Gustave Courbet — francoski realistični slikar: življenje in vpliv (1819–1877)

Courbet se je rodil leta 1819 kot sin Régisa in Sylvie Oudot Courbet v Ornansu v Doubsu. Courbetove sestre Zoé, Zélie in Juliette so bile njegove prve risarske in slikarske vzornice.

Ko je bil Courbet star dvajset let, je leta 1839 odšel v Pariz in delal v ateljeju dveh slikarjev, Steubena in Hesseja. Tam ni bil zadovoljen in je želel delati sam. Študiral je dela številnih velikih mojstrov, med drugim Goye, Velazqueza in Tiziana. V tem času je naslikal več avtoportretov. Pogosto se je vračal domov v Ornans, kjer je lovil, lovil ribe ter iskal navdih v podeželju in podeželskem življenju.

V letih 1846-1847 je Coubet potoval na Nizozemsko in v Belgijo, kjer je preučeval slike Rembrandta, Franza Halsa in Jana Steena, ki so ustvarjali v 16. stoletju. Slike teh umetnikov so pogosto prikazovale realistične prizore in portrete iz vsakdanjega življenja. Prikazovali so običajne ljudi, ki so skupaj sedeli za mizo, plesali, pisali, kuhali, delali v obrti in podjetjih ter na poljih. Veliko je bilo tudi slik vojakov. Courbet se je odločil, da bo prizore iz običajnega življenja slikal tako, kot so to počeli ti umetniki. Ni želel slikati prizorov iz literature, zgodovine ali mitologije kot večina drugih umetnikov v takratni Franciji. ⁸³

Courbet je naslikal veliko sliko vsakdanjega življenja v Ornansu. Slika z naslovom Po večerji v Ornansu prikazuje štiri moške, ki so pravkar končali obrok za majhno mizo, ki je morda v gostilni. En moški igra na violino, drugi prižiga pipo. Courbet sedi in posluša, z glavo naslonjeno na roko. Pod stolom je zvit velik pes. Courbet je sliko razstavil na razstavi v pariškem Salonu. Slika je bila zelo uspešna. Prejela je zlato medaljo in kupila jo je francoska vlada.³² Zaradi zlate medalje je lahko Courbet svoje slike obešal na razstavah v Salonu, ne da bi jih prej preverila žirija. To pravilo je bilo spremenjeno leta 1857.⁵⁵ Courbetovo delo ter dela Honoréja Daumierja in Jeana-Françoisa Milleta so postala znana kot realizem. Tako kot nizozemski slikarji, ki jih je občudoval, je tudi Courbet pogosto slikal s širokimi, grobimi potezami čopiča. Na svojih slikah je pogosto uporabljal temne zemeljske barve, zlasti rjavo.

Kamniti lomilci

Leta 1849 je Courbet ob cesti videl dve osebi, ki sta z majhnimi kladivi lomili velike skale v gramoz. Eden je bil starec, drugi pa mladenič. Courbet je ta prizor naslikal. Prijatelju je pojasnil: "Ne zgodi se pogosto, da bi se srečal s tako popolnim izrazom revščine, zato sem takrat in tam dobil idejo za sliko. Rekel sem jim, naj naslednje jutro pridejo v moj atelje."

Slika je kmalu postala eden najbolj znanih prizorov iz življenja revnih ljudi, kar jih je bilo kdajkoli naslikanih. Slika je bila uničena med drugo svetovno vojno v Dresdnu. ³¹

Pokop v Ornansu

Courbetova druga pomembna slika, ki je bila razstavljena v Salonu leta 1850, je bila prizor iz življenja v njegovi vasi. Od leta 1849 je slikal pogreb svojega prastrica, ki je umrl prejšnje leto. Courbet je vse vaščane, ki so bili na pogrebu, pripravil do tega, da so prišli v njegov atelje in mu drug za drugim pozirali, dokler slika ni bila končana. Slika je bila zelo velika, 10 krat 22 čevljev (3,1 krat 6,6 metra). Slavni umetnik Jacques Louis David je nekoč na enak način naslikal zelo veliko sliko. Davidova slika je prikazovala Napoleonovo kronanje in je prikazovala vse prisotne.

Nekateri so Pohreb v Ornansu pohvalili, drugi pa so bili zaradi njega zelo jezni. Menili so, da ni prav, da je na veliki sliki prikazan pokop navadnega človeka, kot da bi bil tako pomemben kot cesar. Menili so, da ni prav, da so revni vaščani v starih oblačilih in umazanih škornjih prikazani tako, kot da so pomembni kot gospodje in dame.⁴ Nekateri kritiki so trdili, da je Courbet namerno skušal naslikati grdoto. Veliko ljudi si je sliko ogledalo in všeč jim je bil novi realistični način slikanja. Courbet je dejal: "Pogreb v Ornansu je bil .... pogreb romantike. "

Courbet je postal zvezdnik. (Postal je slaven in o njem so pisali časopisi - kot o filmski zvezdi.) Ljudje so rekli, da je genij, "strašen socialist" in "divjak".⁸ Courbet je leta 1850 pisal prijatelju:

V petdesetih letih 19. stoletja je Courbet naslikal še številne druge slike, na katerih je za motiv uporabil preproste ljudi in prijatelje, kot so "Village Damsels" (1852), "Wrestlers" (1853), "Bathers" (1853), "The Sleeping Spinner" (1853) in "The Wheat Sifters" (1854).

Umetnikov atelje

Courbet je nato naslikal še eno veliko sliko. Slika se imenuje Umetnikov atelje in govori o sedmih letih njegovega slikarskega življenja. Na sredini slike je upodobljen sam, kako dela na veliki krajinski sliki. Za njim stoji umetniški model, ki je gol. Okoli Courbeta so njegovi prijatelji in ljudje iz njegove vasi. Njegova mati stoji na eni strani slike. Druga ženska sedi na tleh in hrani svojega otroka. Deček opazuje umetnika, medtem ko se bela mačka igra na tleh.

Leta 1855 je Coubet to sliko skupaj s Pogrebom v Ornanu in dvanajstimi drugimi slikami postavil na ogled na veliki mednarodni razstavi v Parizu, imenovani Exposition Universelle. Dve največji sliki in še eno so poslali stran, ker ni bilo dovolj prostora. Courbet je bil jezen. Postavil je svojo stavbo in razstavil štirideset svojih slik.⁵² Mnogi drugi umetniki so Courbeta pohvalili, nekateri pa so se mu posmehovali, zato javnost ni kupila veliko njegovih slik.⁸⁴ Zaradi njegovih dejanj so zanj slišali mlajši umetniki in ga občudovali. Med njimi sta bila James McNeill Whistler v Združenih državah Amerike in Édouard Manet v Franciji.

Poznejše življenje

Leta 1857 je Courbet na razstavi v Salonu razstavil šest slik. Ena je bila lovski prizor, druga pa slika dveh prostitutk, ki ležita pod drevesom na bregu reke Sene v Parizu. Razstavo si je ogledalo veliko ljudi. Lovski prizori so bili zelo priljubljeni za okrasitev dvoran in jedilnic velikih hiš. ⁵²

Courbet je do konca življenja slikal erotične slike, kot je bila slika prostitutk, in še več lovskih prizorov. Njegova zadnja erotična slika se je imenovala Izvor sveta in je od blizu prikazovala ženske genitalije. Ta slika je bila na javni razstavi prikazana šele leta 1988. Naslikal je tudi veliko krajin, ki jih je začel s skicami na prostem, nato pa jih je v ateljeju predelal v velike slike. V sedemdesetih letih 19. stoletja je Courbet veljal za enega vodilnih francoskih umetnikov. Cesar je Courbetu ponudil, da ga imenuje za člana Častne legije, ki je bila najvišje priznanje v Franciji, vendar je Courbet to zavrnil. Menil je, da spada med revne in navadne ljudi, ne pa med visoke in mogočne.

V tem času je bilo v Franciji veliko političnih težav. Courbet se je vključil v politične probleme. Leta 1871 so ga obtožili, ker je bil porušen javni spomenik, imenovan Vendomski steber. Za šest mesecev je bil zaprt. Leta 1873 je nova vlada od njega pričakovala, da bo plačal obnovo in postavitev spomenika. Ker ni imel dovolj denarja, je zapustil Francijo in se preselil v Švico. Vlada se je odločila, da bo določila pogoje, po katerih bo Courbet lahko plačal stolpič v letnih obrokih po 10.000 frankov za 33 let. Courbet je umrl v La Tour-de-Peilzu v Švici 31. decembra 1877, en dan pred prvim plačilom. Star je bil 58 let in je umrl zaradi bolezni jeter, ki se je še poslabšala zaradi prekomernega pitja alkohola.

• Romantika
• Socialni realizem
• Impresionizem
• Postimpresionisti