot mladenič odpravil v Pariz, kjer se je že zgodaj uveljavil kot izjemen opazovalec svetlobe in pokrajine. Pissarro je umrl v Parizu leta 1903 in je eden najvplivnejših likov francoskega slikarstva 19. stoletja.

Bil je edini umetnik, ki je razstavljal tako v impresionizmu kot postimpresionizmu. S svojim delom je prehod med slogi pojasnjeval predvsem z raziskovanjem svetlobe, barve in struktur ter je stalno eksperimentiral z različnimi tehnikami. Pissarro se je učil od velikih predhodnikov, kot sta bila Gustave Courbet in Jean-Baptiste-Camille Corot, nato pa je v Parizu navezal tesne stike z mlajšimi umetniki impresonističnega kroga.

V 60. in 70. letih 19. stoletja je začel slikat na prostem (plein air), z večjim poudarkom na vsakdanjih prizorih, kmečkih delavcih in mestnih motivih. Leta 1873 je pomagal ustanoviti društvo petnajstih ambicioznih umetnikov, ki je držalo skupaj in spodbujalo druge člane; kasneje je bil v ospredju oblikovanja impresonističnih razstav in upravnih dogovorov, ki so skupini omogočili neodvisno razstavljanje. Umetnostni zgodovinar John Rewald je Pissarra označil za "dekana impresionističnih slikarjev", ne le zato, ker je bil najstarejši v skupini, ampak tudi "zaradi svoje modrosti in uravnotežene, prijazne in srčne osebnosti". Cézanne je dejal: "Zame je bil kot oče. Človek, s katerim se je bilo treba posvetovati in ki je bil malo podoben dobremu Gospodu". Bil je tudi eden od Gauguinovih mentorjev. Renoir je njegovo delo označil za "revolucionarno", saj je umetniško upodabljal preprostega človeka. Pissarro je vztrajal pri slikanju posameznikov v naravnem okolju brez "umetelnosti ali veličine".

V 80. letih se je Pissarro začasno približal neoimpresionizmu in deloval skupaj z mladima inovatorjema Georgesom Seuratom in Paulom Signacom, ko je pri 54 letih prevzel neoimpresionistični slog. Preizkušal je točkovno tehniko (pointilizem/divizionizem) in kombiniral svoje občutje za tonalnost z natančnim razčlenjevanjem barvnih enot; kasneje pa se je vrnil k bolj svobodni impresionistični potezi, saj je vedno iskal ravnovesje med znanstveno metodo barve in spontanostjo v slikarstvu.

Pissarro je edini umetnik, ki je svoja dela predstavil na vseh osmih pariških impresionističnih razstavah od leta 1874 do 1886. Sodeloval je z mnogimi pomembnimi ustvarjalci svoje dobe in je bil mentor ali svetovalec vsem štirim najpomembnejšim postimpresionistom, vključno z Georgesom Seuratom, Paulom Cézannom, Vincentom van Goghom in Paulom Gauguinom. Njegova vloga "očeta" skupine ni bila le umetniška — bil je tudi povezalni člen, ki je spodbujal izmenjavo idej in eksperimentiranje.

Pissarro je večino svojega zrelega življenja preživel v bližini Pariza, predvsem v Pontoise in pozneje v vasici Éragny-sur-Epte, kjer je ustvaril obsežno zapuščino prizorov pokrajine, vrtov, cest, železnic in podeželskih delavcev. Njegove slikarske značilnosti vključujejo:

• služenje svetlobi: natančno opazovanje spreminjanja svetlobe in vremena skozi dan;
• barvno ločevanje: uporaba zlomljenih potez in kontrastov za optično mešanje barv;
• pozornost k vsakdanjosti: upodabljanje dela, podeželja in mestnega življenja brez idealizacije;
• eksperimentiranje s tehnikami: od realizma k impresionizmu, poskusov s pointilizmom do vrnitve k bolj svobodni potezi.

Bil je tudi predan učitelj in oče: njegov sin Lucien Pissarro je postal poznan grafik, slikar in tiskar, prav tako pa so bili Pissarrijevi nasveti pomembni za razvoj številnih sodobnikov. Njegove slike danes hranijo velike muzejske zbirke po svetu (med njimi Musée d'Orsay v Parizu, National Gallery v Londonu in številne druge institucije), saj predstavlja most med realizmom 19. stoletja in eksperimentirajočo modernostjo, ki je sledila.

Pissarrov ugled izhaja iz njegovega doslednega prepričanja, da umetnost mora upodabljati resničnost z iskrenostjo in sočutjem do ljudi, hkrati pa raziskovati formalne možnosti barve in svetlobe. Kot učitelj, organizator in neizprosni eksperimentator je sicer postal temeljna osebnost tako impresionizma kot poznejših gibanj v evropskem slikarstvu.

Londonska leta

Zaradi francosko-pruske vojne v letih 1870-71 je moral Pissarro septembra 1870 zapustiti svoj dom; vrnil se je junija 1871 in ugotovil, da so pruski vojaki uničili hišo in z njo številne njegove zgodnje slike. Decembra 1870 se je z družino zatekel v London in se naselil v Crystal Palace v jugozahodnem Londonu.

Na slikah, ki jih je Pissarro dokončal v tem času, je zabeležil Sydenham in Norwood v času, ko sta bila šele pred kratkim povezana z železnico. Ena največjih slik je pogled na cerkev svetega Bartolomeja na aveniji Lawrie Park, splošno znana kot avenija v Sydenhamu, ki je v zbirki Narodne galerije v Londonu.

V Upper Norwoodu je Pissarro spoznal trgovca z umetninami Paula Durand-Ruela, ki je kupil dve njegovi "londonski" sliki. Durand-Ruel je pozneje postal najpomembnejši trgovec z umetninami nove šole francoskega impresionizma.

Po vrnitvi v Francijo je Pissarro leta 1890 ponovno obiskal Anglijo in naslikal približno deset prizorov iz središča Londona. Leta 1892 se je ponovno vrnil in slikal v vrtovih Kew Gardens in Kew Green ter leta 1897, ko je ustvaril več oljnih slik Bedford Parka v Chiswicku.

Norwood, London (Narodna galerija, London)

Vprašanja in odgovori

V: Kje se je rodil Camille Pissarro?

V: Kakšen slog slikanja je prevzel pri 54 letih?

V: Od koga se je Pissarro učil?

V: Kdaj je pomagal ustanoviti društvo petnajstih ambicioznih umetnikov?

V: Kako njegovo delo opisuje Renoir?

Išči po črki